Trkaj: ''Ugotovil sem, da z njimi ni nič narobe, ampak je z mano''

Kaj vam osebno pomeni ta skladba, ta himna? Vendarle ne gre za običajno navijaško pesem, niti ne vaš običajen projekt, čeprav vemo, da bi iz vaših besedil lahko sestavili priročnik za življenje, saj so številna besedila globoka in zelo poučna. Pa vendar, tu gre za nekaj več ...

Ta himna mi pomeni veliko, saj ima v sebi tisto, česar ni moč kupiti. Tisti zadnji občutek, ko slišiš finalni mastering pesmi iz studia in ti ga komad poka, je to to, priceless. In občutek v sebi, ko sem ga prvič odrepal v živo, je nor, točno veš, da je song nekaj posebnega. Zelo sem ponosen na svojo ekipo in na vse športnike invalide, ki jim je komad namenjen, da so ga vzeli za svojega. In to ne zato, ker bi ga morali, ampak ker je to pristno, to vidiš v očeh. Taka pristnost pesmi se ne zgodi vedno.

Ste ob pisanju besedila čutili kakšno dodatno breme, saj gre vendarle za zelo odgovoren projekt?

Naredili smo, mislim da, sedem različnih verzij pesmi. Našo odgovornost smo vzeli resno in dokler vsi ne potrdimo pesmi, jo pilimo in popravljamo. Ekipa, s katero sem delal, so bili Damjan Jovič, Boštjan Nipič in Andrej Šauta. Poleg pa so v studio prihajali še drugi mladi producenti in kreativci – Hyu, Trile, Andraž Drobnič, Erik Felicijan – vsak je dal kakšno mnenje, tako da je pesem skupno delo.

Himna je prvenstveno namenjena motivaciji parašportnikom, dvigniti prepoznavnost parašporta in posledično zbuditi večje zanimanje javnosti zanj. Zaradi koronavirusa in posledične odpovedi paralimpijskih iger ste se skladbo odločili objaviti predčasno, saj nam v teh težkih časih prav pride vsaka dodatna motivacija in himna nenazadnje nagovarja vse nas. Skladba bo čez čas dobila tudi uraden videospot. Je scenarij zanj že napisan?

Delni scenarij je že napisan. Pod režisersko taktirko se bo podpisal Miha Kačič, pogovorila sva se o idejni zasnovi in mi je super všeč, tako da komaj čakam, da se odkoroniziramo, da lahko začnemo z akcijo, da tudi naše paralimpijce predstavimo z vsem spoštovanjem, ki si ga zaslužijo.

Navdih za besedilo so bili športniki invalidi in njihove vsakodnevne tegobe. Kako je prišlo do sodelovanja z Zvezo za šport invalidov Slovenije - Paraolimpijskim komitejem?

Do sodelovanja s paraolimpijskim komitejem je prišlo, ko smo skupaj začeli z misijo Samozavest. Pri tej akciji smo šolarje invalide in njihove starše motivirali, da se začnejo ukvarjati s športom. Povezal nas je Lidl, ki je podpornik obeh akcij. Potem pa je projekt prerasel tudi v himno, kjer sem jih tudi pobližje spoznal.

Lani poleti ste tudi sami stopili v njihove čevlje, ko ste igrali košarko na invalidskem vozičku. Se vam zdi, da ljudje včasih življenje jemljemo za preveč samoumevno? Nenazadnje je pandemija pokazala, da se stvari lahko čez noč obrnejo na glavo in da nič ni večno ...

Sam nimam drugih besed kot spoštovanja do teh krasnih ljudi. Pred tem sem imel nekaj stikov z invalidi, ampak v sebi iskreno nisem vedel, kako bi ravnal, reagiral. Kaj naj jim rečem? Potem pa sem z Robijem Bojancem odigral košarkarsko tekmo in skupaj z Maticem (Kržanom, op.p.) in Leno (Gabršček, op.p.) opravil intervju in jih pobližje spoznal (glej videoposnetek spodaj, op.p.). Ugotovil sem, da z njimi ni nič narobe, ampak je z mano. Ker jih vidim drugače, zaradi strahu in predsodkov. Začel sem jih čutiti. Iz te energije sem začel ustvarjati komad.

Je tudi vam ta izkušnja prinesla kakšno razsvetljenje? Oziroma, če vprašam drugače. Ste zaradi te izkušnje kako drugačni? Mnogi ne vedo, da ste bili v preteklosti spremljevalec otrok s čustvenimi težavami in poznate veliko obrazov družbe, saj ste pri mnogih projektih ambasador ...

Razsvetljenje v smislu, da jih resnično dojemam kot enake, ne samo v tem intervjuju, ampak zares. V njih vidim velike borce in zato jim dajem spoštovanje. Nočem pa se naslajati ali se zaradi njihovih nezgod sam počutiti boljše. Enostavno jih sprejemam in jih gledam prej v srce kot kam drugam.

Pa spregovorimo še kakšno o žanru, v katerem briljirate. Nekoč je bil rap bolj kot ne družbenokritičen, danes je vse bolj družbenoodgovoren. Ni več tako jezen, kot je poučen. Ima rep še svojo nekdanjo vrednost? Je tudi rap na nek način odrasel, spoznal, da je bolje dajati zgled, kot kritizirati?

Rapa je ogromno in vsak lahko najde stil, ki njemu najbolj ustreza. Sam sem še vedno pristaš tega, da mora imeti rap sporočilo – če tega ni, zame ni rapa, če ni glave. Verjamem, da je še vedno treba kritizirati, a tudi pokazati, kdaj in kako si lahko boljši od tega. Ne samo z besedami, tudi z dejanji. Biti boljši od tistega, kar kritiziraš, to je najboljša kritika.

Kaj so vaše glavne vrednote v življenju?

Iskrenost, stik s samim sabo, delavnost in dobra volja. Preseganje samega sebe. Družina, prijatelji, narava in šport. Borba in mir.

Študij teologije vam je odprl nove svetove. A če ne bi bili glasbenik, verjetno ne bi bili teolog ali kaj v tem smislu ... Ali pač?

Vedno sem se odločal precej po tem, kako čutim v srcu. Ne študij in ne poklic pa nista to, kar človeka definirata. To, kar ga definira, je to, kako se vsakodnevno spoprime s težavami življenja in jih prenese z dobro voljo – zame je to ključno. In kako dobra oseba je takrat, ko nihče ne gleda. Mi je pa teologija dala lepe izkušnje in nazore, prav tako je moje življenje oplemenitila glasba. Nekateri pravijo, da je pesnik bližje Bogu kot filozof oz. teolog. Jaz bi se kar strinjal s tem (smeh).

Kako ste se spremenili kot glasbenik v vseh teh letih delovanja? Začeli ste, recimo temu, podtalno, s freestyle rap bitkami in naravnost blesteli pri opletanju z rimami, ki ste ji spuščali v rafalih, pa potem udarili na veliko sceno, vmes doštudirali teologijo, postali oče ... Kako so vsa ta dejstva spremenila vaš izraz, če sploh?

Uf, veliko. Ravno danes sem razmišljal, če bi se pozdravil nekje na ulici in srečal sebe, bi se navznoter težko prepoznal – tako drugačna oseba sem postal. Živel sem kot kakšen ptiček na veji, sedaj pa sem odrasel in se zavedam, kaj pomeni, da skrbiš za druge in da življenje ni le brezskrbnost in da se je treba zelo potruditi. Hkrati pa so še vedno nekatere reči, ki so večne in se jim bom vedno čudil. Del mene bo vedno otroški, naiven in nagajiv.

Ste eden redkih, ki mu je z rapom v Sloveniji uspelo prodreti na radijske valove in postati medijska zvezda. Kakšne nasvet imate za tiste, ki so šele na začetku svoje glasbene poti? Kaj si sami želite, da bi vedeli takrat, pa niste?

Nekako sem vedno čutil, da je treba veliko delati. Takrat bi si dejal, da naj pišem dnevnik in da naj veliko snemam, dokumentiram in shranjujem te zadeve. Veliko enih koncertov, ljudi, trenutkov je izginilo, si pa jih povemo, ko se srečamo z drugimi glasbeniki. Zato bom tudi posnel dokumentarec, da nekaterih stvari ne odnese čas v svoja večna lovišča. Sebi pa bi rekel tudi, da bo vse okej, zato se naj sprostim in ko bom pri eni stvari, naj bom pri njej 100 %.

Kateri raper je imel na vas največji vpliv in zakaj?

Name je imel največji vpliv KRS ONE, ker je še vedno moj učitelj in vzornik.

Morda veste, koliko besedil ste napisali v življenju? Številka mora biti bizarna ...

Pišem vsak dan in jih napišem toliko, da nimam časa da bi jih štel (smeh). To bo še najbolj pravilen odgovor.

Se morda spomnite svojega prvega stiha?

Mislim, da je bilo nekaj o smetnjaku. Ali se je notri metalo smeti ali ljudi, pa se ne spomnim več. Morda pa ga med brskanjem in dokumentiranjem najdem kje, pa ga aktualiziram.

Hvala za Vaš čas!

Vse dobro!