Tjaša Dobravec: ''Vsi imamo pravico do kakovostnega življenja''

Na šovu Slovenija ima talent ste brez sramu spregovorili o motnji hranjenja, za katero ste tudi sami trpeli. Iz tega boja ste izšli kot zmagovalka. Žal ne obstaja univerzalen recept za to duševno motnjo. Kako ste jo premagali? Kaj se je v vaši glavi pomembnega premaknilo, da hrana ni bila več sredstvo za reševanje čustvenih stisk?

Res je, čudežne tabletke, ki bi ti pomagala, žal ni. Sama sem morala najprej sprejeti, da to bolezen imam. Ko sem to sprejela kot bolezen in ne kot nekaj, česar me je sram, je bilo to veliko lažje. Potrebovala sem različne vrste psihoterapije. Nekatere so mi bile bližje kot druge. Seveda mi je bila gibalna terapija najbolj pri srcu. Velikokrat občutkov ne znamo povedati z besedo, lahko pa jih izrazimo z glasom, barvami (črtami, linijami ...) ali z gibanjem. Ko sem spoznala različne tehnike, sem se počutila manj utesnjeno in bolj sprejeto. Tako sem postopoma hrani namenjala manj in manj pozornosti, svoje čustvene stiske sem imela priložnost reševati drugače.

Lahko človek to borbo dobi sam? Nekoč ste dejali, da izpadeš slab človek, če si moraš poiskati pomoč. Imate še vedno tak občutek? Je motnja hranjenja še vedno stigmatizirana? Se vam zdi, da jo mnogi še vedno vidijo kot motnjo ''elite'', razvajenih otrok, obliko diete?

Menim, da je za motnjo hranjenja potrebna strokovna pomoč. Hrana je vendarle prisotna vsak dan in nujna za življenje, zato je odnos do nje še toliko bolj pomemben. Še vedno se veliko ljudi počuti slabo, ko morajo poiskati pomoč. Pomembno je, da se zavedamo, da nemočni nismo tudi nevredni. Vsi imamo pravico do kakovostnega življenja, če čutiš, da skozi stiske ne moreš sam, to sprejmi in si poišči pomoč. Zdi se mi, da motnjo hranjenja veliko ljudi še vedno jemlje kot bolezen razvajenih otrok. Tudi sama sem bila žrtev raznih zmerljivk, zaradi katerih sem se počutila še slabše in motnjo skrivala.

Tudi ples ob drogu, ki je že vrsto let oblika rekreacije, ples, šport ... še vedno ga ljudje radi povezujejo oz. istovetijo s striptizom. Marsikdo ima ob omembi plesalke ob drogu pred očmi še vedno striptizeto, ne pa umetnico. Kako presegate stereotipe?

Sama imam izrazito drugačen stil, zato ljudje mojega plesa ne povezujejo s striptizom. Trudim se, da na mojih družbenih omrežjih delim čim več različnih treningov, ki so pomembni, da lahko elemente izvajaš, in za zdaj nisem dobila občutka, da bi ljudje namigovali na striptiz. 

Ples je vaša terapija, zdravilo, rešitelj,  ventil, življenje. Danes je to predvsem ples ob drogu. Če karikiramo – drog je tisti ''steber'', na katerega se lahko vedno naslonite. Poleg plesa ob drogu se ukvarjate tudi z zračno in talno akrobacijo. Kako zelo se razlikujejo med sabo?

Mogoče se na pogled ne razlikujejo zelo, ko pa se v njih preizkusiš, začutiš občutno razliko.

Kaj imate, česar druge plesalke nimajo?

Predvsem pogum, da izrazim, kar čutim. Velikokrat se performerji skrivajo za različnimi maskami, vlogami, ki so dobro sprejete v družbi. Rada si postavim izziv in razgalim svoja čustva ter opazujem reakcijo ljudi okoli sebe.

Ko ples ob drog/spirali/na vrvi izvajate profesionalne plesalke, je vse videti preprosto – lahkotno se smukate okoli droga/spirale/vrvi. Kolikšen del treninga predstavlja trening za moč?

Da so akrobacije videti lahkotno, je potrebno veliko vaje in treningov. Vaje za moč oz. treningi so na mojem urniku vsak dan. 

Imate profesionalne plesalke ob drogu telo gimnastičarke? Na videz ste morda krhke, v resnici pa izjemno močne. Potrebni so moč, ravnotežje, kondicija, koordinacija in prefinjen občutek za gibanje.  Koliko časa traja vaš tipični trening in iz česa je sestavljen?

To je odvisno predvsem od stila, ki ga izvajaš. Sama nisem videti krhka in razteg in dolgo telo mi vedno znova predstavljata izziv. Moji treningi so dolgi od 3 do 5 ur dnevno. Če želiš izvajati visok nivo, eksplozivne elemente in nadzorovana gibanja, je pomembno imeti telo 100-odstotno pod nadzorom. Moji treningi so zelo raznoliki. Niti en trening ni enak drugemu in na to težko odgovorim na kratko. Sestavljeni so iz ogrevanja, različnih vaj za moč na tleh in v zraku, aktivnega, pasivnega in dinamičnega raztezanja, vaj za ravnotežje, vrtenja. Pogosto izvajam gibalne improvizacije in se poigravam z različnimi stili gibanja.

Kaj imate pri plesu ob drogu najraje in kateri so vaši najljubši gibi? Kaj ima ples, pri katerem svet velik del časa vidite obrnjen na glavo, česar drugi nimajo?

Ples na drogu ti vedno postavlja izzive. Predvsem iti prek strahu in zaupati telesni dinamiki in fiziki – to mi je najtežje, in ko mi to uspe, tudi najboljše. Najljubšega giba nimam, so mi pa bolj pri srcu gibanja na statičnem drogu. Mislim, da je ples obrnjen na glavo edinstven in ti ponuja večdimenzionalnost gibanj. Sama čutim, da mi daje več možnosti za raziskovanje.

Kdaj ste dobili svoj prvi drog? Se ti med seboj pomembno razlikujejo in v čem?

Sama sem svoj prvi drog dobila leta 2016. Drogovi se med seboj razlikujejo v materialu, kakovosti, trdnosti in vrtenju.

Kateri je bil prvi element, ki ste ga osvojili na drogu?

Stolček.

Komu priporočate ples ob drogu? V kakšni fizični kondiciji mora biti nekdo, ki se prvič odloči zanj? Kako začeti? Verjetno je prav začetek najtežji del ...

Ples priporočam prav vsem, je pa zelo pomembno, da si, preden greš na drog, v dobri fizični pripravljenosti, saj zelo hitro lahko nastanejo poškodbe. Na začetku je treba vztrajati, napredek je počasen, zato je to za nekatere najbolj težko.

Pred časom ste sporočili veselo novico, da vas je k sodelovanju povabil sloviti Cirque du Soleil. Nam lahko izdate že kaj več o tem sodelovanju ali ste še vedno zavezani molčečnosti?

Na žalost sem zavezana molčečnosti. 

Zmotno je prepričanje, da je ples ob drogu samo v domeni žensk. Sam poznam fanta, ki se ukvarja s tem. Ne nazadnje je bil to nekoč moški ''šport'', ko so rokoborci na ta način vzdrževali moč, drog je bil del cirkusa, šele sredi prejšnjega stoletja se je preselil v bare in javne hiše ... Kakšna je v resnici zastopanost spolov?

V Evropi je to predvsem šport žensk, vendar pa ples na drogu izvira iz cirkuške discipline ''chinese pole''. Na Kitajskem in Japonskem se s tem ukvarjajo predvsem moški.

Kako nevaren je ples ob drogu? Če odmislimo modrice, ki so verjetno stalne spremljevalke plesalk in plesalcev ob drogu? Katera je bila vaša najhujša poškodba?

Ples na drogu je nevaren, če svojega telesa ne poznamo dobro in ga nimamo pod nadzorom. Modrice so stalno prisotne – tako kot manjše poškodbe mišic in kosti.  Sama večjih poškodb še nisem imela in upam, da tako tudi ostane.