The Plut Family: Sploh nismo vedeli, kaj pomeni zlati gumb

''Družinski posel ni nikoli bil lahek,'' povesta sestri Simona in Leja, ki ob bratu Gašperju sestavljata kvartet, ki ga tvori še zunajdružinski član Aljaž Ogulin. Zanje je, kot pravijo, ''uspeh že to, da imamo lahko za službo nekaj, kar srčno radi počnemo ter da smo skupaj kot družina''. Z nami so The Plut Family delili tudi zanimivo anekdoto s Talentov, ki vas bo zagotovo nasmejala.

Družinske skupine, kot je vaša, so precej redke, čeprav je v svetu kar nekaj takih, ki so bile tudi izjemno uspešne. Spomnimo se samo The Kelly Family, pa skupine The Corrs, navdušujejo tudi s svojo zgodbo, ne zgolj glasbo. Kakšna je vaša? Vemo, da se je ideja o skupini porodila vašemu očetu.

Tako je. Naš ati je bil pevec in klaviaturist pri kar nekaj različnih glasbenih skupinah. Ko pa je ''odrsko'' kariero zaključil in se lotil dela kot tonski mojster, je hotel nadaljevati svojo glasbeno dediščino in jo prenesel na nas, otroke. Vpisal nas je v glasbene šole, delavnice, zasebne učne ure itd. Po vsem tem usposabljanju in vajah nam je nekega dne domov prinesel novico, da imamo vsi skupaj čez en mesec nastop na Vinski vigredi v Metliki in da moramo ''naštudirati'' toliko pesmi, da jih bo dovolj za eno uro koncerta. Nekako tako se je začela pisati naša glasbena pot. V bistvu je bilo vse bolj na hitro, tako da se takrat nismo niti zavedali, da ustvarjamo novo glasbeno skupino. Šele po prvem nastopu ob aplavzu publike smo nekako videli, aha, pa saj to kar pije vodo. (smeh)

To je bilo leta 2015, leta 2016 ste se predstavili tudi v šesti sezoni resničnostnega šova Slovenija ima talent. Kako se spominjate svojih začetkov in kaj vam je dala ta izkušnja?

Kot sem že omenila, smo bili kot glasbena skupina, po domače povedano, porinjeni v vodo in se sproti naučili plavati. Tudi izkušnja s Talenti je bila temu podobna. Nič nismo pričakovali in če po resnici povem, so ti spomini že kar malo megleni. In ko nič ne pričakuješ in se kot glasbenik počutiš res šele na začetku svoje poti, je bil zlati gumb kar šok za vse nas. Če lahko razkrijem skrivnost, Simona in Gašper sploh nista vedela, kaj pomeni zlati gumb (smeh). Ko potegnemo črto, je bila to odlična izkušnja in super odrivna deska za prihodnost, vedno se radi spominjamo dogodkov in trenutkov, ki smo jih doživeli v šovu.

Kakšen nasvet bi dali neizkušenemu nadobudnemu glasbeniku, ki je šele na začetku svoje poti in si npr. želi nastopiti v šovu? Tudi vi ste se v glasbeni svet podali zelo mladi.

Ne si polniti glave z mislimi, kot so, kaj pa če drugim ne bom všeč, kaj če nisem dovolj dober. Najboljše je, da se podaš na to pot brez razmišljanja. Če delaš glasbo s srcem, ti bo slej kot prej uspelo in boš našel svojo publiko!

Imate pred nastopi še danes tremo?

Trema pred nastopi je vedno dobrodošla, saj ti da super dozo adrenalina, ki ga nujno potrebuješ na odru. Ja, lahko rečem, da pri kakšnih večjih koncertih naši živčki kar delajo, vendar trema po prvem odigranem komadu čudežno izgine. Ko enkrat začutiš energijo publike in energijo na odru, vse skrbi, ki si jih imel, odidejo in ostane samo še ''good vibe''.

Da se bratje in sestre dobro razumejo, ni samoumevno, še manj, da dobro poslovno sodelujejo. Verjetno so občasno med vami tudi kakšna trenja – spomnimo, da je skupina The Corrs nekoč skoraj razpadla, saj so ves čas tičali skupaj in so se med sabo veliko prepirali. Kako rešujete takšne situacije, morebitna neskladja med vami in kdo je tisti, ki vleče niti? Kakšna je vaša dinamika in kdo ima zadnjo besedo?

Ja, družinski posel ni nikoli bil lahek (smeh). Velikokrat pride do kakšnih trenj, nestrinjanj, kar je včasih zelo težko obvladovati. V družini je pač tako, da ni nobenih zadržkov in smo prevečkrat brez dlake na jeziku. Vendar tako hitro kot se skregamo, se tudi pobotamo. Navsezadnje je pa tukaj naša vodja Simona, ki je lepilo naše skupine.

Kako zelo ste si karakterno različni?

Kar se tiče karakterja, bi rekla, da smo si kar precej podobni z eno manjšo razliko – Gašper je veliko bolj organiziran in v nasprotju z Lejo in Simono precej stremi k popolnosti. Bolj se opaža razlika v naših letih. Gašper je od Simone mlajši 10 let, kar pomeni, da smo v drugačnih starostnih obdobjih in se zato naše prioritete kdaj pa kdaj križajo. Vendar zaenkrat kar dobro ''peljemo''.

Kdaj lahko pričakujemo novo avtorsko glasbo in kako se je v vseh teh letih delovanja spremenil vaš glasbeni izraz? Z glasbo ste namreč odraščali tudi sami.

Če se vrnem nazaj v naše otroštvo, se spomnim, da nam je naš ati vrtel glasbo različnih žanrov – narodnozabavno, pa rock, pop itd. Tako smo vzljubili glasbo vseh zvrsti in se nas mora le dotakniti.

Do sedaj nismo bili veliko aktivni na področju avtorskega ustvarjanja. Kar imamo avtorskih pesmi, so pesmi, ki so bile narejene v času našega odraščanja. Lahkotne, zabavne, preproste ... Ponosni pa smo na naš prvi avtorski komad ''Change the world'', ki ima nam ljubo sporočilo. Glasbo je za to pesem napisala Simona. Prav tako pa je v celoti naša avtorska tudi pesem ''Le tebi'', ki je bila narejena z nekaj več truda, če lahko tako rečemo. Želimo si, da bi v naslednjih letih ustvarili kvalitetno glasbo in bi imela vsaka izmed pesmi za nas globlji pomen. Verjamemo, da se na ta način glasba potem dotakne tudi širše publike.

Ko ustvarjate lastno glasbo, kaj vas žene? Ste z mislimi tudi že pri poslušalcih?

Kot sem že rekla, če ima glasba, ki jo ustvarjaš, najprej predvsem zate nek globlji pomen, verjamemo, da se potem ta ista glasba dotakne tudi tvojih poslušalcev. 

Nastopate na dogodkih in porokah. Katero skladbo oz. priredbo zaigrate/zapojete največkrat?

Leto nazaj je bil to ''Perfect'' Eda Sheerana, danes pa se na porokah vse več ljudi odloča za slovensko glasbo. Če bi morala izpostaviti le eno, bi rekla, da ''Tople oči'' od Nine Pušlar. Na koncertnih odrih pa ne sme manjkati ''Beggin'' od Maneskinov.

Zakaj bi morali prav vas najeti za poroko ali žur?

Mislim, da izbor pesmi, ki smo ga pripravili za poroke, zelo dobro dosega pričakovanja neveste in ženina. Naš repertoar za zabave pa je kar obsežen, kar nam omogoča, da se lažje prilagodimo okusom publike. Menim, da bi se na našem seznamu lahko prav za vsakega našel komad, ki bi mu bil všeč.

Ko gre za želje, ste torej zelo prilagodljivi. Katere skladbe pa ne bi zaigrali nikoli?

Tako iz glave se ne spomnim nobene. Mislim, da bi dober glasbenik lahko čisto vsako skladbo, pa naj bo še tako ''slaba'', spremenil v nekaj posebnega.

Kako zahtevna je slovenska publika?

Zelo (smeh).

Imate morda na zalogi kakšno zabavno anekdoto s koncerta, nastopa, morda poroke?

Verjetno jih je kar nekaj, ampak se jih vseh ne spomnimo. Včasih se nam pa zgodi, da na odru ''bleknemo'' kakšen nesmisel. Ko moramo recimo narediti kratko pavzo, saj se je bobnarju utrgala struna (smeh). In če smo iskreni, smo slabi v pomnenju besedil. Zato se nam večkrat zgodi, da gremo z besedilom vsak v svojo smer (smeh).

Glasba vam je bila, kot že rečeno, položena v zibelko, saj je bil tudi vaš oče glasbenik, ki vas je v mladosti vpisal v glasbeno šolo. Tudi vi tako kot večina otrok sprva niste radi vadili instrumentov in obiskovali ur nauka v glasbi ali je bila to ljubezen ''na prvo noto''?

Uh, mislim, da lahko kar za vse trdim, da nobeden ni maral nauka o glasbi (smeh). Glasba je imela naše srce že veliko pred glasbeno šolo, za kar sta seveda zaslužna starša. Drži, tudi vaditi inštrumente ni bilo vedno najbolj super opravilo ... Vaje instrumenta so otrokom – vsaj nam je bilo tako – v večini primerov nezanimive, saj se vedno preigrava klasično glasbo. Še posebej težko je, če si po duši malo rokerja tako kot mi (smeh).

Kaj pa je za vas definicija dobre glasbe in kako pomembna je za vas vizualna podoba?

To je glasba z melodijo in besedilom, ki se te dotakne že takrat, ko jo slišiš prvič. Ni važno, kakšna je tvoja vizualna podoba. Z vsako podobo lahko ljudem, ki te gledajo, poslušajo in spremljajo, oddaš nekakšno sporočilo. Nam je pomembno, da smo urejeni in da s svojo podobo odražamo zdrav način življenja.

Na kaj ste kot skupina najbolj ponosni in kaj vam predstavlja uspeh?

Ne glede na to, da živimo vsak na drugem koncu Slovenije in je urnike včasih nemogoče uskladiti, smo ponosni, da je naša zgodba še vedno živa in da jo uspešno ustvarjamo naprej. Velik uspeh bi za nas pomenila avtorska plošča s samimi hit komadi. Vendar je uspeh že to, da imamo lahko za službo nekaj, kar srčno radi počnemo, in da smo skupaj kot družina. 

Igrate številne priredbe. Menite, da Slovenci ne znamo dovolj ceniti svojega, medtem ko tuje, četudi slabše, sprejmemo odprtih rok – samo zato, ker je tuje? Lep primer so komercialne radijske postaje, ki slovensko glasbo večinoma vrtijo le zaradi kvot. Kje lahko slišimo vas?

Bi rekla, da poznam kar nekaj Slovencev, ki jim je slovenska glasba nepoznana. Oziroma če jih vprašaš po kakšnem slovenskem komadu, te gledajo, kot ''A ti to poslušaš?''. Zdi se mi, da veliko mladih ne pozna stare slovenske popevke ali pa stare Avsenikove glasbe. Zdi se mi, da smo Slovenci včasih res takšni, da sprejmemo raje nekaj tujega kot pa slovenskega oziroma se nam domače zdi ničvredno.

Zaenkrat v planu nimamo javnih koncertov.  Z veseljem pa se odzovemo kakšnemu povabilu za nastop na dogodku.

Kaj sicer počnete, ko niste The Plut Family?

Poleg TPF ima vsak od nas številne projekte. Simona uči solo petje v Ljubljani in Beli krajini, je mama dveh punčk in trenutno razvija svoj produkt. Kaj točno, naj ostane še skrivnost. Gašper je to leto uspešno opravil maturo in pravi, da ga trenutno faks še ne zanima. Ima pa sedaj veliko več časa, da očetu pomaga pri ozvočevanju in se tako tudi uri za bodočega tonskega mojstra. Leja ima svoj masažni studio v Ljubljani, ustvarja vsebino za socialna omrežja drugih podjetij in tako kot Simona snema razne reklame, serije, filme ... Mogoče ste Lejo zasledili v Ja, Chefu?