Marsikdo ima Zevin sprva verjetno za Bosanko, saj Ljubljančanka poje v bosanščini, ki je sicer njen prvi jezik. Umetniško in vizualno navdahnjena mlada artistka, kot se sama dojema, slovi po drugačnosti, a ni ena tistih, ki želi s tem pritegniti pozornost, ampak je takšna po naravi. Morda ni toliko drugačna, kot drži, da si za razliko od večine pusti biti to, kar zares je. In to je nekaj, k čemur skuša spodbuditi tudi druge. Drugačnost namreč plemeniti družbo in tudi glasbo, kakopak.
Ste predstavnica hiperpopa, žanra, ki je – razen mlajšim generacijam – dokaj tuj. Kako, da ste se našli ravno v hiperpopu?
Ne ustvarjamo samo hiperpop glasbe. Sem so me umestili mediji. Nekateri komadi so delno hiperpop, ima pa vsak komad svoj stil. Zanimivo je to, da tudi sama svojega stila ne znam poimenovati, mi je pa všeč to, da hiperpop povezujemo z zabavnim, piskajočim glasom, kar dejansko moji komadi tudi so in opisujejo moj značaj, sicer pa ne bi rekla, da gre za hiperpop, ker ima ta veliko drugih elementov.
Kako drugačna je Nives Cilenšek od Zevin? Koliko je slednja lik, če sploh to je?
Zevin ni lik, to sem dejansko jaz. Gre za isto osebo. Se pa kot umetnik lažje izražaš, kot umetniku ti je – na žalost – veliko stvari dovoljenih, ki ti sicer niso. Ljudje te tako tudi lažje razumejo. Pri umetnikih je tako, da kar koli naredijo, ljudje rečejo, da je v redu, češ, saj je umetnik, kar se mi ne zdi v redu. Nekateri umetniki to tudi izkoriščajo. V vsakem primeru pa gre pri meni za isto osebo, kot Zevin si le dovolim bolj izražati.
Kaj najbolj pogrešate pri ljudeh, v družbi nasploh?
Pogrešam predvsem odprtost. Ne govorim samo o naši skupnosti, ker je med mladimi tega vedno več, a spet ne toliko kot v tujini. Pogrešam tudi iskrenost in pripravljenost za nove stvari.
Kljub rosnim letom in dejstvu, da ste samoukinja, vam je uspel preboj na glasbeno sceno. Čemu pripisujete zasluge za svoj uspeh?
Sebi in producentu Dvided21, s katerim vsak dan delava na njem. Odkar smo začeli, sploh pa zadnje leto, ko imamo svoj YouTube kanal Zevin – prej smo bili pri znamki – delamo non-stop, da lahko vsak mesec izdajamo komade in videospote. Sama izdelujeva vse, kar pomeni, da je precej dela. Za uspeh sva torej zaslužna samo midva – za uspeh res garava. Zelo sem ponosna na to.
Do kam sežejo vaše ambicije?
Zelo daleč (smeh), ampak je tako, da jih raje zadržim zase. Verjamem v to, da ko ima človek neko vizijo in verjameš vanjo, se bo ta tudi sčasoma uresničila. Ampak nikoli tega ne govorim naglas, ker je to samo moja stvar in je ne želim uročiti. So pa ambicije kar velike. Včasih je tako, da ko ljudem zaupaš svoje ambicije, ti rečejo, da ne bo tako. Zato te stvari zadržim zase, ker vem, da sebi lahko zaupam in sem tista, ki najbolj verjamem v to. Najbolj pomembno je, da verjameš sam vase, da veš, da si zmožen, in ne poslušaš ljudi, ki ti govorijo, da tega ne boš dosegel.
Danes se glasbo tudi gleda. Vizualna podoba in performance sta vsaj tako, če ne še bolj pomembna. Je to del glasbene evolucije ali se vam zdi, da je danes premalo poudarka na sami glasbi?
Jaz imam zelo zanimiv pogled na to. Moj producent meni, da je premalo poudarka na sami glasbi in bi se tudi strinjala s tem, a je odvisno, kakšno glasbo poslušaš. Če poslušaš tako, ki ima 'kr en' tekst na en 'beat', je premalo poudarka na glasbi. Na drugi strani pa imamo umetnike, ki pišejo res hude tekste in naredijo res hud 'beat' – zdi se mi, da se ljudje premalo posvečajo glasbi in jo samo poslušajo ter se ne vprašajo, kaj pomeni in kako globoko gre neka tema v komadu.
Vizualna podoba je zame zelo pomembna, ker se lahko skozi glasbo tudi fizično prikažem, ker sama glasbo vidim zelo vizualno in to tudi rada pokažem. Tega ne delam, ker bi želela, da glasba še bolj prodre v svet, ampak ker čutim potrebo po tem, da človek res dojame celotno zgodb. Zato so mi bile vizualije od nekdaj pomembne, ker sem vizualen človek. Menim tudi, da človek rabi videospote. Nekdo, ki ima videospote, je tudi bolj popularen. V današnji poplavi informacij očitno rabimo še nekaj, da človek posluša komad do konca, ker mu je zanimiv spot. To je žalostno, ampak tako je.
Ste torej več kot samo glasbenica ...
Zase v prvi vrsti pravim, da sem artist in ne glasbenica. Vse, kar delam, delam, ker imam za to vajb. Nikoli ne bom drugim pametovala, kako delati stvari. Kar koli delam, delam z občutkom, kar se je do zdaj izkazalo kot dobro. Nisem človek, ki se rad uči, ki je naučen. Naučila pa sem se, da z vajbom in vizijo lahko uspem. Ko imaš kreativnega človeka, rabiš še nekoga, ki je tehničen tip, kar je Jerry (producent, op.p.), in zadeva funkcionira. Pišem scenarije, tekste, režiram videospote, igram, plešem ... Umetnost ima toliko različic, da človek ne more biti narejen samo za eno stvar. Človek ima namreč toliko različnih talentov. Meni je super ravno to, da lahko delam veliko različnih stvari, ker bom imela veliko projektov – že zdaj jih imam – ki me bodo nekam pripeljali, in lahko delam eno stvar, potem pa se lotim povsem nekega drugega projekta. Življenje je zato toliko bolj raznoliko, ker toliko stvari znaš. Poleg vsega tega delam tudi art kolaže, scenografije, ročne stvari in tako naprej.
Pojete v bosanščini. Po drugi strani pa ste za tamkajšnje ženske in status le-teh v družbi zelo napredni, verjetno preveč drugačni. Kdo so pravzaprav vaši poslušalci oz. na koga zares merite s svojo glasbo/besedili?
Sama merim na ljudi, ki živijo na Balkanu in menijo, da je trenutna glasba, ki se posluša, komercialna in da to ni za njih. Mislijo, da so bolj odprti in drugačni ter imajo določene osebne težave, ki jih ne znajo razrešiti in bi jim lahko moja glasba pomagala, saj med drugim o tem govorijo tudi moje skladbe. Nikoli ne govorim o ljubezenskih scenah, ki jih je malo morje, ampak kako se kot umetnik spopadam z raznimi težavami – z ljudmi in okoljem, v katerem se počutim drugačna od drugih. Zaradi tega bi si želela, da pride glasba do ljudi, ki se počutijo drugačni in ne spadajo v družbo, kjer poslušajo samo komercialo, ki je nespoštljiva do žensk, pa ne samo žensk, saj nasploh zelo grdo govori o odnosih in kulturi. Mogoče pa to samo odraža realnost tamkajšnje kulture. V vsakem primeru menim, da si mladi zaslužijo boljšo glasbo. V nekaterih komadih imam kakšno slovensko besedo. Vem, da bi Bosanci zaradi tega lahko znoreli, a je bistvo ravno v tem, da ciljam na ljudi, ki so odprti, ko je vseeno, kateri jezik in o čem govoriš – da delaš in te ljudje ne bodo obsojali zaradi tega, kar si, in si lahko drugačen.
Zakaj ne pišete ljubezenskih pesmi? Nenazadnje je ljubezen ''kriva'' za verjetno 80 odstotkov vseh skladb tega sveta.
Ne vem. Ne zdi se mi vredno pisati o nekom, o nekem tipu. Če pa bi bila ljubezenska pesem v smislu ljubezni do živali ali energijske pijače (smeh), bi to šlo. Bizarno pa se mi zdi pisati o nečem, česar ne čutim. Pomembno se mi zdi, da pišem komade o sebi in svojem razmišljanju, o lastnih težavah, iskanju sebe v družbi in o tem, kaj se v svetu dogaja. Ne pa, joj, imam težave v razmerju, da sem žalostna, o tem, da ga hočem nazaj. Takšni komadi so mi tako bizarni. Težko bi o tem kaj napisala, ker mi je škoda papirja in tinte. Pa nimam nič proti ljubezni, saj imam res lepe izkušnje, ampak ta vrsta čustev ne pride ven iz mene. Velikokrat se vprašam, zakaj ne. Morda en dan.
Razmišljate, da bi v prihodnje peli tudi v slovenščini ali angleščini?
Imam deme, na katerih pojem v slovenščini, a če bi začela pisati v slovenščini, bi se verjetno zelo hitro navezala na Slovenijo in bi se ji težko odrekla. Z veseljem bi naredila kakšen komad, a me je strah, da če bi se osredotočila nanjo, ne bi več hotela ven, kar pa ni moj cilj, saj mi Slovenija premalo nudi. Je super in jo zelo cenim, pa vendar. Kar se tiče angleščine pa ... Nekateri imajo že zdaj angleške fore. 'Bullshit' vsebuje angleške fraze in to zaradi dejstva, ker med govorom pogosto uporabljam angleške besede. Nisem pa o tem nikoli zares razmišljala. Sledim toku. Kot sem že prej dejala, če je nekomu všeč neka glasba, mu ni treba razumeti jezika, da bi jo poslušal. Glasbo lahko začutiš, ne glede na to, v katerem jeziku je.
Kako je bili ženska v glasbeni industriji, ki je še vedno polna seksizma in objektivizacije žensk?
Sama sem precej samozavestna in mi je popolnoma vseeno, če komu nisem všeč. Ne rabi me gledati. Žalostno pa je dejstvo, da je prisotnega veliko 'hardcore' seksizma. Vidim, kako moški izrabljajo seksizem, da bi lahko ženske dobile kakšno stvar. Slišim veliko takih zgodb in to se mi zdi zelo bizarno. Enako velja za objektivizacijo žensk. Ženske to izkoriščajo, da bi se počutile dobro, ker se ne zavedajo, da lahko sebe predstavijo takšne, kakršne so, pa če jih ljudje sprejmejo ali ne. Ženske je strah, da če ne bodo pokazale svojih oblin, jih družba ne bo sprejela. Sama pokažem svoje telo iz artističnih razlogov, nikoli zato, ker bi iskala pozornost, ker mi je zanjo vseeno, saj je moj karakter tako edinstven in sem tako zelo zanimiva, da ne rabim česar koli kazati. Nagnusno mi je, ko pomislim, da te ljudje dojemajo kot objekt oz. na seksualen način – ob tem se počutim ogabno. Četudi kažem telo, kot ga v kadi v spotu za skladbo Crna kada, je to na artističen način, kar je za marsikoga preveč moderno in drugačno ter na ta način nerazumljivo. Na eni strani imaš umetnike in zvezde, ki so polni oblin, jaz pa pokažem svoje telo takšno, kakršno je, in tega ne bom skrivala, ker se sprejemam. Ljudje se težko sprejemamo v družbi, ki ves čas obsoja, a bi se morali in se pokazati svetu takšni, kakršni smo – edinstveni in zanimivi, da bi lahko bili ljudem všeč, ne pa, da se napravljajo in kažejo obline, da bi bili všeč drugim.
Poigravanje z novimi zvoki, besedili in idejami je lahko precej tvegano početje, sploh pri nas, Slovencih, ki se bojimo novih stvari. Kaj je pri vas prioriteta? Da glasba res izhaja iz vas, da bo všečna, drugačna, drzna ali kombinacija vsega?
Nikoli se ne oziram na to, kaj bo ljudem všeč. Mogoče samo, ko razmišljaš o kratkih videih, TikToku. Kar se glasbe in spotov tiče, pa nikoli ne razmišljam, kaj bo drugim všeč, ker imam potem občutek, da to sploh nisem jaz, ampak moja publika. Mogoče bi, ko si enkrat velik in je od števila poslušanj odvisno, koliko denarja boš imel, drugače razmišljala, ampak zaenkrat ne – pomembno je, da stojim za tem, kar delam, in predvsem da delam, kar je meni všeč. Všeč mi je, da je drugače in drzno. Zelo rada sem drzna in zbadam družbo, a ne na destruktiven način, ampak na način, da pozitivno ali negativno šokiram. Neka scena, ki bo zelo lepa, bo primitivne ljudi lahko šokirala. To rada delam, ker rabimo več pozitivne drznosti, s katero spodbujamo več stvari. Slovenci se mogoče bojite novih stvari, ampak mene ste zelo lepo sprejeli in sem na vas ponosna, saj sem se bala, da se bodo tudi oni bali novih stvari.
Kako zahteven je slovenski trg? Ker niste mainstream, se morate do poslušalcev prebiti drugače, prek družbenih omrežjih ipd. Si želite, da bi vas nekoč vrteli tudi na komercialnih radijskih postajah?
Zagotovo si želim dokazati, da komad ne rabi biti komercialen, da bi uspel, sčasoma pa bomo videli, ali mi bo to uspelo. Vsekakor je to moja želja – čigava pa ni!? (smeh) Jaz prvotno sploh nisem ciljala na slovenski, pač pa balkanski trg. Tega, da bodo Slovenci zainteresirani, nisem pričakovala. Ste pa Slovenci bolj odprti kot Balkanci, zato ste me tudi bolje sprejeli. Do poslušalcev pa se je zagotovo treba prebiti prek družbenih omrežij, saj nismo del založbe, ampak neodvisni avtorji. Ko smo bili pod znamko, ni bilo kaj dosti drugače.
Je res, da ne pojete v živo?
(smeh) Seveda pojem v živo. Dejala sem zgolj, da imam posnete 'back' vokale, ki podpirajo moj glavni vokal.
Kaj želite biti za svoje oboževalce oz. kaj želite pokazati svetu?
To, da si lahko kar koli hočeš, da sprejemaš samega sebe in da se ne obremenjuješ s tem, kaj družba pričakuje od tebe. Da si, kar si, saj je vsak edinstven. Vsak ima nekaj, kar je bolj zanimivo od nekoga drugega. Z razlogom nas je toliko. Vsak, ki se zazre globoko vase, najde nekaj edinstvenega. Eni ljudje imajo željo, da to pokažejo, drugi pač ne. Poznam veliko ljudi, ki ustvarjajo glasbo, ampak je ne izdajo, ker se bojijo tega, kaj bodo drugi rekli. To je problem – da se ne upaš izraziti. Družba bo vedno imela nek komentar, ne glede na kar koli – pozitiven in negativen.
Kdaj in kako ste se sploh navdušili nad glasbo in kdaj vas je ta posrkala vase?
Glasbo poslušam že od malih nog. Od nekdaj mi je bila zanimiva, posebej zato, ker sem jo vedno tudi vizualno dojemala. To me je vedno navduševalo in ustvarjanje glasbe je bila tudi moja skrita želja, to pa zato, ker se mi je zdelo, da če bom kar koli rekla na glas, mi bodo ljudje ubili željo po tem. Ko sem spoznala producenta Dvided21, sem mu predstavila idejo, točno vedela, kaj bom delala, on pa bo glasbo ustvarjal z mano. Bilo je kar smešno, ker ni imel pojma, kdo sem jaz – nisem hodila niti v glasbeno šolo, k njemu pa sem prišla pri 15. Še danes nama gre odlično, ampak verjamem, da je kar malce smešno, ko kar en človek naključno pride in ti reče 'vzemi ali pusti'.
Z drugačnostjo in prepoznavnostjo pridejo tudi kritike. Kako se soočate z njimi?
Vse je odvisno, ali so to konkretne kritike ali je to kritika, ki sploh ni kritika, ampak sovražni komentar. Kritike s producentom sicer dobro sprejemava. Ko dobiš mnenje od tretje osebe, sploh človeka, čigar delo ceniš, pa sva v prvi vrsti vesela, da jo sploh prejmeva, pa kakršna koli že je. Midva potem presodiva, ali je ta kritika nekaj, kar bova upoštevala ali ne. Če imava neko mnenje in stojiva za njim, je logično, da je ne bova upoštevala. Sovražne kritike na rugi strani skušam ignorirati, saj znajo biti komentarji res grdi in nesramni in tega v življenju res ne potrebuješ, zato jih ignoriram. Če pa je to kritika ljudi, ki te poslušajo in imajo radi, to kar delaš, je dobro, da kritiko sprejmeš. Zanimivo je, kako ljudje, ki te poslušajo, dojemajo in se odzovejo na tvojo glasbo. Te kritike so spet bodisi pozitivne ali negativne, a zelo pomembne, ker so to tvoji poslušalci.
Kaj je bilo do zdaj za vas najbolj pomembno spoznanje?
To, da sprejemam samo sebe. Ker ko sprejmeš sebe, si zadovoljen in lahko ustvarjaš in verjameš vase.
Kaj lahko pričakujemo od vašega prvega EP-ja?
Glede tega sem zelo vznemirjena. Ti projekti so boljši kot vsi, ki smo jih do zdaj izdali. Pričakujete lahko nov glasbeni stil, nov stil videospotov in 'storytellinga'. Zelo sem navdušena nad njim in že komaj čakam, da izzide.
Kako se je v treh letih vašega ustvarjanja spremenil vaš glasbeni izraz?
V teh letih sem našla svoj glas, veliko ljudi sem spoznala, se veliko naučila, glede ustvarjanja glasbe pa je vsak komad različen. Res pa je, da ko poslušam skladbo, ki sem jo naredila pred tremi leti, z današnjim znanjem sem sposobna narediti melodije, ki gredo še bolj v uho kot prej, kar je super. Prav zanima me, kako bo čez pet ali 10 let, ko bom šla čez stare komade, in kako bi jih zastavila.
Kaj ima po vaše tujina, tuj trg, česar slovenski nima?
Več ljudi! (smeh) Več znamk, več odprtih ljudi. Vse je večje in včasih boljše, tudi v smislu zvoka. Odvisno pa, o kateri tujini govorimo – Balkan je svet zase in nekaj povsem drugega kot Evropa. V tujini imaš več nastopov, več je ljudi, več je denarja. A ne gre za denar, ampak to, da spoznaš več ljudi, ki svoj posel opravljajo še boljše. Sodeluješ z ljudmi iz razvitejših skupnosti in ljudmi, ki opravljajo svoj posel še bolje. Izbiraš lahko med veliko dobrimi profesionalci. V Sloveniji pa imaš mogoče dva in morda si želiš delati še s kom drugim. V tujini imaš pač več kakovostne izbire.
Kot rečeno, v glasbeni industriji je veliko seksualiziranja. Imate tudi sami kakšne negativne izkušnje?
Seveda. Večino časa. To bo zvenelo grdo, a temu sem bila priča samo s strani moških. Ti mislijo, da če si lepa in mlada, da lahko marsikaj počnejo, a tako to ne gre – vsaj z Zevin ne. Če pride do take situacije, se umaknem, ker to ni bistvo ustvarjanja glasbe in umetnosti. Mene posel na tak način ne zanima. Tiste, ki jih, pa lahko gredo v to. Vemo, da je večina Balkana zgrajena na tem. Sama se od tega oddaljim, saj se ob tem počutim neprijetno. Kot rečeno, to ni smisel umetnosti. Umetniki naj delajo z umetniki, ne pa da ljudje zadovoljujejo neke svoje potrebe ali da te izsiljujejo. To se mi zdi bizarno in s takimi ljudmi nočeš delati, ker gre vse lahko še bolj v tri krasne.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV