Sara Goltes: Športnike se podpira izključno in samo, ko so na vrhuncu

Zakaj je v slovenskem ženskem deskanju tako malo deklet? Ali se naredi dovolj na ravni panožne zveze, da bi šport premamil mlada dekleta?

Mislim, da tu ni vprašanje glede pomanjkanja deklet, temveč to, da se nikakor ne vlaga v prihodnost tega športa pri nas oziroma se ga še zavestno zatira. Le dve leti nazaj nas je bilo pet izjemno perspektivnih mladih borderjev vključenih v reprezentanco, vendar smo bili – jaz kot zadnja letos – zaradi neznosnih pogojev s strani smučarske zveze primorani zaključiti kariero. Res, res žalostno.

Se od deskanja torej ne da živeti? Kako težko je dobiti sponzorje?

Ne. Od samega bordanja sigurno ne oziroma ni realno. Če se ti uspe res dobro ''prodati'' (smeh), imaš v času kariere možnost precej znosnega življenja, vendar pa se ta privilegij večinoma konča še isto minuto, ko se kariero odločiš zaključiti.

Zdaj ste tetovatorka. Od kje navdušenje nad to umetnostjo? Kako ste se znašli v tem poslu?

Od vedno sem bila razdvojena med športom in umetnostjo, hodila sem tudi na srednjo oblikovno gimnazijo. Tetoviranje je res poseben poklic, biti dober tetovator pomeni imeti ogromno znanja z več različnih področij. Kot večina tetovatorjev sem začela sama doma v garaži, nato pa se počasi uvajala v različnih tattoo studiih, kjer postopoma še vedno pridobivam potrebno znanje. 

Po kakšnih tetovažah/motivih je trenutno največ povpraševanja?

Res različno, ni nekega motiva, ki bi ga trenutno izpostavila. So pa seveda levi, vrtnice itd. še vedno precej pogosti.

Kakšen je vaš slog?

V začetku sem bila prepričana, da si želim tetovirati večinoma v stilu 'dotwork', vendar sem kasneje ugotovila, da me tudi ostali zelo zanimajo, tako da tetoviram od realizma do linijske umetnosti in tudi tradicionalno. Kar pač je. Presodim, če to lahko res dobro naredim, drugače raje priporočim koga, ki se specializira za določen stil.

Ste kakšen tatu kdaj že odklonili? Je stranka vedno kralj ali ste kje začrtali mejo, ki je ne želite prečkali?

Seveda sem že odklonila. Tetoviram izključno stvari, ki menim, da bodo izpadle tako, kot morajo.

Če se je stranka pripravljena prilagajati – v njeno dobro – potem v večini primerov najdemo skupno pot.

Tudi sami imate nekaj tetovaž. Katera je bila vaša prva in katera, če, je vaša naslednja?

(Smeh) Sama imam za ta poklic izjemno malo tetovaž, vendar imam večji projekt že nekaj časa v mislih, čakam le, da še malo dozori.

Moja prva je bila v osnovni šoli, narejena z iglo in tušem (smeh). Naslednja pa bo v studiu.

Pa če se vrnemo k deskanju. Kot najstnica ste bili vajeni zmagovati. Na začetku kariere ste zmage nizali kot za stavo. A šport je sestavljen iz zmag in porazov. Prišla so leta, ko niste izpolnili lastnih pričakovanj. Kako se vrhunski športnik spopada s porazi, neuspehi? Kako ste se spopadali z bitkami, ki potekajo predvsem v glavi, negotovostmi, nezaupanjem vase, načeto samozavestjo in dvomi, kar se vse prelije v zavoje na snegu?

Res je. Do nekje 16. leta sem zmagovala praktično vse tekme, oziroma veliko večino. Očitno pa so neke osebne zadeve v teh letih, ki so že tako ali tako krhka, vplivale tudi na mojo športno pot in posledično neuspehe na tekmah. Ta obdobje neuspehov sicer ni bilo konstantno, saj sem vmes  dosegla tudi kar nekaj lepih rezultatov, vendar pa, kot ste omenili, je za odličnim rezultatom ogromno dejavnikov, ki se morajo poklopiti. Sama sem prišla do neke točke, kjer sem ugotovila, da pod takšnimi pogoji, kot jih imamo, ni več smiselno nadaljevati.

Pomemben del športa je psihološka priprava, psihološki trening. Je v zimskih športih za to dobro poskrbljeno ali je vsak športnik prepuščen samemu sebi?

Res je. Ta del je večkrat pozabljen, a izjemno pomemben. Pri nas s strani SZS ni bilo ''skupinsko'' nič priskrbljeno. Tudi kondicijskega trenerja, v mojem primeru Roberta Pokovca, sem si priskrbela sama.

Kaj vas sicer pomeni šport in kaj vam je dal, česar vam nič drugega ne bi moglo dati?

Šport da ogromno, bi rekla celo, da je igral največjo vlogo v mojem življenju – do sedaj. Naučil me je neke vztrajnosti, iznajdljivosti, borbenosti, kako se vsakič znova pobrati po padcu, pa tudi nekega sprejemanja, raznolikosti v svetu.

Nekoč ste dejali, da je mogoče domala vsakega naučiti dobro smučati, da pa je deskarja, ki zna dobro peljati po robniku, treba iskati z lučjo pri belem dnevu. Zakaj je temu tako?

Sploh v Sloveniji je carving tehnika na bordu precej ''nepopularna''. Zelo malo je dobrih carverjev, še posebej mladih, ki bi se odločali za tovrsto bordanja. Verjetno k temu pripomorejo tudi pogoji na smučiščih pri nas ter dejstvo, da pri nas tega praktično skoraj nihče ne uči.

Družbena omrežja. Judoistka Kaja Kajzer je pred časom dejala, da je za fotografijo v kopalkah, ki jo je objavila na Instagramu, dobila na tisoče novih sledilcev, za srebro na evropskem prvenstvu pa zgolj nekaj. Tudi sami ste bili ''žrtev'' podobne objektivizacije, ko so tračarski mediji vaše fotografije na spletu izrabili za provokativne naslove v slogu, 'Slovenska športnica se je slekla sredi gora'. Ste zato razmišljali o tem, da se z družbenih omrežij povsem umaknete? No, namesto tega ste se odločili, da svoj profil ''preoblečete'' in zdaj na njem objavljate vsebine na temo tetovaž.

Super primerjava, ja! Vsem je jasno kaj se najbolj ''prodaja'' po družbenih omrežjih in verjetno se kaj kmalu to ne bo spremenilo, tako da sem se iz tega razloga odločila ''izstopit'' iz te igre.

Dejstvo je, da se športnike podpira izključno in samo, ko so na vrhuncu oziroma, ko se o njih veliko govori. Socialna omrežja prinesejo veliko dobrega, vendar za določeno ceno, ki je jaz osebno nisem več pripravljena plačevati, zato sem se tudi odločila ostati samo še iz ''poslovnih'' razlogov, torej s tetovatorskim profilom.

Kaj vas je sicer najbolj razočaralo, ko gre za družbena omrežja in družbo nasploh?

Menim, da je smer v katero se vse skupaj giblje, totalno zgrešena. Boli me, ko gledam mojo in mlajšo generacijo, kako se vsi skupaj preprosto izgubljamo in izgubljamo dejanske, pristne stike z drugimi. Če bi večina vsaj eno tretjino časa, ki jo porabijo oz. porabimo zanje, namenili sami sebi, raziskovanju tega kdo sploh smo in kaj si želimo doseči danes, jutri in nasploh v življenju, bi šel svet v čisto drugo smer. Menim, da smo s tolikšno uporabo socialnih omrežij izgubili prave vrednote in pristnost.

Kdo je vaš kamen, nekdo, na katerega se lahko vedno oprete in računate nanj?

Morda bom s tem koga ''užalila'', vendar mislim, da sem to večinoma bila sama sebi in s tem se mi ne zdi prav nič narobe. Seveda pa imam ob sebi par oseb, ki so z mano že od otroštva in se na njih lahko zanesem, ter sem izjemno hvaležna za vsakega od njih. Tisti, ki to so dobro vedo – upam (smeh).

Kot športnica ste bili vajeni adrenalina. Ste tudi zato navdušena motoristka in ljubiteljica hitrosti? Kakšna motoristka ste? Tudi tu, podobno kot pri deskanju, preizkušate meje ali vam je motociklizem predvsem hrana za dušo?

Odkar pomnim, me niso zanimale najbolj klasične ženstvene stvari. Uživam v vožnji z motorjem, rada preizkušam nove športe – kajtanje, wejkamje, surfanje, bungee, itd. Zavedam se nevarnosti motociklizma, trenutno vozim športaka – Ninjo – ampak mislim, da se počasi nagibam k nečem z malce drugačnim stilom vožnje.

Pa reciva še kakšno na temo prometne kulture pri nas. Kot motorist je človek precej ranljiv. Kaj bi morali narediti vozniki na slovenskih cestah, da bi bilo za vse bolj varno? Česa nam, po vaših opažanjih, manjka, ko smo za volanom?

Morda to, da bi imeli v mislih obzirnost, to, da imajo vsi svoje vsakdanje probleme, ki se kdaj odražajo tudi v prometu. Ter več pozornosti, torej manj distrakcij, ko smo za volanom.

Kaj pa najbolj cenite pri ljudeh?

Iskrenost, pristnost, dobro srce. Misel na to, da se dobro z dobrim vrača, ter ''ne počni drugim tega, kar si ne želiš, da bi oni tebi''.