Telovadka Lucija Hribar: ''Kjer je volja, je tudi pot. Vse zmoreš, če si to želiš.''

Kdo vas je navdušil nad gimnastiko in kdaj ste vedeli, da želite gimnastiki posvetiti večji del svojega življenja?

Za gimnastiko me je navdušila moja mami, saj je tudi ona trenirala gimnastiko – samo ne profesionalno, ampak v šoli. Ko sem bila še majhna, sem hodila na ples in gimnastiko, ampak ne še profesionalno. Po enem letu gimnastike so trenerji v meni videli, da bi se lahko preizkusila v profesionalnem programu. Tako smo se potem odločili, da ne bom več plesala in sem bom lahko na ta način bolj posvetila gimnastiki. Sčasoma mi je gimnastika prirasla k srcu in tako sem se odločila, da tudi ostanem v tem športu, saj me veseli in sem tudi uživala v tem, kar sem delala.

Gimnastika je eden najtežjih športov, saj zahteva širok spekter znanj. Kako težko je v resnici uspeti v tem športu?

Zelo težko, saj je drugje po svetu ta šport na prvem mestu in gimnastičarji veliko časa preživijo v dvorani. Pri nas je pa malo drugače, saj celo dopoldne hodiš v šolo in imaš šele popoldne čas za šport in druge obveznosti.  

Kaj pa predstavlja največji izziv v vašem športu in koliko ur tedensko posvečate treningom ter koliko fizični pripravi in koliko tehnični izvedbi?

V bistvu vsa orodja predstavljajo nekakšen izziv, saj vsako zahteva drugačne elemente oziroma prvine in potrebuješ kar nekaj časa, da ta element izvedeš.

Treniram šestkrat na teden po približno pet do šest ur na dan. Ta šport zahteva veliko priprave in potrebuješ tudi veliko ponovitev nekega elementa, da ga na koncu osvojiš in izvedeš čim lepše. Fizična priprava pri tem športu je zelo pomembna, saj če nisi dobro pripravljen fizično in kondicijsko, lahko pride do poškodb, kar pa ni dobro. Tehnični izvedbi pa se posvečamo na vsakem treningu, saj s čim lepšo izvedbo lahko dobiš tudi lepo oceno in si lahko posledično kar dobro uvrščen na tekmovanju.

Imate tudi psihološke priprave?

Ja, imamo, saj če nisi z glavo pri stvari, lahko pride do padcev in s tem tudi poškodb. 

Kakšni so sploh pogoji za trening v Sloveniji in ali premoremo dovolj stroke, da se lahko v tem elementu kosamo z najboljšimi? Sploh imate pravo konkurenco? In kako drag šport to pravzaprav je?

Preden ni bilo Gimnastičnega centra v Ljubljani, so bilo pogoji res zelo slabi, trenirali smo v svojih klubih, v katerih pa niso bili tako dobri pogoji, nismo imeli celotnega parterja ... Sedaj, ko imamo Gimnastični center, so pogoji seveda boljši. Konkurenca ni prav velika v Sloveniji, saj je ta šport zelo zahteven, zato jih veliko neha, predno pridejo v člansko kategorijo, ali pa pridejo v člansko kategorijo, a niso zelo uspešni in tako dobri, da bi kaj dosegli v tem športu.

Gimnastika ni tako drag šport kot na primer smučanje, smučarski skoki, biatlon ...

Lahko s tem športom pri nas športnik zasluži dovolj, da preživi?

Ne, v tem športu ne zaslužiš prav veliko, kar pomeni, da potrebuješ dodatni zaslužek, da preživiš, če živiš sam. Nagrade na svetovnih pokalih so res zelo slabe v primerjavi z drugimi športi, saj za prvo mesto na nekem svetovnem pokalu dobiš 1000 evrov, kar je res malo. Mislim, da bi se tukaj moralo nekaj spremeniti, saj tudi zaradi tega ne ostane veliko ljudi v tem športu.

Nekateri športniki pravijo, da želijo v tekmi/nastopu samo uživati. Kako je s tem pri vas? Je za vaš vrhunski šport užitek ali garanje? Je pomembna tudi pot ali zgolj cilj (beri rezultat)?

V tem športu je veliko garanja, če želiš potem kaj doseči. Je pa tudi velik užitek, saj se enkrat ta trud pokaže na tekmah – za kar si garal ker nekaj časa, da si prišel do nekega zadanega cilja. Drugače pa jaz tudi pravim, da je treba na tekmi uživati, saj če uživaš, potem tudi lepše tekmuješ in si manj pod pritiskom.

Kaj je vaš življenjski moto?

Kjer je volja, je tudi pot. Vse zmoreš, če si to želiš.

Kje vidite največ prostora za izboljšave?

Na vseh orodjih je še prostor za izboljšave.

Ste kdaj želeli predhodno končati kariero ali iz mnogoboja morda presedlati na posamezno disciplino?

Ne, nisem, saj v tem športu zelo uživam in ga tudi zelo rada treniram in tudi nisem razmišljala, da bi se specializirala samo za eno orodje, saj imam vsa orodja močna. 

Kako se spopadate s pritiskom in kako z neuspehi?

Pritisk je vedno prisoten, sploh na tekmah, ko želiš kaj doseči. Z neuspehom pa se soočam tako, da si rečem, da imam še veliko tekem pred sabo in da še lahko dokažem, da zmorem.

Poškodbe so sestavni del športa in takrat je športniku običajno najtežje. Kako sami dojemate takšno obdobje?

Za športnika je to najtežje obdobje, saj mora veliko počivati in se rehabilitirati, da lahko spet začne trenirati, kot je prej. Zato pa mora biti vztrajen in pri tem ne obupati. Tudi sama sem imela poškodbo rame in zaradi tega skoraj eno leto nisem mogla trenirati na polno. Potem potrebuješ spet določen čas, da spet prideš v željeno normo.

Kaj bi svetovali nekomu, ki se ravno podaja v svet gimnastike? Verjetno je to bolj odločitev staršev, saj je za uspeh v tem športu treba začeti trenirati zelo zelo mlad, sploh dekletom ... Če seveda želimo biti konkurenčni in priti blizu najboljšim ...

Svetovala bi jim, da jih mora ta šport veseliti, saj moraš močno vztrajati in vanj vložiti veliko volje in truda. 

Čeprav ste rosno mladi, imate zares verjetno pred sabo le še nekaj let tekmovanj. Gimnastika je namreč šport zares mladih. Ženske se namreč športno upokojijo precej mlade, stare zgolj okoli 25 let. Telo nato preprosto ne zmore več naporov. Kako dolgo želite vztrajati sami?

Vztrajala bom, dokler bom zmožna in me bo ta šport veselil. Seveda bom pa še vztrajala in se poskusila uvrstiti še na ene olimpijske igre.

Kateri je vaš najljubši element oz. orodje in ali nam lahko na kratko razložite, kaj se sploh skriva pod pojmom športna gimnastika? Vemo, da moški nastopajo na šestih, ženske pa na štirih orodjih. Kako sploh osvojiš vsa potrebna znanja za tako širok spekter raznolikih disciplin?

Športna gimnastika je ena izmed celostnih športov, saj zajema ogromno akrobatskih tehnik ter razvoj mišic in gibljivosti celotnega telesa. Vsa orodja omogočajo raznolikost gibanja telesa v različnih položajih. Moški tekmujejo na šestih orodjih: na parterju, na konju z ročaji, na krogih, preskoku, bradlji in drogu. Ženske tekmujejo na štirih orodjih: na preskoku, na dvovišinski bradlji, na gredi in parterju. Vsa potrebna znanja osvojiš tako, da se na začetku srečaš z zelo intenzivnim trenažnim procesom. Treningi se večinoma začnejo že kar zgodaj pri mladih športnikih in športnicah, kar opredeljuje prav veliko količino posameznih elementov in znanje, ki ga mora mladi športnik osvojiti. Prav zaradi tega je eden od ključnih faktorjev kvaliteten razvoj motoričnih sposobnosti. 

Moje najljubše orodje je dvovišinska bradlja, saj mi je bolj zanimiva od vseh drugih orodji, zahteva pa tudi veliko dela, ker ni prav lahko orodje. 

Kaj krasi dobrega gimnastičarja, ki tekmuje v športni gimnastiki?

Vztrajnost, želja in ljubezen do tega športa.

Ali je FIG že kaj naredila, da bi bila konkurenca na tekmah svetovnega pokala kaj boljša, odmevnejša, podobna tisti na velikih prvenstvih?

Svetovni pokali so tisto leto, ko so olimpijske igre, zelo konkurenčni, saj veliko deklet lovi vstopnice za olimpijske igre. Drugače pa ja, udeležba na svetovnih pokalih bolj slaba.

Česa vas je v življenju najbolj strah?

Najbolj me je strah poškodb, saj če imaš kakšno resno poškodbo, se lahko kar odpoveš temu športu, saj je priti nazaj v formo zelo težko.

Nedavno ste dosegli uspeh kariere, ko ste se na svetovnem prvenstvu uvrstili na olimpijske igre v Parizu, kar vam je v športni gimnastiki uspelo šele kot peti Slovenki. Kaj pričakujete od olimpijskega nastopa in kaj je zdaj vaš naslednji veliki cilj?

Pričakujem, da bom vsa orodja naredila brez padca in da bom predvsem uživala, saj so bile to, da bom lahko enkrat nastopala na njih, moje največje sanje. Moj naslednji cilj pa je, da se leta 2025 uvrstim v finale mnogoboja na evropskem prvenstvu in da še na kakšnem svetovnem pokalu osvojim medaljo.