Prekaljeni borilni maček, Lemmy Krušič: ''Ko zmaguješ, imaš okoli sebe 300 ljudi, prvič, ko izgubiš, ostaneta eden ali dva''

Ste Slovenec z največ borbami po pravilih MMA. Kljub temu ste širši javnosti relativno neznani. Kaj je razlog, da pri nas ta šport ne zaživi izven svojega miljeja? Tudi boks, ki velja za plemenit šport, je po odhodu Dejana Zavca precej potihnil pri nas. Še dobro, da imamo vsaj Emo Kozin. Ali nas Slovence zanimajo zgolj in samo šampioni? Je MMA v javnosti še vedno tretiran bolj kot pretepaštvo, ne pa šport? Kje sami vidite razlog?

V Sloveniji moraš ti novinarjem pisati, da se o tebi kaj piše. Sicer pa, res je, največ borb imam, kar se tiče MMA-ja. Pa nisem poznan širši javnosti. Veliko ljudi, ki spremlja ta šport, ve, kdo sem jaz. Zapomnili so si predvsem borbe, ki sem jih imel v Hali Tivoli pod okriljem FFC-ja in WFC-ja. Novinarji bi sicer morali dati več poudarka na vse borce, ker nas je kar nekaj. Tu je za situacijo tako morda tudi malce njihova krivda, mogoče pa tudi preteklo dogajanje na MMA-sceni. Šport je precej mlad in imamo dovolj potencialnih borcev, ki bi lahko bili uspešni. Mislim, da v Slovenij čas za MMA šele prihaja.

Sami sicer že nekaj let živite in trenirate v Avstriji, zagotovo pa poznate razmere v Sloveniji. Premoremo dovolj znanja za kaljenje šampionov?

Res je, v Avstriji živim že šest let. Zdaj bo sedmo leto. Znanje je kar nekaj, predvsem v parterni borbi v stoječem položaju – ''stand up-u'' po angleško. Kar se tiče kaljenja šampionov pa ... Vsak je lahko šampion, če si to vizualizira, če se tako odloči in trdo dela za to. Dosti jih je bilo takih, ki so bili veliki talenti, pa so prehitro obupali. Ampak eno je motivacija, drugo pa finance. Vse je z nečim povezano.

Vemo, da vsak šport terja svoj davek na telo. Mešana borilne veščine še toliko večjega. Kako velikega je terjal pri vas? Za seboj imate že 27 dvobojev, kar je precej visoka številka za MMA.

Imel sem nekaj poškodb. Največ med treningi. Star bom 32 let. Čutim sklepe in zjutraj nekaj časa potrebujem, da pridem k sebi. Regeneracija je velikega pomena, zato dvakrat tedensko hodim na masaže, v savno in prakticiram vroč in mrzel postopek regeneracije telesa. Med borbo sicer nikoli nisem bil poškodovan, dvakrat sem imel razbito arkado, to je bilo pa tudi vse.

V tem športu ste od leta 2009 in torej pravi veteran. Kako, če, se je v vseh teh letih ta šport spremenil, evolviral?

Sam sebe ne smatram kot veterana tega športa. Veteran je Marko Drmonjič, ki se je boril pred mano, pa Dalibor Anastasov. To so veterani. Sam sem še dokaj mlad in, kot rečeno, tudi nisem eden prvih. Sem sodita še Andrej Bregar in Adel Ayari. Kar se tiče razvoja športa, pa se je ta močno spremenil. Zelo veliko znanja je prišlo iz brazilskega jiu-jitsuja, rokoborbe in ''stand-upa''.

Kako pa se je v tem času spremenil vaš pristop, vaš način borbe?

Skrbim, da sem v koraku s časom, zato vlagam vase, hodim na izobraževanja, po seminarjih v Evropi. Imam svoj pogled na MMA, v primerjavi s preteklostjo pa danes definitivno razmišljam drugače. Fantje, ki si to močno želijo, bi morali trdo delati, a ne forsirati stvari. Moram, moram, moram ... Uspelo bo, če boš verjel vase in bil vztrajen. Ne potrebuješ pa še dodatnega pritiska, ker je ta šport že sam po sebi dovolj težek.

Kako bi odgovorili na vprašanje, kaj vam je ta šport dal?

Dal mi je predvsem veliko lepih, pa tudi nekaj slabih trenutkov, predvsem pa življenjske izkušnje. Naučil me je, kakšni so ljudje v resnici, da znajo biti zelo zahrbtni in pokvarjeni ter seveda tudi dobri. Ko zmaguješ, imaš okoli sebe 300 ljudi, prvič, ko izgubiš, ostaneta eden ali dva. Tu se vidi karakter ljudi. Da bi veliko zaslužil, nisem. Mladim bi zato na tem mestu sporočil, da če sanjajo o ne vem kakšnih milijonih, naj to misel raje opustijo, ker za ta statusa moraš še precej bolj garati.

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Vedno sem bil bolj ali manj sam zase, saj mi drugega ni preostalo. V klubih so me trenerji dajali na stran in podcenjevali, ampak za moj karakter, željo, da grem naprej, je bilo poniževanje oz. to, da so me postavljali na stranski tir, zgolj dodatno netivo. To mi je dalo še večjo motivacijo, da grizem. To imam po svoji mami. Mogoče sem zaradi njen danes to, kar sem.

Vas je bilo kdaj strah iti v kletko ali strah v tem športu nima kaj delati, saj to že vnaprej pomeni poraz?

Strah ne. Pred vsako borbo pa je nervoza, ker je na tebi veliko pritiska. Če zmagaš, greš par stopnic naprej, če izgubiš, greš nazaj. Vsak, ki se gre boriti, jo sigurno občuti. Tisti, ki pravi, da ni nervozen, laže. 

Porazi so sicer sestavni del športa. Tudi sami ste nekajkrat morali priznati premoč nasprotniku. Kaj so vas naučili porazi, česar vas zmage niso?

Res je, porazi so del športa. Sam sem izgubil sedemkrat. Iz vsakega poraza sem se naučil veliko več kot iz zmage. Žal se beležijo zmage in porazi. Po nekaterih porazih sem vedel, da moram iti kategorijo niže, da moram delati več na jiu-jitsu, več na moči. Vsak poraz me je nekaj stal, ampak tako pač je. Habib je v pokoj sicer odšel neporažen. Pokoj se mi zdi pametna poteza, saj dvoboji zanj ne bi bili vedno lažji, ampak težji. Prihajali bodo vedno mlajši borci, to pa je šport, ki je zgrajen na mladih, ne starih.

Tako kot v vsakem športu, se tudi in predvsem v mešanih borilnih veščinah ne da preskakovati stopnic na poti do vrha. Sami ste pred časom v oddaji 24 rund omenili, da ste se v svojih odločitvah v preteklosti prenaglili, da so vas premamili dvoboji, kjer ste bili v resnici le ''topovska hrana'', če se malce grdo izrazim. Kaj bi spremenili v svoji karieri, če bi lahko čas zavrteli nazaj?

Prvi razlog, da sem bil pri odločitvah prenagljen, je bil, da sem bil mlad in zelen. V tistih trenutkih bi verjetno potreboval menedžerja. Trenerji, s katerimi sem delal, pa niso imeli toliko izkušenj, ker je bilo vse skupaj še bolj ali manj v povojih. Morda kakšne borbe ne bi sprejel. Recimo FFC z Maksimovićem. To je bila takrat zame pretežka borba in nanjo nisem bil dobro pripravljen, saj se nisem imel kje pripravljati. Ostalega ne bi spreminjal, saj se je vse zgodilo z razlogom. Če se kasneje ne bi boril z Rajačićem ali Račićem, bi bila situacija danes morda drugačna, ampak, kot sem rekel, se je že moralo tako zgoditi. Danes sem v KSW-ju. Bil sem prvi Slovenec v novi eri. Nato je zanjo podpisal tudi Uroš (Jurišič, op. p.).

Nazadnje ste se borili leta 2019, ko ste v Zagrebu debitirali v organizaciji KSW. Kmalu se pod okriljem te močne evropske vračate v kletko. Nam lahko že kaj več izdate – kdaj, kako in proti komu?

9. novembra 2019 sem debitiral v KSW-ju. Bil sem celo prvi, ki je podpisal za Poljake v novi eri. Naslednja borba bi morala biti konec aprila. Bazične priprave so za mano, zdaj želim za en mesec na Poljsko in potem direktno na Hrvaško, kjer bo borba.

Kako pa sicer potekajo vaši treningi te dni?

Treniram normalno, dvakrat na dan. Tudi če je karantena, pokličem svoje ljudi in odtreniramo kot običajno, čeprav sem moramo skrivati, kar je ''mal' glupo'', ampak tako pač je.

UFC je nekakšen Hollywood za borce mešanih borilnih veščin. Kaj obžalujete, da niste dobili priložnosti? Menite, da bo kot prvi Slovenec ''vpoklic'' vendarle dočakal Uroš Jurišič?

Menim, da Uroš vpoklica v UFC ne bo dočakal. Če ima pogodbo za štiri borbe v KSW-ju, ga ne bodo kar tako spustili. Če bo zmagal, definitivno ne, če bo izgubil, tudi ne, ker oni gledajo in gradijo svoje borce – on pa je tujec, zato je to precej dvorezen meč. Bomo pa videli, kako in kaj bo.

Pa če se ozremo še malce nazaj. Kdo vas je navdušil nad mešanimi borilnimi veščinami in kdaj je ta šport postal vaše ''poslanstvo''?

Začel sem trenirati, ko sem videl borbo med Wanderleijem Silvo in Mirkom Cro Copom. Tako se je začelo. Sledile so borbe – iz tedna v teden, iz meseca v mesec, iz leta v leto.

Kakšen nasvet bi na podlagi lastnih izkušenj dali mlademu borcu in si želite, da bi ga kot perspektiven mlad borec slišali tudi sami? Ali če vprašam nekoliko drugače.

Mladi borcem bi sporočil, da do enega nivoja, do ene platforme v Sloveniji lahko pridejo, potem pa bodo morali iti v tujino in tam razvijati svoje znanje in nabirati izkušnje. To se dobro vidi. Čeprav živim v Avstriji, hodim po kampih, treniram pa največ v American Top Teamu v Zagrebu. Zdaj, kot rečeno, odhajam na Poljsko, hodim v Prago itd. To bi priporočal tudi ostalim, saj se mi zdi potrebno, da se borčev ''fight IQ'' malo bolj razvije, saj ima vsak trener malo drugačen pogled na šport. Kakor vidite, tudi ostali odhajajo ven in se pripravljajo drugje.

Kaj si želite, da bi vedeli na začetku svoje poti, pa niste?

Vedel sem, da ne bo lahko, vedel sem, da bo treba vložiti precej truda. Nimam pravega odgovora, na to vprašanje. Mogoče, da ne bom nikoli prišel v UFC (smeh) in bi se tako mogoče stvari v življenju drugače obrnile.

UFC je praktično edina MMA-organizacija, ki sistematično izvaja dopinške teste. Kako velik problem so steroidi, marihuana, ki ste jo nedavno omenili, ipd. substance v tem športu? Kako so dvoboji potem sploh lahko pravični, legitimni, če šampioni tipa Račić niso čisti?

Kot sem dejal že v 24 rundah, so steroidi prisotni v vseh organizacijah na svetu, mislim, da tudi v UFC-ju. Vsakič najdejo nove načine, kako to prikrijejo. Šampion KWS-ja v moji kategoriji je definitivno ''narokan''. Tako pač je. S tem se je treba sprijazniti ali pa odnehati.

Kaj sicer krasi največje borce?

Rekel bi, da njihov karakter.

Kaj pa je vaša največja prednost v primerjavi s tekmeci?

Srce, to, da ne obupam in da se nikoli ne predam. Borim se od prve do zadnje sekund. To sem že velikokrat dokazal. Tudi ko sem gladko izgubil prvo rundo, sem se vrnil v drugi in tretjo dominiral. To sem naredil proti precej močnim nasprotnikom. Tako je bilo v primeru Vasa Bakočevića in Aleksandarja Rakasa, ki sta oba iz KSW, kot v primeru Darka Banoviča, ki je zdaj pri Bellatorju in Cage Warriorsih. Na ostalih so bili drugi dominantnejši ali pa sem dominiral jaz. Ampak predal se nisem nikoli, tudi ne, ko sem bil v povsem podrejenem položaju in ko je bil kdo na meni tri runde. Tako je bilo na primer v borbi z Račićem in Maksimovićem. Tudi tedaj sem se boril do zadnje sekunde. Z Račićem sem imel v zadnjih 30 sekundah ''kneebar'' in ''inverted hilhook'', a se je prijel za ''štrike'' in ven povlekel nogo in nismo mogli narediti nič.

Pred časom ste prejeli rjavi pas v brazilskem jiu-jitsu. Kako pomembno je, da borec obvlada karseda veliko borilnih tehnik? Pravi ''poliglot'' na tem področju je bil Habib, ki ne pozna poraza. Morda se že v tem dejstvu skriva odgovor. Ali je temu pač zato tako, ker je Dagestanec? (smeh)

Šport se imenuje MMA, torej ''Mixed Martial Arts''. Kar se tiče rjavega pasa, sem kar precej garal za to in garam še naprej, da bom imel nekoč črnega. V tem športu je kot v življenju nasploh. Več znaš, več veljaš. Več tehnik, več napadov, več obramb in več konter obvladaš, lažje ti bo, ker bo telo odreagiral. MMA ni tako kompliciran, kot si ljudje mislijo, če stvari znaš. Kot v šoli – če si se pred testom učil, predelal snov in znanje utrjeval, potem test ne bo težek. Isto je pri borbi. Če si preučil nasprotnika in imaš obvezno podlago oz. predznanje, ti v kletki ne bi smelo biti težko.

Kako komentirate dvoboj McGregorja in Poirerja? Ste pričakovali tak razplet in ali ste strinjate z mnenjem nepremaganega Habiba, ki je po dvoboju tvitnil, da se ti to zgodi, če zamenjaš ekipo, zapustiš sparing partnerje, ki so te naredili šampiona in treniraš z majhnimi otroci, daleč proč od realnosti.

Prepričan sem bil, da ga bo McGregor nokavtiral, ampak ta McGregor ni bil isti kot tisti nekoč. Nima več prepotrebne arogance, ki je bila nekoč tako močno prisotna, mislim pa tudi, da ni dovolj trdo treniral. Habib ga je namerno zbodel, ker ve, da je Conor zelo tekmovalen in si želi revanše, ampak menim, da do tega ne bo nikoli prišlo. Dustin je vsekakor presenetil. Imeli so dober ''gameplan''. Je pa Connor naredil manjšo napako, kriv pa je Max Holloway, ki je pred dvobojem izjavil, da je najboljši boksar v UFC. Poirier je nato izjavil, da je boljši, ker ga je dvakrat premagal, McGregor pa je hotel pokazati, da boksa bolje od vseh. Če pogledate njegov položaj med borbo je stal precej široko in hodil praktično samo naprej. Ko sta se z Američanom prvič borila, je skakal ven in not, v slogu tekvandoja in karateja, zdaj pa je težko stal na nogah, ker je želel pokazati svoje boksarsko znanje, a je zaradi tega plačal visoko ceno.