Pia Pren: ''Odskočna deska je v Sloveniji trenutno precej toga''

Ste dolgoletna kapetanka reprezentace in ena najboljših slovenskih hokejistk vseh časov, če ne najboljša, pa vendar o vas javnost ve precej manj kot o moških kolegih. Zakaj menite, da v Sloveniji vlada tako malo zanimanja za ženski hokej?

Še vedno je v Sloveniji ženski hokej precej mlada panoga, reprezentanca je bila ustanovljena šele leta 2000, pa vendar se bomo počasi morali nehati tolažiti s tem dejstvom. Enostavno se o ženskem hokeju premalo govori, naj si bo v medijih, na socialnih omrežjih, različnih promocijskih dogodkih itd. Družba v Sloveniji po večini niti ne ve, da se s to panogo pri nas ukvarjajo tudi dekleta, potem pa je seveda težko vzbuditi večje zanimanje.

V kakšnem stanju je sploh ženski hokej pri nas? Zakaj je tako malo hokejistk in ali je Slovenija dovolj dobra odskočna deska za tujino? Kakšen napredek je dosegel slovenski hokej v zadnjih desetih letih in kako konkurenčno je državno prvenstvo?

Osebno mislim, da smo v fazi stagnacije. V zadnjih letih na reprezentančnem nivoju dosegamo vse boljše rezultate. Tega na žalost ne morem reči za klubski del. Trenutno obstajajo zgolj trije klubi – v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Posledično je državno prvenstvo res okrnjeno. V njem se kali veliko zdajšnjih in bodočih reprezentantk in res mislim, da je čas, da se tudi na klubskem nivoju stvari začnejo premikati na boljše. Kako in na kakšen način bi povečali zanimanje za to panogo pri mladih dekletih, pa je vprašanje za ljudi v pisarnah klubov in krovne organizacije. Odskočna deska pa je v Sloveniji trenutno precej toga.

Kako so videti vaši treningi? Koliko ur se potite v dvorani in koliko v fitnesu oz. drugje?

Ker igram na Švedskem, so pogoji in količina mojih treningov bistveno drugačni kot doma. Na ledu treniran dvakrat na dan, približno 2,5 ure. Zjutraj je poudarek na osebnih spretnostih, popoldan pa na ekipnih tehnično taktičnih zadevah. V fitnesu prebijem uro na dan. Na teden igramo eno ali dve tekmi, en dan pa namenimo aktivnemu počitku.

Koliko ur pa v Sloveniji dekleta dobijo na ledu? Hokejskih dvoran namreč v Sloveniji ni veliko ...

Hokejskih dvoran v Sloveniji res primanjkuje, kar je eden izmed razlogov za trenutno stanje. Glede količine treningov najlažje govorim za dekleta iz ljubljanske Olimpije. Na ledu prebijejo natanko dve uri na teden. Bistveno premalo za hiter in velik napredek. Na srečo lahko dekleta od majhnih nog trenirajo in igrajo v fantovskih kategorijah in šele kasneje ''presedlajo'' k članicam. V to so kot otroci tudi prisiljene, saj mlajše kategorije samih deklet pri nas ne obstajajo.

Če se ne motim, ste končali študij kineziologije na Fakulteti za šport. Boste tudi po koncu kariere vpeti v hokej, kot ste že sedaj, ko nastopate tudi v vlogi trenerke za mlajše selekcije?

Ja, nekako tudi po koncu igralne kariere nameravam ostati v hokeju. V kakšni vlogi, še ne vem. Trenutno sem postransko vpeta v trenerstvo v klubu, v katerem igram. Predvsem na nivoju ''player development''. Kjer sodelujem in vpijam vse možne informacije, z enim najbolj priznanih švedskih trenerjev Tarom Nihaijem.

Kako ste se sploh znašli v hokeju? Kdaj ste se odločili, da želite temu posvetiti večino svojega časa in zakaj ste ga tako vzljubili? In kako so se na to odzvali starši? Verjetno jim sprva to ni bilo ravno pogodu ...

Hokej je igral moj stric. Je le pet let starejši od mene, zato sva veliko časa preživela skupaj. Predvsem sem bila njegov golman, s hokejsko palico v desni in šilt kapo v levi roki. Takrat se je vse skupaj začelo. Prosjačenje staršev pri treh letih pa ni takoj obrodilo sadov. Družbeno prepričanje ''hokej ni za punce'' je bilo premočno. Leto kasneje so popustili in uvideli, da enostavno umetnostna drsalka nikoli ne bom. Iz prepričanja, da bo moja hokejska avatura trajala zgolj mesec ali par le-teh, se je vse skupaj malo zavleklo. Hitrost igre in druženje z velikim številom vrstnikov me je prevzela.

Še vedno torej velja predsodek oz. splošno prepričanje, da je hokej moški šport? Verjetno je precej težje biti hokejistka, kot pa hokejist?

Ta predsodek definitivno, vsaj v Sloveniji, še vedno velja. Z vidika fizike je težje biti hokejistka. Da ne bo pomote, tudi fantje se borijo s svojimi težavami. Z vidika pogojev, sprejetosti, predsodkov, financ, prihodnosti itd. pa je brez dvoma težje biti hokejistka.

Se tudi dekleta na tekmi kdaj stepete? Za razliko od moških imate vse v celoti zaščiten obraz ... Kje so še glavne razlike z moškim hokejem?

Seveda se tudi pri nas to zgodi. Ne tako pogosto kot pri fantih, ampak se. Zgleda pa bolj nedolžno, predvsem zaradi zaščite, ki je pri nas obvezna. Druga razlika pa je tako imenovani ''body check'' oziroma nalet s telesom. Eden izmed razlogov, zakaj ženski hokej, kljub zmotnemu prepričanju večine, res ni grob šport in resnih poškodb ni veliko. Naj pa omenim, da na Švedskem po novem igramo po povsem enakih pravilih kot moški.

Kaj vam je dal hokej, česar vam ne bi mogel dati kakšen drug šport?

Težko rečem. Disciplino da vsak šport, mogoče večjo empatijo do sočloveka, sposobnost vodenja in komunikacije z večjim številom ljudi, saj hokejsko ekipo sestavlja večje število igralcev. 

Kako gledate na enakopravnost med hokejisti in hokejistkami?

Predvsem je žalostno, da se leta 2023 o tem sploh še pogovarjamo. Ne samo v hokeju in športu, ampak v družbi nasploh. Definitivno se ženski hokej v Sloveniji in na svetovni ravni ne more primerjati z recimo ženskim nogometom na področju enakopravnosti. 

Od hokeja se pri nas verjetno ne da živeti? Ali pač?

Ne, definitivno ne, večina deklet celo plačuje mesečno vadnino, tudi reprezentantke.

Kakšno pa je stanje v tujini? Sami, kot rečeno, trenutno igrate na Švedskem, ki je ženska hokejska velesila, če se lahko tako izrazim. Verjetno je razkorak s Slovenijo ogromen?

Švedska je na področju hokeja povsem drug svet. Podpora, pogoji in finance so neprimerljivi.  Težko sploh karkoli primerjam, ne samo v ženskem, ampak tudi v moškem hokeju. 

Kaj vas je med življenjem na Švedskem, pozitivno ali negativno, najbolj presenetilo?

Na Švedskem sem pet let in pozitivno me je presenetilo vreme. Švedska pozimi ni tako mrzla, kot sem si sprva predstavljala. Negativno pa me je presenetil kriminal. Živim v mestu Södertälje, ki res ne slovi kot najbolj mirno in varno. Nočno preletavanja helikopterjev in droni v zraku zato niso nič nenavadnega. 

Kdaj lahko pričakujemo slovenske hokejistke v A skupini oz. na olimpijskih igrah? Je to zaenkrat preveč ambiciozen cilj?

Kdaj? Ne vem. Upam pa, da enkrat pridemo tudi na ta zemljevid. Za kar pa bodo potrebne kar korenite spremembe. 

Hokej je ekipni šport, zato je vloga kapetanke še toliko pomembnejša. Kdaj ste se v vlogi vodje v svoji karieri do zdaj počutili najtežje in katerega trenutka se spominjate najraje?

Težkih trenutkov res ni bilo veliko. Eden težjih pa so bile olimpijske kvalifikacije 2016. Nič ni šlo po načrtih. Najlepši in najbolj svež spomin pa je zmaga na svetovnem prvenstvu leta 2019 na Škotskem, redki so namreč takrat verjeli, da nam lahko uspe.

Kateri nasvet bi dali mladim dekletom, ki si želijo začeti igrati hokej na ledu?

Predvsem, da naj delajo tisto, kar jih veseli, in se postavijo zase. Naj vztrajajo in pridno trenirajo s fanti. Da dokažejo sebi in okolici, da tudi dekleta lahko igrajo hokej. 

Kateri športni dogodek je bil za vas do zdaj najbolj nepozaben in kateri uspeh bi postavili pred vse ostale?

V Sloveniji imamo res neverjetne posameznike in ekipe, ki nas razvajajo že skoraj na tedenski bazi. Prva asociaciji sta igranje moške hokejske reprezentance na olimpijskih igrah 2014 v Sočiju in pa zmaga košarkarjev na evropskem prvenstvu 2017.

Kaj sicer počnete v življenju, ko ne krotite paka ali se tako ali drugače ukvarjate s hokejem?

Zelo rada potujem, se družim s prijatelji, berem, gledam filme in serije. Zadnje leto pa se predvsem posvečam novemu članu, kužku Luku, ki je z mano na Švedskem – ime je dobil po Dončiću, zaradi moje navdušenosti. (smeh)