Pevka Samantha Maya: ''Iskreno verjamem, da je prava lepota v naših moralah, naši strpnosti, v tem, kako tretiramo sebe in ljudi okoli sebe''

Kako se je skozi leta spreminjal vaš glasbeni izraz in kako ste se sploh znašli v vlogi, v kakršni ste danes?

Že kot otrok sem pokazala interes za glasbo, vendar bolj za inštrumente ter ples. V času osnovne šole sem se učila igrati različne inštrumente, od klavirja do kitare, pa do bobnov, hodila sem tudi v zbor, a največ pozornosti sem dajala hip hopu. Nekje pri trinajstih me je precej navdušila Hannah Montana, ki je živela dvojno življenje pop zvezde ter normalnega dekleta. No, s tem sem si nekako začrtala, da si tudi jaz želim korakati po tej poti. Ves svoj čas in energijo sem v srednji šoli vlagala v učenje petja, vaje z zborom ter vaje z bandom. Vse to je vodilo do ideje, da tudi sama izdajam svoje avtorske pesmi, pri čemer pa sem vedela, da želim biti absolutno iskrena s tem, kdo sem, in da to tudi pokažem v svoji glasbi. In sedaj smo tu nekje med modernim popom ter pop rockom, z besedili, ki jih navdihuje vse nedotakljivo.

Nekoč ste zmagali na festivalu Slovenka nota. Je glasba sploh lahko tekmovanje?

Glasba je lahko tekmovanje. Ocenjuje se tehniko petja, karizmo na odru, sam nastop, pesem, izvirnost, originalnost, na koncu žal tudi videz. Zmagovalec pa ponavadi nosi tisto lastnost, ki pobira glasove publike ter žirije – temu pravijo x-faktor.

Kako težko je glasbeno uspeti v Sloveniji in ostati relevanten za medije? Samo dobra skladba danes žal ni več dovolj ...

Kaj pa vem, če je enako težko uspeti v Sloveniji kot bi bilo kje drugje, recept je vsepovsod enak: najbolj vztrajen ter najbolj iznajdljiv bo prišel daleč. Res pa je, da dandanes veliko štejejo sledilci na družbenih omrežjih, ampak ker sama ne verjamem, da je to odraz kvalitete mojega ustvarjanja, se s tem iskreno ne ukvarjam. 

Kako zahtevna je slovenska publika?

Bi rekla, da je precej zahtevna. Slovenija je tako mala, da ne pozna oziroma včasih tudi ne dopušča prevelike raznolikosti. Glasba se, kot vsaka druga umetnost, lahko izrazi na sto in en način, v Sloveniji pa niti ne. Moraš kar ostati nekje znotraj določenih mej in ustvarjati znotraj tega. Ne rečem pa, da ni mogoče vpeljati česa novega, mislim, da se moja generacija glasbenikov na sceni zelo trudi v to smer. 

Kaj vam sploh pomeni glasba in umetnost nasploh?

V tako zelo resnem in materialističnem svetu vsi hrepenimo po nečem, kar nam daje občutek svobode, nekaj, kar mogoče bolj stimulira naša čustva kot razum. No, nekako tako bi opisala glasbo v mojem primeru – kot neko masažo za moje nefizično telo.

Poleg glasbe in umetnosti je vaš svet tudi filozofija. Kaj pa je na njej takega, da vas tako privlači?

Ah ja, ravno to, kot sem omenila. Filozofija pravzaprav uči tehnik razmišljanja, ki so dosti drugačna od teh, ki nas jih učijo v sistemu. Vedno sem gledala na filozofijo kot na orodje, s katerim lahko še najbolj enostavne življenjske probleme poglobim in iz njih luščim bistvo. Pomagala mi je tako pri odkrivanju sebe kot pri moji glasbi oziroma mojem ustvarjanju. Največkrat sta ravno glasba in filozofiji tisti dve, pri katerih dobim kurjo polt – to je zagotovo dober znak, kajne?

O čem najraje filozofirate in ali potemtakem ne marate t.i. ''small talka''?

O vsem rada filozofiram, sem pa vseeno mnenja, da se je treba držati realnih tal. Hitro te lahko vse to povleče v neko "know it all" mentaliteto, pri kateri pa nastane več nekoristnega, kot koristnega. Filozof mora znati postavljati prava vprašanja, to je pa vse – odgovori so pa itak čisto relativni in nimajo povezave z resnico, ker te tako ali tako ne poznamo. Če sem bolj konkretna, na fakulteti mi je najljubši predmet socialna filozofija, ki je zelo oprijemljiva in govori o družbi, njenih napredkih ter nazadovanjih.  

Katera pa je vaša najljubša filozofska misel?

Res je veliko njih, ampak ena, ki paše v kontekst vprašanj je: ''Še sreča, da imamo umetnost, če ne bi umrli od resnice.'' (Nietzsche)

Kakšen je vaš pogled na svet? Kje smo kot družba zavozili, krenili s poti?

Se spomnim, da sem ravno pri filozofiji nekoč brala o tem, kako je v bistvu ves ta vzpon industrije ljudem odvzel tisto, kar jim je po naravi dano in to zamenjal z umetnim. Prej so recimo ljudje bili srečni, ko so delali z lesom, so šivali ali pa zdravili z zelišči ... nato pa so jim to odvzeli in takšne naloge prepustili industriji, strojem, te ljudi pa so postavili v službe, kjer niso več zadovoljni. To nezadovoljstvo se odraža vsepovsod. To je le en vidik. Sem pa mnenja, da ni vse tako črno, kot je videti. Če smo pozorni na prave stvari, potem vidimo, da se stvari spreminjajo na bolje, samo je res odvisno, kje je naš fokus. 

Kdaj najraje ustvarjate in v kakšen razpoloženju ste najbolj umetnostno navdahnjeni?

Vedno rada ustvarjam, pomembno pa mi je, da se imam čas postaviti v ta nek svoj poseben svet, iz katerega to izhaja. Če moram nekaj na hitro, potem verjetno to ne bo to. Razpoloženje pa nima prav posebne vloge pri tem, ali bom ali ne bom pisala, verjetno bom pisala v vsakem primeru, se bo pa moje razpoloženje čutilo v podtonih napisanega. 

Vaši videospoti so nekaj posebnega. Zanje imate tudi sami veliko zaslug. Kako gledate na to, da se v današnjih časih glasba bolj gleda, kot pa posluša?

Že od nekdaj sem rada ustvarjala vizualne vsebine, zato mi je pisanje scenarijev za svoje spote res v veselje. Skozi zgodbe videospotov ter besedila me še najbolj spoznate, ker res odražajo moje razmišljanje ter videnje sveta.

Kaj pa vam pomeni videz?

Mislim, da nisem veliko ljudem tega povedala, bo to sedaj nekaj ekskluzivnega za vaš portal (smeh). Na eni točki svoje osebne rasti sem se odločila, da to, kako sem videti, zadostuje nekim kriterijem družbe in se mi s tem ni treba presežno ukvarjati. Iskreno verjamem, da je prava lepota v naših moralah, naši strpnosti, v tem kako tretiramo sebe in ljudi okoli sebe. Današnji trend je stalno izboljševati zunanji izgled, vse od ne vem kakšnih make-up trendov, pa do vseh teh fitnes trendov. Malo koga slišim, da govori o treniranju znanja, sočutnosti in drugih moralnih vrednot, če že, pa zelo površno. Videz je minljiv, tako ali drugače. 

Grobo rečeno imate zelo raznolik glasbeni slog – neke vrste alternativni pop. Še iščete svoj pravi glasbeni jaz ali preprosto radi eksperimentirate?

Mislim, da ne skačemo preveč iz ene skrajnosti v drugo – gibamo se tu nekje med alternativnim popom in pop rockom, bi rekla. Definitivno menim, da vsak umetnik težko vse življenje ostaja pri eni in isti ideji, stilu ... ne izključujem, da bom kdaj v življenju zašla tudi v kakšne bolj eksperimentalne vode, za zdaj pa mi tole čisto paše. Mislim, da v enih svojih delih bolj pokažem svojo sanjavo, filozofsko plat, v drugih pa malo bolj zemeljsko, drzno plat.

Kako se odklopite, napolnite baterije?

Rada se družim s prijatelji, uživam tudi v družbi svoje mame, predvsem pa me napolnijo srčni pogovori, raziskovanje tistega, o čemer še ne vem dovolj in pa zelo rada se podružim s kakšno živalco. 

Kdaj lahko pričakujemo izid prvega albuma in ali se vam zdi, da je ta format sploh še je relevanten? Kdaj ste sami nazadnje kupili CD?

Pred dvema letoma sem izdala en tak mini album, oziroma EP, z naslovom Venera in je bilo prodanih kar nekaj izvodov. Mislim, da imajo ljudje vseeno radi nek fizičen izvod tvojega dela, ki ga lahko shranijo na dolgi rok. No nekega pravega albuma še zares nisem izdala. Najverjetneje ga bodo v naslednjem letu s seboj prinesle češnje ter toplejši dnevi... tako, da ne izdam preveč (smeh). Sama rada kupujem albume, sploh vzhajajočih slovenskih izvajalcev, zadnjega sem kupila septembra.

Jin-jang ponazarja na videz ločene in nezdružljive sile narave, ki pa se medsebojno dopolnjujejo in oplajajo. O tem govorite tudi v svoji zadnji avtorski skladbi. Nasprotja se torej po vaše privlačijo?

Ja, tako je. Celo leto se mi je tematika te pesmi kazala na vseh možnih področjih, predvsem pa v medosebnih sferah. V bistvu celotno besedilo nagovarja ljudi, naj se ne bojijo svoje temne strani, saj jih ta dopolnjuje in le s sprejetjem te lahko celostno živijo. Pri odnosih pa se gre za dopolnjevanje in učenje eden od drugega, fizična privlačnost ima po navadi malo opravka z bistvom odnosa. ''Pusti mi da sem, v dobrem in v zlu, jin tvojemu jang'' v prevodu pomeni ''pusti mi, da sem vedno ravno to, kar potrebuješ'', ker dokler se lahko na takšen način dopolnjujeva, izpolnjujeva bistvo odnosa. 

Kaj vas na moškem najbolj privlači in česa partnerju ne bi nikoli oprostili?

Vedno me k sebi vlečejo moški, ki imajo samozavest, neko eleganco, tako v izgovorjenih besedah kot v telesnih kretnjah. Všeč so mi izobraženi, spoštljivi in sproščeni moški, ki se dobro znajdejo v vseh medosebnih odnosih. Ta meja, česa ne bi partnerju nikoli oprostila, je precej nizka, začne se že pri prvi nakazani obliki nespoštovanja. Če bi me v katerem koli trenutku tretiral kot manj, kakor sem, bi takoj to izpostavila in če se ne bi rešilo, bi tudi odšla.