Športni psiholog Blaž Zagorc: ''Znati tekmovati pod pritiskom je pomembna psihološka vrlina''

Psihološka priprava športnikov je še kako pomemben vidik priprave na velike športne dogodke, kot so olimpijske igre. Na njih so pod težo pritiska pogoreli že številni nesporni favoriti. Zadnji je primer Mikaele Shiffrin (pred tem npr. Simone Biles na POI v Tokiu), nesporne kraljice belih strmin in ene najzanesljivejših smučark, katere neuspeh v Pekingu, ko je serijsko odstopala in se zdela povsem nemočna, je bilo kar mučno opazovati. Kako sami gledate na takšne primere, ko šampioni pogorijo in nimajo pravega odgovora na to? Edini razlog je lahko psiha ... Američanka je po tretjem odstopu dejala, da je to verjetno posledica pomanjkanja sproščenosti, ki jo krasi v svetovnem pokalu. Ampak za seboj ima že toliko količkov in lovorik, da je to kar malce presenetljivo.

Res je, spoprijemanje s pritiskom na prav vsakih olimpijskih igrah kakšnega favorita stane medalje in po drugi strani koga drugega nagradi. To se dogaja športnikom iz vseh držav, tudi najboljšim, in takšni dogodki, kot ste jih omenili, pripomorejo k razbijanju mita, da se to dogaja samo našim športnikom. Znati tekmovati pod pritiskom je pomembna psihološka vrlina, ki se lahko v takšnih trenutkih še bolj pokaže.

Zakaj šampion v določenem trenutku pogori, je izjemno zahtevno vprašanje, ki terja bolj poglobljeno analizo vsakega takega primera. Skoraj vedno je prisotna določena multivzročnost, preplet zunanjih in notranjih dejavnikov, ki pripeljejo do neuspeha. Najprej so tu psihološke lastnosti in stanja, ki so pri posamezniku v določenem življenjskem obdobju pač drugačna kot v preteklosti. Nekdo, ki je bil znan po tem, da nikoli ne dvomi o svojih sposobnostih, lahko sčasoma razvije visoko stopnjo anksioznosti in nezaupanja vase.  Vedno pa je možno, da poleg psihe obstajajo tudi določeni objektivni razlogi, npr. težave s prilagoditvijo na snežno podlago. To potem vpliva na pojav frustracije, nezaupanja in nemoči. Vse skupaj lahko privede do takšne mentalne blokade, ki se pojavi povsem situacijsko specifično in seveda tudi pri športniku, ki je sicer superioren v svoji disciplini. Sosledje dogodkov je preprosto tako, da niti mnogo varovalnih psiholoških dejavnikov ne more preprečiti, da se športnik ne bi ulovil v to past. Ker ljudje težimo k poenostavljanju, je seveda lažje reči, da se je nekdo npr. preprosto ustrašil, a ni vedno tako enostavno.

Podobno kot za Američanko velja za Ilko Štuhec, ki je šla v Peking z željo, da bi v vitrino dodala edino manjkajočo trofejo. Ta se ji je za vedno izmuznila, v čustvenem zapisu na družbenem omrežju pa je zatrdila, da ta neuspeh zanjo ni poraz. Kako se medijsko izpostavljen športnik pobere po takšnem neuspehu, sploh v družbi, ki slavi samo zmagovalce in te po nekaj slabih nastopih že pošilja v športni pokoj? Tu verjetno ključno vlogo odigra psiholog – če ga športnik ima.

Psiholog lahko v takem trenutku odigra pomembno vlogo, če športnik neuspeh dojame kot nekaj tragičnega. V osnovi pa si seveda želimo, da bi bil športnik že vnaprej pripravljen na takšne scenarije in da bi imel pri sebi razčiščeno, kako vrednotiti sebe in lastne (ne)uspehe, ter to tudi prilagajal situaciji, v kateri se znajde. Javnost tega ne zmore, saj ne pozna podrobnosti. Tudi tega se morajo zavedati športniki, da bi se s takšnimi kritikami lažje spoprijeli. Seveda pa poudarjam, ne bi prav nič škodilo, če bi se kot družba zavedali, da z ekstremnimi komentarji športnikom ne lajšamo spoprijemanja z neuspehi, ampak ga otežujemo. S tem zavedanjem bi lahko umirili lastno slabo voljo po neuspehih športnikov, za katere navijamo, in jo preusmerili v navijanje za koga drugega, kar bi bilo precej koristnejše. To ne pomeni, da ne bi smeli analizirati in kritizirati, ravno nasprotno – to je del športne navijaške kulture, a je to mogoče početi na kulturen način. Pa tudi sicer si želim, da bi znali ceniti vse rezultate športnikov. Vedno pač ne moremo zmagati, to je povsem logično. To bi lahko dosegli tudi tako, da bi šport spremljali, ker bi nas zanimal, in ne le zato ali takrat, ko pričakujemo določen uspeh.  

Številni športniki, tudi Ilka, so se na sceno vračali po poškodbi. Kaj je glavna ovira ob vračanju na vrh oz. v staro formo? Je ta ovira fizična ali je vedno bolj v glavi? Za Sofio Goggio in Lindsey Vonn tudi težke poškodbe niso bile ovira, za druge pač. Zakaj vrnitev enim uspe, drugim pa ne?

Izjemno težko vprašanje. Gre za kombinacijo vseh dejavnikov, tako fizičnih kot psiholoških, ki jih za vsakogar pozna le ožji strokovni štab. Zavedati se moramo predvsem, da ''uspeti'' ni enostaven recept, ko bi lahko s prstom vedno pokazali na izoliran razlog, zakaj nekdo ne more biti tako dober, kot je bil. V tem prepletu dejavnikov pa je po poškodbah zagotovo veliko psiholoških izzivov, s katerimi se morajo spopasti športniki. Po poškodbi se lahko spremenita vrednotni sistem in to, koliko športnik ceni uspešnost in koliko zdravje. Razvije se naučen strah pred določenimi elementi, obdobje poškodbe lahko tudi negativno vpliva na razpoloženje in pahne športnika v depresijo. Po poškodbi se lahko povečajo pričakovanja, to pa privede do povišane ravni stresa ali pa do slabih rezultatov, saj športnik ni v formi, in sprejemanje teh slabših rezultatov je znova pomemben izziv. Uspešno opravljeni izzivi večajo verjetnost uspešne vrnitve, niso pa nobeno zagotovilo zanjo, saj so tu še drugi, nepsihološki dejavniki. Poškodbe navsezadnje vedno porušijo ritem dela ter odvzamejo del trenažnega procesa in ga spremenijo.

Kako pa na vse skupaj vpliva starost? Razvoj možganov namreč gotovo vpliva na sprejemanje odločitev?

Zagotovo, starost in mentalna zrelost ne vplivata le na sprejemanje odločitev, ampak tudi na nadzorovanje čustvovanja, zmožnost ohranjanja stabilne samopodobe in spoprijemanja z zahtevnimi situacijami, ki jih prinaša športni razvoj. Pozdravljam usmeritev Moka (Mednarodnega olimpijskega komiteja, op. p.), ki bo razmislil o nadaljnji smiselnosti vključenosti mladoletnih športnikov na OI in preučil negativne posledice, ki jih določene situacije povzročijo na polju duševnega zdravja mladostnikov. Starost sicer sama po sebi prinese nekaj več izkušenj in stabilnosti, a z dobro strokovno ekipo lahko posameznik svoje težave premosti hitreje, kot bi jih, če bi se z njimi soočal sam.

Vsi vrhunski športni so danes maksimalno natrenirani in običajno na koncu odloči psiha. Spomnimo se samo Petra Prevca, ki je v rekordni sezoni vse delal pravilno in pri tem bolj malo razmišljal, saj ga je vedno ''neslo''. Potem pa se je vse obrnilo na glavo. Takih primerov je sicer nešteto. Razlog za to je dejstvo, da je bil konkurenčni vrh včasih ozek, danes pa vsi vse obvladajo, zato morajo biti športniki tudi oz. predvsem psihično pripravljeni. Že drobec negotovosti povzroči, da so rezultati povprečni, čeravno treniramo enako kot prej. Je psihologija v današnjem športu glavni jeziček na tehtnici?

Res močno zagovarjam interdisciplinarni pristop v športu in preplet različnih dejavnikov, ki vplivajo na uspeh. Psihologija je pomemben dejavnik, a težko je reči, da je v vseh primerih glavni jeziček na tehtnici. Trdno zaupanje vase je tako npr. tudi logična posledica izjemne telesne pripravljenosti, ki je pomembnejši faktor. Vsi športniki trenirajo, a vsi so drugačni, z drugačnimi predispozicijami, telesno motoriko, z različnimi sposobnostmi in znanji. Veliko trenerskega znanja je potrebnega, da se vse sestavi v celoto, in v tem kontekstu svoje odigrajo tudi psihološke značilnosti, niso pa edine. Strinjam pa se, da danes, še posebej v športih in disciplinah, v katerih je konkurenca velika, šteje vsaka malenkost. V disciplinah, v katerih je konkurence manj ali v katerih je športnik superioren, pa si seveda seveda lahko privošči več odstopanj, saj se bodo na rezultatu manj poznala.

Kaj loči zmagovalca od večno drugega ali večnega ''poraženca''?

To je izjemno delikatno vprašanje. Zgodbe se med seboj močno razlikujejo. Lahko bi preprosto odgovoril, da je ''večno drugi'' gotovo manj samozavesten od zmagovalca, vendar je lahko situacija v resnici povsem obratna in je ta ''večno drugi'' izjemen v prikazu lastnih sposobnosti, izjemno duševno pripravljen, a je nekdo še za odtenek boljši. Pomembno se mi zdi predvsem to, da športnik gradi trdno samopodobo in čustveno zrelost, saj mu omogočata učinkovito spoprijemanje s situacijami, ki mu jih prinašata življenje in šport. Za nekoga to pomeni boj za olimpijsko medaljo, za koga drugega pa boj za kaj drugega. In če ima športnik znanje in kakovost, se mora tega seveda zavedati ter razvijati zmagovalno miselnost. 

Kaj pa, ko vrhunskega športnika doleti osebna tragedija? Tak je primer Shiffrinove in Žana Kranjca, ki sta na vrhuncu svoje moči izgubila očeta, pomemben košček v svoji športni karieri. To zagotovo pusti posledice. Medtem ko je Žan takoj tekmoval dalje, se je Američanka za dlje časa umaknila od oči javnosti. Kako se športni psihologi lotevate takih primerov? Je lahko žalovanje gorivo, dodaten motiv, ali mora tudi vrhunski športnik žalovati in se na sceno vrniti, šele ko zadevo vsaj delno preboli?

Izguba bližnje osebe je za vsakogar izredno travmatičen dogodek. Žalovanje seveda terja svoj čas, ki pa je od človeka od človeka različno dolg, tako kot je različno psihološko odzivanje ob žalovanju. Komu v tem času bolj ustreza, da se zamoti s svojo aktivnostjo, komu drugemu pa je tekmovanje v tistem trenutku v vrednostnem sistemu popolnoma nepomembno – seveda bi bilo v tem primeru nesmiselno nastopati na določeni tekmi. V takih primerih se je torej pomembno odzvati človeku primerno, mu dopustiti čustvovati in žalovati ter se o korakih odločati glede na stanje, zmožnosti in želje, te odločitve pa sprejemati čim bolj racionalno. Tako ravnamo v takšnih primerih.

Kako zelo se razlikuje duševna priprava športnikov na zimske in poletne olimpijske igre, na katerih ima vreme običajno precej manjši vpliv na dogajanje?

To je bolj stvar razlik med športi. Prilagajanja na vreme se morajo športniki v zunanjih, še posebej v zimskih športih navaditi v celotni karieri. In ta del priprave je drugačen, bolj morajo biti pripravljeni na različne situacije, pa ne le z duševnega vidika, temveč tudi s tehnično-taktičnega vidika in z vidika opreme.  

Rafael Nadal je nekoč dejal, da je vedno dvomil o svojih sposobnostih, ko je nastopil na Roland Garrosu, čeprav je v Franciji osvojil kopico lovorik. Kako pomembni so taki primeri, denimo ko najuspešnejši tenisač vseh časov izjavi, da ima tudi on dvome? To je verjetno veliko olajšanje za ostale, ki pogledujejo proti vrhu.

Kot sem že dejal, se s takimi razkritji rušijo napačne predpostavke. Obstaja tudi mit, da so vsi (vrhunski) športniki brez dvomov, skrbi ali kakršnih koli psiholoških težav. To preprosto pomaga k deidealizaciji psiholoških stanj in je pomembno za vse – tako za tiste, ki pogledujejo proti vrhu, kot tudi za ostale. Marsikdo namreč tudi zmotno meni, da bi bil, če bi bil popolnoma brez skrbi in dvomov, že kar najboljši na svetu. Zato svojo kakovost morda ceni manj, kot bi jo lahko.  

Zakaj imamo ljudje tako radi šport? Je razlog negotovost, ker nikoli zares vnaprej ne poznamo izida? Kaj nas s tem učijo športniki? Morda to, da lahko dobro delujemo tudi takrat, ko smo negotovi? Kaj je za vas najboljša lekcija športa za življenje nasploh?  

Sam vidim tri večje razloge za veliko priljubljenost športa, ki gradijo našo kulturo športnega navijaštva. Prvi je vidik negotovosti. Gledanje športa nam ponudi nekaj, česar nam druge aktivnosti ne morejo – pričakovanje, vzburjenost. V nas vzbudi čustva in te impulze ljudje iščemo in v njih uživamo. Drugi razlog je razširjenost športa na rekreativni ravni – s športniki se zlahka identificiramo, saj aktivnost tudi sami dobro poznamo. Tretji razlog pa je kompleksnejši, in sicer gre pogosto tudi za iskanje občutkov uspeha ob uspehu drugih. Uspeh nekoga drugega tako vzamemo za svoj in to veselje postane naše veselje, njegov ponos postane naš ponos. Počutimo se močnejše in uspešnejše. Športniki pa nam predstavljajo tudi ideal, kakšni bi si želeli biti – vztrajni, uspešni in pogumni. S svojim vedenjem športniki tega učijo tudi splošne javnosti, saj kdo morda bolj vztraja pri kakšni aktivnosti, ko vidi, kaj je to v podobni situaciji prineslo nekomu drugemu ali pa da je lahko uspešen v tem, kar dela, četudi – kot ste rekli – ni gotovo, ali bo uspelo ali ne.  

Želim si, da bi bil šport zares aktivnost, ki bi nam pokazala, kaj pridobimo z vztrajanjem; da bi nas ta aktivnost naučila, da se lahko osredotočimo nase in napredujemo, če delamo. Da bi zaradi izkušenj iz športa postali pogumni tudi tam, kjer je to morda še pomembnejše, in znali reševati probleme. Ni pa vse to samoumevno. Če razumemo šport le kot način pridobivanja slave in absolutne uspešnosti, bo večina na dolgi rok izgubila. 

Vemo, da so veliki narodi v duševno pripravo vlagali že dolgo pred Slovenci. Kdaj smo Slovenci po vašem mnenju izgubili prepričanje o lastni majhnosti in se zavedeli, da lahko tudi mi zmagujemo, in to tudi v najbolj konkurenčnih športih? Je to z zmagovalno miselnostjo, ki so jo ljudje sprva radi zamenjevali za arogantnost, napovedala smučarka Tina Maze, morda slovenska košarkarska reprezentanca z zmago na Euru ali pa kolesarja Primož Roglič in Tadej Pogačar?

K zavedanju, da smo lahko konkurenčni – takrat in tam, kjer smo – so zagotovo pripomogli omenjeni uspehi vseh športnikov. Ta fenomen je lepo viden tudi na svetovnih prvenstvih ali olimpijskih igrah, ko lahko uspehi predhodnikov pomagajo športnikom pri njihovih nastopih. Toda po mojem mnenju je treba razloge za uspešnost vedno iskati širše. Za uspešnost v vsakem športu potrebujemo široko bazo športnikov, bogato strokovno znanje in kompetentne trenerje, sistematično delo in finance. Športnikom moramo omogočiti razmere, v katerih se s športom sploh lahko ukvarjajo. Potem je preprosto: če si dovolj dober v tem, kar delaš, si lahko tudi najboljši – ne glede na to, od kod prihajaš. Tega se zaradi preteklih uspehov slovenskih športnikov gotovo bolj zavedamo. To lahko vpliva tudi na delo na vseh prej naštetih področjih, kar pa bo tisti pravi razlog za nadaljnje uspehe. Če sem še bolj konkreten: celo najpomembnejše je, da veliki uspehi pritegnejo veliko mladih nadobudnežev, med katerimi je tudi kdo, ki bi v prihodnosti lahko posegel po najvišjih rezultatih. Ob tem pa bi rad poudaril, da je zelo pomembno, da se zavedamo, da je vrhunski šport samo vrh piramide, in da mora športna vzgoja potekati tako, da bodo na koncu procesa zadovoljni vsi deležniki, torej da v športu uživajo vsi mladi, ne le tisti, ki jim uspe.  

Je v Sloveniji za vrhunske športnike dovolj dobro poskrbljeno, tako da so duševno dobro pripravljeni, ali gre še vedno za udejstvovanje posameznikov, in ne za nekaj, kar bi bilo urejeno na ravni krovnih zvez?

Ne poznam podrobno razmer v vseh športih, tako da težko govorim za celoto. Ponekod je za skrb za duševno pripravljenost sistemsko poskrbljeno, ponekod pa zelo parcialno. To je močno odvisno od sprejemanja in razumevanja polja psihološke priprave ter iniciativnosti vodij posameznih zvez in trenerjev. Dobro pa je, da je vedno več športnikov in trenerjev seznanjenih s področjem duševne priprave in da je tudi predsodkov do dela na tem področju vedno manj. Pomembno pa se mi zdi predvsem to, da ima športnik podporo na voljo takrat, ko jo potrebuje in želi. To je ključno.