Slovenec, ki je prehodil 4.300 kilometrov: Pot je nerealno lepa

Pacifiška pešpot prečka kar sedem nacionalnih parkov v Združenih državah Amerike. Ti parki vključujejo nekatere izmed najbolj spektakularnih naravnih območij v zahodnem delu države. Pot prečka Nacionalni park (NP) Sequoia, NP Kings Canyon, NP Yosemite ter NP Lassen Volcanic v Kaliforniji ter NP Crater Lake, NP Mount Rainier in NP North Cascades v Washingtonu. Poleg teh pešpot prečka tudi številna druga zaščitena naravna območja, kot so nacionalni gozdovi in divjine, kar skupaj ustvarja izjemno raznoliko in slikovito potovanje skozi naravne lepote zahodne ZDA.

Obiskanost Pacifiške pešpoti v zadnjih letih opazno narašča. Različni dejavniki, kot so priljubljenost knjig in filmov, so močno prispevali k povečanju zanimanja za to pohodniško izkušnjo. Poleg tega je večja dostopnost informacij in infrastrukture za pohodnike povečala število pohodnikov, ki se odločajo za celotno pot ali njene dele. Zveza Pacifiške pešpoti je poročala o več tisoč izdanih dovoljenjih za dolge pohode vsako leto, kar je opazno več kot v preteklosti.

Ta trend pa pomeni tudi večje izzive za ohranjanje naravnih območij, skozi katera poteka pot. Povečan obisk lahko povzroči erozijo poti, povečuje pritisk na naravne vire, kot so voda in kampiranje, in povečuje količino odpadkov v občutljivih ekosistemih. Naravna območja, ki so zaščitena, so tako pod večjim pritiskom zaradi večje obrabe, motenj živalskih habitatov in vpliva na redke rastline. Zato so močna prizadevanja za trajnostno upravljanje poti, kar vključuje omejevanje števila pohodnikov s posebnimi dovoljenji, izobraževanji pohodnikov o 'leave no trace' principih ter vlaganje v ohranjanje in obnovo infrastrukture poti.

Ko si hodil po poti, kakšna se ti je zdela ohranjenost naravnega prostora? 

Tudi tukaj velja, da čisto vse, kar prineseš v naravo, tudi odneseš. Pač, večina nas pohodnikov se je tega držala. Tu pa tam najdeš kakšno odvrženo plastenko, kakšne smeti. Ampak mi smo navajeni, da to poberemo in vzamemo s seboj. Je pa še dosti te neokrnjene narave, tudi zato, ker so začeli za udeležence izdajati dovoljenja, torej so omejili število pohodnikov. Ti nimaš vstopa v te nacionalne parke brez dovoljenja, je tudi dosti rangerjev oziroma varuhov narave, ki ta dovoljenja preverjajo in nadzirajo število ljudi. Če se je kje podrast uničila, zaprejo kamp oziroma mesto za kampiranje in napišejo, da se narava regenerira. 

Prva misel, ko sem videl, da so vstopi omejeni z dovoljenji, je bila, kako si lahko nekdo lasti naravo in ti prepove, da greš v naravo. Po drugi strani sem pa potem začel dojemati, da moraš kontrolirati narod, če želiš ohraniti naravo. Sierra Nevada je zelo popularna, in če bi vsi šli tja, bi to bila katastrofa za okolje. Preveč ljudi pomeni preveč smeti in uničenja. Mislim, da je dobro, da je dostop omejen.

Torej si moral že pred odhodom v ZDA pridobiti vsa dovoljenja? 

Za Pacifiško pešpot potrebuješ dovolilnico. Mislim, da začnejo izdajati dovoljenja novembra za naslednje leto. Ampak ker sem jaz imel takrat poškodbo kolena, novembra nisem zaprosil zanj, ker si nisem želel, da bi koga prikrajšal za dovoljenje, če bi ga dobil, pa ne bi mogel zaradi kolena na pot. Sem rekel, da bom počakal in kasneje po operaciji, če mi bo kirurg dovolil, da grem na pot, poskušal pridobiti dovoljenje. Spomladi, po odobritvi zdravnika, sem jaz začel iskati dovoljenje. Ampak takrat je bilo že vse zasedeno. 5000 jih izdajo, 50 ljudi na dan lahko gre na pot. Kakšen mesec in pol sem kar naprej gledal seznam dovoljenj, če je mogoče kdo odpovedal. Sredi februarja eno noč nisem mogel spati in sem šel ob enih zjutraj slučajno pogledat, če je kaj prosto, in sem videl, da je prost 13. maj. In to je bila moja številka.

Prvi in drugi del intervjuja najdete v spodnjih dveh člankih.

Je pa pot skoz vse te nacionalne parke vredna vsega napora?

Ja, seveda. Pot je nerealno lepa. Ogromno sem fotografiral in snemal. Tako kot za Apalaško pešpot bom tudi za to naredil dokumentarni film. Za prejšnji film je bil zelo dober odziv, dobil sem res veliko pohval. S sabo sem imel malo GoPro kamero, kaj večjega pač nisem želel nositi s seboj, ker sem specialist za lomljenje telefonov in kamer [smeh]. Tako da sem rajši malo manjšo in bolj odporno kamero s seboj vzel. Mislim, da ni stvar toliko na sami kakovosti posnetka, pač pa gre bolj za zgodbo, situacijo na posnetku.

Torej lahko o Pacifiški pešpoti tudi pričakujemo film? 

Seveda. Vzeti si moram dva do tri mesece in pripraviti ves material ter ga zmontirati, da bo tako, kot je treba. Potem, ko ga imaš enkrat na YouTubu, lahko vsak to pogleda.

Še to mi povej, kje vse si iskal informacije o poti, ko si se pripravljal nanjo? 

Enkrat sem na družbenih omrežjih vprašal, če kdo pozna koga iz Slovenije, ki je že prehodil to pot. In sem dobil odgovor, da je slovenski par prehodil to pot leta 2022. Sem ju kontaktiral ter vprašal samo glede tega, če je treba hrano že na začetku poslati naprej ali ne. Samo to me je zanimalo, ker jaz načeloma, preden grem na pot, nerad planiram, ker imam rad spontanost. Rad imam presenečenja, zato je pomembno, da ne pričakuješ ničesar. Če si bom jaz ogledoval vse te posnetke pohodnikov s poti, bom jaz pričakoval npr. da bom na poti srečal eno "ful" hudo jezero. Če pa tega ne vem, sem pa potem, ko pridem tja, res prijetno presenečen. Tako da niti na Apalaški niti na Pacifiški nisem raziskoval poti. Sem si sicer pogledal en tak manjši dokumentarec o Pacifiški pešpoti, ker sem bil malo radoveden, ostalo pa ne. Želel sem si, da je čimbolj pristna izkušnja.

Nekateri pa si želijo ravno obratno. Nič presenečenj. 

Dosti ljudi me ni moglo razumeti, sploh na Apalaški pešpoti, ker jaz sem tja prišel brez zemljevida. Sploh nisem vedel, kako je to videti. Apalaška pot je veliko bolje označena od Pacifiške, zato zemljevid ni bil ključen. Na Pacifiški sem imel s seboj zemljevid na telefonu, saj je pot kar slabo označena. Še z zemljevidom na telefonu sem se izgubil. Jaz nisem prišel tja, da bom gledal na mapo pa okrog hodil kot turist na Bledu. Včasih pač med hojo pozabiš na pot, opazuješ, razmišljaš neke svoje stvari. Dobesedno padeš v nek trans, in ko čez uro ali dve dvigneš telefon in pogledaš na zemljevid, ugotoviš, da si tri kilometre izven poti, tako da obrneš in potem si naredil šest dodatnih kilometrov.

Si imel ves čas dosti podpore prijateljev in družine? 

Ne samo od prijateljev in družine, tudi od veliko Slovenk in Slovencev. Veliko jih sploh ne poznam, pa so me spodbujali in podpirali na tej poti. Nekaterih nikoli v življenju nisem videl, pa so me podprli, donirali npr. 50 evrov. 'Tu imaš za pizzo in pivo. Zelo radi te spremljamo, zdrži.' Tudi zaradi teh njihovih spodbud nikoli nisem pomislil, da ne bi šel do konca poti. Toliko ljudi mi je stalo ob strani. Mi smo res narod, ki drži skupaj. Tega v Ameriki ni. Tudi drugje po svetu ne vem, če je tega toliko.

Ker gre za velik finančni zalogaj, si potreboval tudi podporo sponzorjev? 

Če jaz teh treh sponzorjev ne bi imel, tega nikoli ne bi mogel uresničiti. Ker jaz tega denarja zaradi operacije kolena nisem mogel zaslužiti.

Pot se zaključi na meji s Kanado, kjer je tudi posebno obeležje, ob katerem si se fotografiral. Dobiš tam kakšno posebno potrdilo? 

Eh, nič. Ko prideš tja, ni ničesar okoli tistega obeležja. Pa tudi občutka, da sem končal, nisem imel, ker sem se moral potem vrniti še petdeset kilometrov nazaj do prve ceste.

Komu si pa najprej sporočil, da si zaključil? 

Mami, seveda. Mame najbolj skrbi, tako da sem ji prek garmina in satelita poslal sporočilo in lokacijo. Sem vedel, da bo ona potem obvestila ostale, ker zadnji teden spet nisem imel čisto nič signala, tako da jo je že malo skrbelo.

Med potjo, ko si bil osamljen, si poslušal glasbo, podkaste in pa zvočne knjige. Si tudi kaj pel? 

Ja, seveda, tudi pel sem. Se pogovarjal sam s sabo. Molil sicer nisem, ker ne znam, ampak je pa bilo enkrat malo kritično, ker sem bil v temi na vrhu gore in je bila zelo huda nevihta in sem videl, da mi iz naglavne lučke kaplja voda. Sem se ustrašil, da mi ugasne, ker sem vedel, da sem potem v hudih težavah. Takrat sem si rekel 'Bog, če si, prosim te lepo, samo naj se ne izklopi'. Bil je mraz, ura okoli polnoči, zaradi dežja sem bil ves premočen, telefon je bil prazen, res nisem vedel, kaj bi naredil, če bi ugasnila luč. To je bilo edinkrat, da sem rekel, če je kaj božjega, prosim, samo naj še zdrži tista naglavna lučka, še vsaj to eno urico.

In je zdržala? 

Ja, je zdržala.