Preživetje v peklu: Zgodba Slovenca iz venezuelskega zapora

V intervjuju smo se pogovarjali s Simonom Domo, ki je jeseni 2010 odšel v Venezuelo z enim samim ciljem, v Slovenijo pretihotapiti pet kilogramov kokaina. Njegova zgodba pa se ni končala na letalu, temveč v enem od venezuelskih zaporov, ki velja za pravo nočno moro. Poleg njega smo se pogovarjali tudi s pisateljem Alešem Čarom, ki je Simonu pomagal ubesediti to neverjetno življenjsko izkušnjo v knjigi. 

Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo? Kako ste se znašli v situaciji, da ste postali vpleteni v tihotapljenje droge?

V središču mojega življenja nikoli ni bil denar, ampak zabava. Zato sem živel tudi preko svojih zmožnosti in zabredel v dolgove. Moja zgodba pa se je v resnici začela, ko sva si z mamo sposodila denar za dotrajano streho na hiši. Sposojal sem si od enega do drugega izterjevalca, da sem lahko poplačal prvega, in tako sem se vrtel v začaranem krogu. Na koncu nisem imel več nobene možnosti, zato sem odločitev oziroma ponudbo sprejel iz obupa.

Kako bi opisali svoje prve dni v venezuelskem zaporu? Kaj vas je ob prihodu najbolj pretreslo ali presenetilo?

Prihod v Los Teques je bil zame popolnoma nov svet. Šok. Nisem znal jezika. V priporu mi je fant, ki je znal angleško, gladko rekel da iz tega zapora mogoče ne bom prišel živ. Ko so po mene prišli oboroženi zaporniki, se mi je njegova domneva zdela vedno bolj resnična. Najbolj pa me je presenetilo, da imajo kljub nepojemljivi brutalnosti izjemen občutek za človečnost in solidarnost.

Kako ste uspeli preživeti vse te dolge mesece in leta za zapahi? Kaj vam je pomagalo ohranjati moč in voljo?

Želja, da še enkrat v življenju vidim sina, mamo in najbližje prijatelje mi je dajala moč in voljo, ki sta me držali pokonci.

Ste ves čas verjeli, da se boste vrnili domov, ali so bili trenutki, ko ste popolnoma obupali?

 Mogoče sem preživel prav zato, ker sem na začetku dejansko sprejel dejstvo, da zelo verjetno iz Venezuele ne bom prišel živ. Ko to sprejmeš, stvari na čuden način postanejo lažje. Celo obup ti ne more več tako do živega, kot takrat, ko si poln upanja.

Kakšen je bil občutek, ko ste po vseh teh letih zapustili zapor in se vrnili domov?

Zaporniški sistem je do potankosti premišljen proces. Ko prideš na Dobu do polodprtega oddelka, začneš če ne povzročaš težav in se držiš pravil postopoma dobivati izhode. Na svobodo, na življenje zunaj zapora, na družbo, se privajaš postopoma. Najprej dobiš izhode za nekaj ur, potem za pol dneva, cel dan in končno začneš hoditi na vikend izhode. Gre torej za proces. Vseeno pa je zadnji dan seveda ogromen občutek olajšanja. Občutek, da si na koncu nekega dolgega, neskončnega maratona. Seveda gre za izjemen občutek.

Kaj vas je prepričalo, da svojo zgodbo delite z javnostjo?

Zdelo se mi je prav, da svojo zgodbo delim z drugimi. Da iz te svoje izkušnje naredim nekaj dobrega. Če moja zgodba prepriča vsaj enega človeka, da ne gre po moji poti, ima vse skupaj smisel.

Kaj bi svetovali tistim, ki mislijo, da se jim kaj takega nikoli ne more zgoditi?

Velika večina tistih, ki se lotijo takšnih stvari, na srednji rok konča v zaporu ali pa v grobu. Takšna je preprosto statistika in z dejstvi se je težko prepirati.

Kako danes gledate na izkušnjo? Vas je osebno spremenila?

 Ko sem prihajal iz zapora, mi prijatelji in znanci niso skrivali, da so se bali, kako me je izkušnja spremenila. A hitro so se pomirili, saj sem v svojem bistvu ostal isti. Kljub temu pa te takšna izkušnja seveda tudi bistveno spremeni. Poglobi in nadgradi. Sem isti in hkrati drug človek. Sam sebe si ne znam predstavljati brez izkušnje Venezuele. Danes je to pomemben del mene.

Kako organizirane so kriminalne mreže, ki delujejo v Venezueli in kakšen vpliv imajo? Bi rekli, da običajen človek tam sploh lahko živi varno življenje?

Ne gre samo za kriminalne mreže, ampak predvsem za revščino. Če se rodite v revni faveli na robu Caracasa, kjer nimate hrane in najosnovnejših stvari za preživetje, kjer velja zakon močnejšega in kjer se stvari urejajo z noži in pištolami, potem je "kriminal" edino življenje, ki ga poznate. Verjetno imate popolnoma drugačne vrednote in pojme, če morate pri petnajstih letih nekoga prvič zabosti ali ustreliti, da rešite svojo družino, ljudi, ki so vam blizu in jih imate radi. V to so rojeni, to živijo, to dihajo. Kriminalne mreže so elitni del kriminala, kot je politika elitni del družbe.

Ste bili kdaj fizično ogroženi?

Prvi dve leti v Los Tequesu je bilo to del igre. Del vsakdana.

Ste imeli v zaporu dostop do zdravniške oskrbe, hrane, osnovnih življenjskih potrebščin?

Enkrat sem bil ranjen v streljanju med klani. Prijatelj mi je rano namesto z anestetikom namazal s kokainom, pinceto pogrel nad ognjem vžigalnika in mi kroglo izvlekel iz noge. Tako so potekale stvari.

V drugem delu intervjuja smo se pogovarjali z Alešem Čarom, slovenskim pisateljem, prevajalcem in scenaristom, ki je Simonu pomagal ubesediti njegovo življenje v pisni obliki. Aleš nam je razkril, kako je spoznal Simona, kako je potekalo pisanje biografije ter kaj vse je vključevalo ustvarjanje te knjige.

Aleš, kako ste sploh spoznali Simona in kako je prišlo do ideje za knjigo?,

To je Simonovo življenje, Simonova zgodba, zato je bila osnovna odločitev, ali bo kaj naredil iz te življenjske izkušnje, samo in izključno v njegovih rokah. Vse ostalo in vsi ostali pripadamo fazi realizacije. Res pa je, da se je v končni fazi - po mojem skromnem mnenju - okoli knjige nabrala izjemna ekipa: od fotografa Matica Zormana, oblikovalca Žige Aljaža in vseh ostalih, ki so skrbeli za produkcijo, promocijo, distribucijo in vse ostale aspekte projekta. Samo pisanje knjige pa je bilo zaupano meni.

Kakšen je bil proces pisanja takšne resnične zgodbe kako ste usklajevali njegovo izkušnjo in svoj avtorski slog?

Stil pisanja je kot prstni odtis, ne morete se ga rešiti. Ključ dobre biografije verjetno ni toliko v usklajevanju, kot v avtorjevi nevidnosti. Je v podobni vlogi kot sodnik na nogometni tekmi: najboljši je tisti, ki je neviden, za katerega ne veste, da je tam, hkrati pa vodi vse aspekte igre, nadzoruje vse dimenzije in je nevidno vezno tkivo vsega.

Kaj vas je med pogovori s Simonom najbolj presenetilo ali pretreslo?

Verjetno tisto, kar ni bilo izrečeno. Prav vsega namreč Simon ni povedal niti meni, čeprav sva imela več kot leto dni intenziven in zelo kvaliteten dialog. Kjer je pustil prazen prostor, tam se odpre prostor za imaginacijo. Čeprav samo slutim, mislim, da precej stvari slutim prav.

Kako ste poskrbeli, da zgodba ohrani avtentičnost, hkrati pa ostane berljiva in zanimiva?

Avtentičnost je vedno najbolj prepričljiva. Iskrenost je pogonsko gorivo dobre literature. Pri biografiji avtentičnosti in iskrenosti ne moreš vleči iz sebe, ampak iz portretiranca, zato je ta žanr predvsem vrhunska vaja v empatiji. Včasih moraš razumeti celo stvari, ki jih mogoče sam ne razume. Če malo pretiravam – njegovo zgodbo morate ponotranjiti do te mere, da znate brati celo njegovo nezavedno. Berljivost in napetost pa je osnovna obrtna naloga pisca.

Kaj bi po vašem mnenju morali bralci odnesti iz te knjige?

V osnovi, da nam ni hudega, čeprav seveda trpimo in norimo. Predvsem pa, kako neskončno nepredvidljivo, neskončno brutalno in neskončno lepo je življenje. Kakšne neverjetne zgodbe nam piše. Mogoče nekaj hvaležnosti za to.

Ali ste med pisanjem spremenili svoj pogled na to, kako hitro se lahko življenje obrne na glavo?

Bolj kot spoznanje je bila Simonova zgodba potrditev tega dejstva, ja.