Režiserka Maya Zupano: To ni poklic za nekoga, ki se rad počuti varno in udobno

"Samostojnost, zrelost ter zmožnost sprejemanja suverenih odločitev," je tisto, kar je Ljubljančanki Mayi Zupano dala tujina. "Ljubljana nudi udobje ter dobro kvaliteto življenja. Ravno zaradi tega se mi je zdelo, da ne morem več rasti in se razvijati. Človek raste v neudobju. Ko osvojiš veliko mesto in se iz nič postaviš na svoje noge, dobiš občutek, da si lahko kjer koli na svetu, pa boš OK. Ker si konstantno obdan s konkurenco najboljših, je stalno prisotna želja po izboljšanju in rasti," pove Maya, ki meni, "da dober film zrcali življenje".

Kdaj vas je začela navduševati filmska industrija in zakaj prav mesto za kamero?

Od nekdaj mi je bilo nastopati in ustvarjati zgodbe nekaj naravnega. Vedno mi je bilo všeč, če sem ljudi lahko zabavala. Verjetno je bilo to delni vpliv očeta in pokojnega dedka, ki sta pisatelja, dedek pa tudi scenarist. 

Krog mojih interesov je bil vedno precej širok. Na presenečenje staršev, ki so bili prepričani, da bom študirala igro, sem se odločila za študij umetnosti. Pri tem študiju sem se počutila precej omejeno, saj mi niso pustili delati projektov s komercialnim namenom. Vsak projekt je moral biti konceptualen. Jaz pa rada delam stvari, ki služijo tudi nekemu namenu. Želela sem si početi stvari, ki se lahko dotaknejo množic, ustvarjanje neke resne umetnosti za prgišče ljudi v stroki me ni pretirano zanimalo. Skoraj devet let nazaj sem se preselila v London, kjer sem delala magisterij in svoj študij usmerila v kreativno direkcijo. Prav tako pa sem kasneje študirala igro pred kamero. Performans nekako predstavlja drugi del moje ljubezni. Vse to znanje pa je koristno za moje delo zdaj.

V sklopu magisterija sem torej začela intenzivno delovati z režijo v oglaševanju. Tako se je moja režijska pot pravzaprav tudi začela – z režijo krajših in daljših oglaševalskih filmov. Za končni magistrski projekt sem tako režirala branded film Girl Biophilia, ki je prejel StARTs Prize for Creative Excellence ter bil objavljen v mnogih publikacijah, od Dazed Beauty do Wired Japan. Kmalu po tem pa sem poleg tega začela razvijati tudi narativne filme. Nedavno smo zaključili svoj tretji režijski projekt Beautiful Things, ki je trenutno v montaži. 

Zanj ste zbirali sredstva za postprodukcijo. Nam lahko zaupate kaj več o njem? Zakaj je tako poseben?

V prvih dneh novega leta, ko so mnogi še prihajali k sebi od novoletnih zabav, smo mi že bili v polni pripravljenosti na različnih angleških lokacijah, vse od severnega Londona do Essexa. To je bil zame nedvomno največji projekt do zdaj. Tako kar se tiče produkcijske vrednosti, scenarija, igralcev kot števila ekipe. Definitivno je bil prisoten velik občutek odgovornosti, da je treba stvari opraviti na nivoju.

Beautiful Things je film, ki govori o lepotnih tekmovanjih v preteklosti skozi prizmo prihodnosti. Zasnovna ideja se je pričela kakih pet let nazaj, ko sem aktivno pričela razmišljati o staranju ter nostalgiji. Gre za kratkometražni film, ki pravzaprav služi kot 'proof of concept' za celovečerec. Film bo letos naredil svojo pot po svetovnih festivalih, premiera pa bo poleti v Genesis Cinema v Londonu. Za slovensko premiero se zaenkrat še dogovarjamo.

Za ta projekt smo dobili finančno podporo s strani BFI – British Film Institute. To je bil izjemno ambiciozen projekt. Zato smo na koncu naredili crowdfunding kampanjo, s pomočjo katere smo zbrali še tistih nekaj sredstev, ki so bila potrebna za končanje filma. S čim takim nikoli prej nisem imela izkušenj. Takšno zbiranje sredstev v filmski industriji ni tako nepogost pojav. Lepo je bilo videti podporo ljudi, tako bližnjih kot tudi čistih tujcev.

Kako težko je sploh uspeti kot filmski ustvarjalec?

Mislim, da sem šele na začetku svoje poti. Če govorimo o režiji celovečernih filmov, potem je pot do uspeha vijugasta in dolga. Režiserji po navadi začnejo pridobivati prepoznavnost sorazmerno pozno. Akira Kurosawa, recimo, je svoj prvi celovečerec posnel pri triintridesetih, Ridley Scott pri štiridesetih, Michael Haneke pa pri sedeminštiridestih. Potrebna je potrpežljivost. Delo v filmu je 'delayed gratification'. Truditi se je potrebno leta, preden včasih vidiš rezultat. Uživati moraš v samem procesu. Mislim, da to ni poklic za nekoga, ki se rad počuti varno in udobno. Poleg tega je film drag 'šport', tako da je za nastanek tega potrebnih kar nekaj sredstev. Če povzamem, bi rekla, da je filmska kariera 'a slow burner'. 

Kaj pa je največji stereotip oz. predsodek, na katerega ste pri svojem poslu naleteli kot ženska? 

S tem, moram priznati, sem imela do zdaj precejšnjo srečo. S kakšnimi groznimi predsodki se zaenkrat nisem soočila. Je pa tudi možno, da je to zato, ker sem tako trmasta, da ko nekaj hočem, drugega enostavno ne opazim. (smeh) Sama sem vedno imela precej moški pristop k delu in imam 'tunnel vision', ko hočem, da je nekaj opravljeno. Zdi se mi, da v tem delu ni veliko prostora za čustva. Veš, kaj je cilj, in delaš proti temu. Če imaš srečo, si obdan z ljudmi, ki delajo po istem principu. Če ne, imaš problem.

Vedno živim po principu, da te bodo drugi tretirali, kakor jim dovoliš. Osebno vse vedno obravnavam z največjim spoštovanjem in ga enako dobim tudi nazaj. Mislim pa tudi, da je težko spregledati vrhunski talent. V Londonu sem spoznala veliko sposobnih in talentiranih žensk v filmu, ki veliko delajo. To pa zato, ker so dobre v tem, kar delajo, zato ljudje želijo delati z njimi. Nekega seksizma se ne občuti. Sicer vedno izberem za projekt ljudi, ki so najboljši za 'job', ampak, kadar se le da, imam rada ženski 'team'. Vedno poskusim prispevati k borbi proti zastarelim stereotipom. 

Če še malo ostaneva pri tej temi. Kako je torej biti ženska v industriji, ki ji še vedno dominirajo moški in kjer so bile v 95-letni zgodovini podeljevanja oskarjev ženske za režijo nominirane zgolj sedemkrat in zmagale le trikrat?

Oskarji so bili vedno poznani kot klub starih belih moških. Kakršna koli raznolikost, pa naj bo spol ali rasa, jim je bila od nekdaj problem. Sicer so določena gibanja na socialnih omrežjih, recimo #AllWhiteOscars, zadevo počasi začela spreminjati. Ampak ja, dolga bo še pot do neke enakosti v številkah. Je pa tudi to res, da je v procentih ženskih režiserk precej manj, tako da je nekolikšen odmik verjetno pričakovan.

Živite v Londonu. Zakaj? Je Slovenija preprosto premajhen trg, da bi človek od tega lahko živel? Politika nima dovolj posluha za ustvarjalce? Kako komentirate mačehovski odnos države do kulture?

V London sem se odselila, ker sem šla tja delat magisterij. Potem pa sem iz leta v leto delala na svojih interesih. London nudi večjo možnost za uspeh, vendar pa je bazen talenta tudi toliko večji. Potrebno je vlagati, potrebno se je odpovedovati. Uspeh pride počasi. Ni bilo vedno enostavno in vsekakor mi delo in uspeh nista bila položena v naročje. Za vse se je potrebno boriti. Kar naenkrat pa dobiš občutek, da se ti po malem odpira. Jaz mislim, da ta občutek pri meni še kar traja.

Kar se tiče preživetja od filma v Sloveniji, bi v resnici težko govorila, saj tega zares nikoli nisem izkusila. Verjetno bi se dalo, če zelo redno delaš. To pomeni celovečerci, televizijske serije, pa tudi kakšni komercialni projekti. V Sloveniji bi morali verjetno več pozornosti nameniti promociji talenta. Če govorimo specifično o filmu, se mi zdi, da se vsako leto naredi kar nekaj projektov, na žalost pa le malo ljudi za te filme sliši, kar je škoda. Tu se pojavi vprašanje: za koga to sploh delamo? Potrebno je vzbuditi splošno zanimanje za slovenski film, ki ga morda pri splošni publiki nekoliko primanjkuje.

Kako bi torej ocenili stanje slovenskega filma?

Slovenija premore kar nekaj talenta. Slovenski film je nekaj uspeha na tujih festivalih v zadnjih letih sicer imel. Osebno mislim, da veliko slovenskih filmov na žalost enostavno zamudim oz. spregledam. Delno verjetno zato, ker živim v tujini, delno pa zato, ker se o njih enostavno premalo medijsko govori. Kolikor opažam, vidim, da se finančno vlaga samo v nastanek filma, ne pa v promocijo in distribucijo le-tega.

Kaj vam je dala tujina, česar vam domovina ni ali ne bi mogla?
Tujina mi je dala ogromno. Samostojnost, zrelost ter zmožnost sprejemanja suverenih odločitev. Ljubljana nudi udobje ter dobro kvaliteto življenja. Ravno zaradi tega se mi je zdelo, da ne morem več rasti in se razvijati. Človek raste v neudobju. Ko osvojiš veliko mesto in se iz nič postaviš na svoje noge, dobiš občutek, da si lahko kjer koli na svetu, pa boš OK. Ker si konstantno obdan s konkurenco najboljših, je stalno prisotna želja po izboljšanju in rasti.

Verjetno sem se odselila ob pravem času v življenju. Ko se je večina prijateljev od staršev odselila na svoje, sem se jaz čez ocean. Imam pa Ljubljano rada in se redno vračam na obisk. Občasno sodelujem tudi na kakšnem snemalnem projektu in mi ta naveza z domom zelo ustreza. Rada imam občutek, da dodajam vrednost tudi na slovenskem trgu. 

Kaj kot režiserka smatrate za največji dosežek filma? Finančni uspeh verjetno ni prvo merilo ...

Največje merilo je, koliko ljudi v filmu uživa in od njega nekaj odnese. Film je kot prvo 'entertainment'. Če ne moreš sedeti skozi celoten film, brez da bi se dolgočasil, potem je to problem.

Drži, finance niso prvo merilo, so pa vsekakor pomemben faktor. Velikokrat pa lahko projekt, ki v finančnem smislu ni bil uspešen, prinese večje finance projektu v prihodnosti. Kratki filmi so dober primer tega. Z njimi je težko narediti kaj denarja, služijo pa kot 'proof of concept' režiserja in so naložba za prihodnje projekte ter finančna pogajanja.

Slovenci se v tujini kot režiserji še nismo pretirano uveljavili. Redkokateri slovenski kulturni ustvarjalec je suveren v tuji državi oz. okolju. Uspeh Mitje Okorna, ki je pred leti postal prvi Slovenec, ki se je podpisal pod režijo hollywoodskega filma, verjetno ima svoje "posledice". Je to zaznati? Je tako velika blagovna znamka, da odpre kakšna vrata?

Nekega slovenskega vpliva v svetovnem filmu iskreno ni zaznati. Zdi se mi, da ima verjetno nekaj pri tem opraviti tudi slovenski jezik. Saj so podnapisi, ampak vseeno je resnica ta, da filmi v angleškem jeziku lažje prodrejo. Pa s tem ne mislim, da bi morali Slovenci zdaj ustvarjati filme v angleškem jeziku – sploh ne. Se je pa dobro zavedati, da je to morda ena izmed omejitev.

Za Okorna sicer težko govorim, je pa bil njegov hollywoodski celovečerec z Caro Delevingne in Jadenom Smithom posnet po kar nekaj uspešnih celovečercih na Poljskem. Njegov uspeh tako zagotovo ni prišel čez noč. Osebno kakšnih 'posledic' zaradi njegovega uspeha nisem zaznala, je pa res, da trenutno delujem v Londonu in ne Los Angelesu, industriji teh dveh mest pa sta kot dva samostojna ekosistema, z določenimi prekrivanji.

Kakšne pa so vaše ultimativne sanje kot režiserka? Pod kaj se želite nekoč podpisati in izpolniti svoj ustvarjalni sen?

Celovečerci, kakšna kul TV-serija. In kakšna dobra vloga. Super bi bilo delati z A24 ali HBO. Pa tudi kakšni zabavni krajši, komercialni projekti – to je navsezadnje, kjer sem začela.

Režiser Jack Sholder je dejal, da "slabi režiserji režirajo zgodbo in zaplet, dobri pa tisto neizrečeno". Kako pomembno se vam zdi, da so filmi komentar/ogledalo družbe, ali je pomembno samo to, da doseže svoj namen, da torej nasmeji, prestraši, da misliti ...?

Pomembno je izhajati iz sebe. Ko izhajaš iz sebe, si iskren. Seveda je super, da ima film globino, komentar, dokler je le-ta avtentičen. Siliti neko sporočilnost ter pridigo se mi zdi brezveze. Mislim, da ljudje zavohamo, ko nekaj ni 'real'.

Osebno imam vedno rada, če se ljudje pri mojih delih vsaj malo zahihitajo. Vmes, med trenutki komičnih situacij, pa lahko pleteš resne življenjske teme. Moram reči, da nisem pristaš zamorjenih filmov, prav tako pa tudi ne slaboumnih komedij. Življenje ni samo veselo in tudi ni samo žalostno. Življenje je kaotično morje vseh možnih emocij. Mislim, da dober film zrcali življenje.

Kaj vam pri snemanju predstavlja največji izziv?

Največji izziv je borba s časom. So pa vsakič tudi čisto novi izzivi. Snemanje je neka taka stvar, kjer si lahko nadpripravljen, pa se bodo stvari vedno zgodile nepričakovano. Recimo, delavci, ki vrtajo v zunanje stene okoli gledališča, v katerem snemaš prizor z dialogom, kot se nam je to zgodilo na zadnjem snemanju. (smeh). Ampak, če imaš dober 'team' in producente, se načeloma da marsikaj rešiti.

Kot režiser moraš biti vodja. Pa še marsikaj zraven. Kaj po vaše krasi najboljše mojstre režije?

Nekaj let nazaj sem v Londonu igrala v nekem kratkem filmu z mladim režiserjem. Malo mu je manjkalo samozavesti in ni nudil nikakršnih napotkov ali kritike – z vsem je bil zadovoljen. Tako je bil vsak posnetek podoben prejšnjemu. Dober režiser ti ne bo rekel "super je bilo", 'feedback' mora biti konstruktiven, mora ti dati nek 'feeling'. Ljudje imamo radi občutek, da se izboljšujemo. 

Krasi jih dobra mera samozavesti, izjemno dobra komunikacija, osebno pa bi temu dodala še humor. Vedno se imajo ljudje na snemanjih najbolje, ko so vsaj malo zabavni. Najbolj neproduktivno je, ko je v ozračju občutek napetosti in stresa. Kot režiser moraš zelo na hitro sprejemati veliko odločitev. Verjeti moraš v idejo in sprejemati odločitve, ki so najboljše za končni izid filma. Nikoli nisi šef, si le idejni vodja, ki podpira vse ostale.