Parakolesar Anej Doplihar: 'Življenje si lahko zakompliciraš ali pa sprejmeš tako, kot je, in v njem uživaš'

Slovenijo zastopate v trenutno verjetno najpopularnejšem športu v Sloveniji – kolesarstvu. Kako vas motivirajo uspehi Rogliča, Pogačarja in Mohoriča?

Res je, kolesarstvo je v Sloveniji vedno bolj priljubljen šport, sploh po lanski prevladi na Dirki po Franciji, ko sta se v zadnji etapi za skupno zmago udarila Pogačar in Roglič. Letos sem na paralimpijskih igrah v Tokiu dirkal na istem dirkališču kot slovenska kolesarska reprezentanca, zato sem tekme še toliko pozorneje spremljal in navijal za naše. Občutek ob dejstvu, da je pred slabim mesecem na istem dirkališču zmagal slovenski predstavnik, je neverjeten.

Pred ročnim kolesarstvom ste se ukvarjali z motokrosom, a oktobra 2017 ste po hudi nesreči zaradi poškodbe hrbtenjače pristali na invalidskem vozičku. Kako (hitro) ste se sprijaznili z dejstvom, da ne boste več mogli hoditi, da se je vaše življenje čez noč obrnilo na glavo, da so se vaše sanje čez noč sesule v prah in da bo treba poiskati nove izzive?

Res je, nesreča se je pripetila, ko sem jo najmanj pričakoval – ko sem verjel vase, ko sem vedel, da vozim dobro in da sem v najboljši formi. Malo nespretnosti in že sem bil na tleh. Padec ni bil grozen, imel sem smolo, da je motor padel točno na mojo hrbtenico in mi zdrobil vretenca. Ko sem obležal na progi, se nisem mogel premakniti, motorji pa so skakali čez mene, ker sem padel za skokom. Spomnim se samo, da je zelo bolelo in da nisem mogel dihati. Imel sem prebita pljuča in serijski zlom reber, kar je bil največji problem. 

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste padli in niste čutili nog?

Ko sem ugotovil, da ne čutim nog, sem takoj pomislil na invalidski voziček, da bo to moj novi prijatelj – vsaj na začetku rehabilitacije. Star sem bil 24 let, vedel sem, kaj pomeni, ko po padcu ne čutiš več nog.

Kakšne pa so bile psihološke posledice nesreče? Ste spremenili življenjsko filozofijo, morda začeli bolj ceniti določene stvari? Ljudje namreč vse preveč stvari jemljemo za samoumevne, vključno z zdravjem. Kaj ste nekoč morda jemali za preveč samoumevno, po nesreči pa ne več?

Hvala bogu nekih psiholoških težav nikoli nisem imel. Ko sem bil hospitaliziran v UKC Maribor, sem imel veliko časa za razmislek. Predvsem sem razmišljal o tem, da je zdravje v življenju zares pomembno in ga po tej nesreči zato še toliko bolj cenim. Ko me vprašajo, kaj si najbolj želim v prihodnje, vedno poudarim predvsem to, da bi bil zdrav. Ostalo se že nekako uredi.

Sprejeti ste morali novo realnost. Kako so na vse skupaj odreagirali vaši bližnji, prijatelji? Kdo vam je bil v težkih časih najbolj v oporo in brez koga danes ne bi bili tu, kjer ste?

Življenje se je res malo spremenilo po nesreči, nekatere stvari sem bil pač primoran prilagoditi. Nikoli nisem bil sam, vedno je bila ob meni družina, prijatelji, znanci – in to zelo cenim! Vedno sem imel in še vedno imam pomoč, ko kaj potrebujem. Za to sem izjemno hvaležen. Ko je bilo meni težko, so me družina in prijatelji spodbujali, ko je bilo težko njim, sem jaz njim dajal pozitivno energijo, čeprav sem samo ležal na bolnišnični postelji. Sem vedno nasmejan, razmišljam pozitivno, tudi najbolj negativno stvar obrnem tako, da dobim vsaj eno pozitivno stvar iz nje.

V največjo oporo mi je zagotovo bila družina. Spomnim se, da je bil naš avtodom parkiran kar pod mojim oknom sobe, kjer sem ležal. Izmenjevali so se, stalno so bili ob meni, skupaj smo šli čez to. Nikoli ne bom pozabil, ko je takoj po tem, ko sem se prebudil po operaciji, prišel do mene takratni trener motokrosa, Hrvat, Nenad Šipek. Vem, da je bila tisti dan dirka na Hrvaškem, na kateri bi moral nastopiti tudi jaz. Vprašal sem ga, zakaj je prišel, zakaj ni na dirki in rekel je, da ni mogel, da me ne bi videl in da vso noč ni spal. Takih trenutkov ne pozabiš nikoli. Ni jih malo, lahko bi jih naštel vsaj za eno stran. Danes sem hvaležen vsakemu, ki mi je namenil vsaj eno lepo besedo takrat. Vsak mi je dal malo energije, da sem šel lažje čez vse to in da sem danes to, kar sem.

Ste že pred nesrečo radi kolesarili?

Seveda. Sploh leta 2017, ko sem bil na zimskih pripravah v Italiji veliko na kolesu in sem kolesaril s takratnim sotekmovalcem v ekipi Petrom Irtom. Vedno je bila moja želja preizkusiti cestno kolo, a to mi nikoli ni uspelo.

Nam lahko na kratko opišete, kako so videti vaši treningi? Ležeča kolesa so namreč nekaj povsem drugega kot klasična kolesa. Namesto nog delajo roke, ramena ... Je kadenca podobna? Čeprav uporabljate roke, je verjetno logika precej podoba tisti z nogami. Ali se motim?

Ja, tehnika kolesarjenja je precej podobna, tudi trener je isti kot za navadne kolesarje, s to razliko, da mora treninge bolj prilagajati. Torej, ja, na kolesu ležim, čez trebuh imam dva trakova, ki me fiksno držita. Ker mi noge ne delajo, so privezane na prvi del kolesa, pedala imam postavljena v isti liniji in ne kot navadno kolo, ki jih ima zamaknjena za pol obrata. Vrtim soročno. Lahko rečem, da je ročno kolesarstvo precej težje kot klasično. Sam sem v kolesu praktično nepremičen, v klancu so napori še toliko večji. Navadni kolesar lahko položaj na kolesu nekoliko spreminja, potiska s težo telesa. Vse, kar lahko naredim, je to, da spremenim položaj v vratu. Ampak položaja se privadiš, s časom postane ''udoben''.

Treninge izvajam največ v domačem okolju. To pomeni, da se na dvorišču presedem v kolo, zapeljem na cesto in trening se začne. Trener Luka Kovic mi predpiše, kaj moram na treningu izvajati, kakšno traso naj izberem za določen trening – ali ravninsko ali hribovito – in ga opravim. Po vožnji podatke naložim na aplikacijo, preko katere sva povezana. On jih skrbno pregleda, analizira in po potrebi komentira.

Pa trenirate večinoma sami ali imate ob sebi kakšnega sotrpina?

Večino treningov opravljam sam. Sedaj sem že toliko hiter, da se po ravnini peljem tako hitro, da mora kolesar na cestnem kolesu zelo dobro pritiskati, da mi sledi, tako da se velikokrat pridružim prijateljem na skupni vožnji.

Po poškodbi ste morali motokros črtati s seznama hobijev, a verjetno ta ostaja prisoten v vašem življenju, kljub temu, da imate z njim tragično izkušnjo. Kako? Vam manjka?

Takoj po končani rehabilitaciji sem seveda začel razmišljati, kaj in kako naprej, kaj bom delal. Veliko sem gledal, kakšne so možnosti, da bi še naprej vozil motokros. Bil sem tudi že v pogovoru s prijateljem iz Italije, ki ima prilagojen motokros motor za paraplegike, da bi vse skupaj poskusil, ampak me je potem minilo. Kmalu sem ugotovil, da je dovolj to, da sem na tekmi, da spremljam dirko, da vidim prijatelje in se družim z njimi. Veseli so, ko me vidijo na tekmi.

Kako težko je biti invalid v Sloveniji? Kaj najbolj pogrešate? Je dobro poskrbljeno za vas?

Menim, da nam ni slabo, zagotovo je kje slabše. Življenje si lahko zapleteš ali pa sprejmeš takega, kot je, in v njem uživaš.

Zdravniki so vam po nesreči kmalu povedali, da je zelo malo možnosti, da boste še kdaj stopili na noge. Sami še ohranjate upanje na to?

Zdravniki so po poškodbi dejali, da je treba počakati tri mesece, da oteklina splahni in da bomo potem videli, kako resna je poškodba. Stanje se od prvega dne ni bistveno spremenilo. Mogoče sem se samo bolj privadil upravljati telo, zato je sedaj vse veliko lažje, kot je bilo. S tem, ali bom še kdaj hodil ali ne, se sploh ne obremenjujem. To, da sem na vozičku, ni nič kaj takega, prepričan sem, da ima nekdo, ki hodi in ki je navzven videti zdrav, večje zdravstvene probleme kot jaz.

Nam lahko na kratko razložite, kako potekajo kolesarske dirke v ročnem kolesarstvu? Če se ne motim, so sestavljene iz vožnje na čas in cestne dirke? Gre tudi za seštevek ali za dve ločeni disciplini, kot smo sicer vajeni?

Res je. Vedno je tako, da sta kronometer in cestna dirka v sklopu ene tekme, a se rezultati ne seštevajo. Po vsaki vožnji je podelitev, kar pomeni, da si lahko prvak v cestni dirki ali kronometru. Pri kronometru je enako pravilo kot pri navadnih kolesarjih, štartamo z minutno razliko, posamično, v zavetrju prav tako ne smeš voziti. Pri cestni dirki ravno tako veljajo ista pravila, s to razliko, da je pri nas 95 odstotkov dirk krožnih, da torej odpelješ več krogov na eni dirki. Če si toliko dober, da voziš v skupini, privarčuješ veliko moči, zavetrje se tudi pri nas precej pozna. In tudi pri nas je pomembna taktika, ciljni šprint in vse to.

Kaj vam pomeni nastop na paraolimpijskih igrah?

Biti del ekipe na paraolimpijskih igrah je neka posebna čast in nagrada za trdo delo. To mesto ima še toliko večjo vrednost, ko veš, da bo barve slovenskih parakolesarjev zastopal samo en kolesar. Je največje tekmovanje in to velikost začutiš na tekmi. Nekaj posebnega je to doživeti.

Kako ste zadovoljni s svojo predstavo na kronometru in v cestni vožnji? In kje še vidite možnost za napredek?

Vedno imam boljšo uvrstitev na cestni dirki kot v kronometru. Za kronometer mi manjka še kakšno leto treningov, da pridobim na moči in vse, kar je potrebno. Z rezultatom na cestni dirki sem zelo zadovoljen. Vedel sem, da spadam med prvo deseterico in to sem tudi dokazal z 9. mestom. Tega rezultata sem se zelo razveselil in trenutno je to najboljša slovenska uvrstitev parakolesarjev.

Menite, da boste lahko nekoč krojili sam svetovni vrh v ročnem kolesarstvu?

V kolikor mi bo zdravje dobro služilo, vem, da mi bo uspelo priti do samega vrha. Sem mlad, to je velika prednost. Vsa ostala konkurenca kolesari že vsaj pet let, nekateri tudi 30 in več, jaz pa sem začel resno trenirati šele aprila 2019. Komaj čakam, da vidim, kakšne rezultate bom dosegal v prihodnje.

Kdaj pa ste se odločili za motokros in kaj je tisto, kar je vas je pri njem tako privlačilo?

Za motokros me je navdušil prijatelj. Nekajkrat sem šel z njim na trening kot spremljevalec, nato pa je bila želja po motokros motorju vedno večja. Seveda so bili doma sprva proti temu, da bomo imeli motor pri hiši, ampak ker je bila moja želja tako velika in ker sem bil trmast in pri tem vztrajal, sem motor dobil. Še pred tem sem bil veliko na Tomosovih in podobnih motorjih, nato pa sem dobil pravi motokros motor – Hondo 125.

Z ročnim kolesarstvom verjetno ne morete plačevati računov. Kaj sicer počnete v življenju, ko ne trenirate in hodite na kolesarske dirke?

Trenutno lahko rečem, da profesionalno kolesarim. Sliši se zanimivo, ampak tudi to se bo čez mesec ali dva spremenilo, ko bom začel delati. Trenutno sem še na bolniški, ki pa se bo kmalu zaključila.

Kakšni so stroški ročnega kolesarstva? Pred OI ste dobili nov kalup oz. okvir. Verjetno govorimo o več tisoč evrih ...

Ja. Invalidi uporabljamo posebne pripomočke, ki so precej dragi. Enako velja tudi za moje dirkalno kolo, ki je vredno dobrih 14.000 evrov. Pred samim nastopom na paraolimpijskih igrah sem kupil tudi nov okvir, ki je bil narejen posebej za Tokio. Pri nakupu kolesa so mi pomagali donatorji, ki sem jim zelo hvaležen za pomoč. Postajam vedno bolj zanimiv za sponzorje in upam, da tako tudi ostane in da bo dirkanje lažje.

Kako drago pa je v Sloveniji biti invalid?

Točno ne vem. Če pogledamo na hitro. Če si zaposlen, invalidski voziček dobiš vsake tri leta, če nisi, pa na vsakih pet let – krije ga zdravstvo. Predelavo avtomobila – sam potrebujem ročico za zavoro in gas – krije država v višini 85 odstotkov, ostalo kriješ sam. Nekega posebnega stroška osebno nimam, kar potrebujem za samooskrbo, dobim.

Ste imeli med treningi kdaj kakšen incident, nesrečo? Tudi z lezi kolesom gre lahko marsikaj narobe. Ste kdaj utrpeli kakšno poškodbo?

Ko sem šel na prvo dirko v Avstrijo, sem imel malo smole. V enega izmed ovinkov sem v žaru borbe pripeljal prehitro, se prevrnil in z nogo zadel v robnik ceste. Po končani dirki sem vedel, da nekaj ni v redu. Čeprav ne čutim nog, je bil občutek drugačen. Obisk v bolnišnici je pokazal, da sem imel zlomljen gleženj in dobil sem mavec. Ostalih težav za zdaj nisem imel. Sem previden, kar se le da.

Koliko dirk je v naši okolici? Ali je treba ''ponje'' v tujino?

Pri nas je zelo malo dirk. V treh letih, odkar sem prvič sedel v kolo, sem v Sloveniji odpeljal samo eno tekmo. Državnega prvenstva zaradi covida-19 še nisem vozil, je pa to samo ena tekma. Upam, da se v prihodnje to kaj izboljša.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Ponosen? Na to, da sem ostal tak, kot sem bil pred poškodbo. To ni bilo tako težko doseči, ampak ko te to vpraša toliko ljudi, veš, da je to nekaj posebnega. Veliko ljudi pravi, da sem jim v navdih in to mi je lepo slišati. Vem, da sem na pravi poti.

Kaj bi dejali nekomu, ki ga je življenje čez noč prikovalo na invalidski voziček? Kaj bi si želeli, da bi sami slišali takrat, ko je imela usoda z vami drugačne načrte kot sami, pa niste?

Jaz sem imel takrat vse, kar sem potreboval, nič mi ni manjkalo. Tistemu, ki se taka nesreča pripreti, pa bi poskušal pojasniti, da ni to konec sveta in da je življenje treba ravno tako uživati.

Kaj je najpogostejša težava, s katero se srečujete kot invalid?

Mogoče je največja težava to, da ne čutim, kdaj moram na vodo. To moram delati po občutku, razmišljati, koliko sem spil, kdaj moram spet na potrebo. Če bi to nekako uredil, bi bil brez problemov.

Se ljudje znajo obnašati do vas? Marsikdo invalida namreč vidi drugače, polni smo predsodkov. Vas ljudje jemljejo kot sebi enake? Si to sploh želite?

Ko sem v družbi prijateljev, imam občutek, da gledajo name tako kot prej – ta odnos se ni spremenil. Spremenilo se je to, da ko potrebujem pomoč, jo vedno dobim. Ko ne morem po stopnicah, me prenesejo, na primer. Ali kaj podobnega. Nočem, da name gledajo kot na invalida, da se jim smilim … Sem zdrav, sem tak kot prej, le malo nižje sedim in ne morem hoditi.

Janja Garnbret je nedavno dejala, da ji je po OI motivacija povsem padla in da te nihče ne pripravi na to, kaj se bo zgodilo po tem. Kako se sami motivirate in kako gledate na neuspehe?

Ko sem se na svetovnem prvenstvu na Portugalskem letos junija na cestni dirki prevrnil v enem izmed ovinkov, sem vedel, da se mi je izmaknila velika priložnost za dober rezultat. To me je toliko motiviralo, da sem komaj čakal, da pride naslednja tekma na tako visokem nivoju, da pokažem, kam spadam. No, to mi je uspelo ravno v Tokiu, ko sem prišel do 9. mesta, kar mi je dalo dodatno motivacijo, saj sem videl, da sem blizu vrha. Vsak nov uspeh mi da veliko motivacije za nadaljnje treninge. Pridejo tudi neuspehi. Takrat se skušam iz tega kaj naučiti in si rečem, da je tako pač moralo biti. Vse se zgodi z razlogom.

Kaj pa je vaš življenjski moto?

Moje gorivo v življenju je to, da vidim, kaj mi bo življenje še ponudilo. Zanima me, kje bom čez pet, 10 let, kaj bom počel, kako se bo vse skupaj odvijalo. Vsake toliko se ponudi kakšna nova izkušnja in mi popestri življenje. Rad imam nove izzive, da je vedno nekaj novega. To me osrečuje in dela moje življenje bolj zanimivo.