Noemi Zonta: ''Verjamem, da moramo zaupati svojim sanjam, saj je to najpristnejša stvar, ki si jo iskreno želimo''

Lonely Planet  vas je izbral, da predstavite Slovenijo. Nam lahko zaupate, kako je prišlo do sodelovanja, kako so vas odkrili in kaj vam pomeni, da ste predstavljali oz. zastopali Slovenijo?

Do sodelovanja je prišlo povsem spontano. Nekega dne sem prejela e-mail, v katerem je bilo povabilo za sodelovanje pri predstavitvah držav, ki so pristale na seznamu Best in Travel za leto 2022. Ker je bil e-mail poslan z zasebnega naslova in ker dnevno prejmem veliko e-mailov za sodelovanja, mu sprva nisem namenila veliko pozornosti. Nato pa me je urednica kontaktirala še po ostalih kanalih in zavedela sem se, da je zadeva resna. Ideja mi je bila všeč, tudi časovno se mi je ravno izšlo, zato sem sodelovanje potrdila in tako smo začeli snovati projekt. Iskreno povedano, dokler video ni izšel, se nisem zavedala, kakšno odgovornost nosim, s tem ko svojo državo predstavljam v največjem svetovnem vodiču. Na celoten projekt sem že od samega začetka gledala z vidika ''službe''. Sodelovala sem že z velikimi in znanimi znamkami in takim stvarem ne posvečam več veliko pozornosti. To je moje delo. Tudi tako ogromnega odziva nisem pričakovala. Šele potem sem se zavedela, kaj tak projekt v resnici pomeni. Ampak stvar je za mano, odzivi so večinoma lepi in vesela in hvaležna sem, da sem bila lahko del te zgodbe. Odkrili so me na Instagramu, kjer redno objavljam svoje dogodivščine. 

S promocijskim spotom ste dobili precej širšo prepoznavnost. Kako se je od tedaj spremenil vaš vsakdan? Verjetno zdaj na vaš naslov priroma še precej več tovrstnih ponudb …

Ja, je kar pestro, prve tedne predvsem zaradi medijev. Imela sem veliko intervjujev in podobnega. Tudi ponudbe so se namnožile, predvsem ponudbe slovenskih podjetij, saj me veliko ljudi od tu prej ni poznalo. V preteklosti sem večinoma delala s tujci.

Ste popotnica. Kaj ima Slovenija, česar nima nobena druga država ali kotiček sveta? Če bi lahko izbrali samo en kraj, ki naj ga tujec obišče v Sloveniji, katerega bi izbrali in zakaj?

Hmm, morda raznolikost v tako majhnem prostoru, ki se kaže povsod, v naravi, arhitekturi, kulturi, jeziku itd.

Težko je izbrati samo en kraj – prav zaradi tega, ker je država tako raznolika. Če pa bi res morala, bi morda izbrala Piran, ker prihajam z Obale in so mi obalna mesta pri srcu, posebno to. Pa še Triglav se lepo vidi iz Pirana. Tu lahko tujec občuti majhnost in raznolikost – najnižja in najvišja točka države v eni veduti.

Imate lastno kolekcijo nogavic. Zakaj ravno nogavice? So te tako močan del rolkarske/skejterske subkulture?

Nogavice so pravzaprav nastale precej spontano. Pred nekaj leti sva s partnerjem čez zimo bivala na otoku Lanzarote. Marca 2020 se je tudi tam pojavila pandemija (covida, op.p.) in karantena je potekala v precej strožji obliki – nismo smeli zapustiti svoje hiše, vojska in policija sta preplavili ulice in plaže. Zato nisva mogla opravljati svojega dela – imela sva kup pogodb s podjetji, da bova zanje pripravljala vsebine za družbena omrežja, vendar je bilo to nemogoče, saj sva bila ujeta v hiši. Takrat se je rodila ideja o nogavicah. Razmišljala sem, kakšen izdelek bi lahko ponudila na svojih omrežjih, in se spomnila, da me veliko ljudi sprašuje, kje kupujem retro skejterske nogavice, ki jih res vedno nosim. In tako je nastala lastna blagovna znamka. Nogavice so taka stvar, ki jo nosimo vsi. Seveda pa so tudi pomemben del rolkarske subkulture oziroma mode.

Zaslužek od posebnih kolekcij namenjate ljudem oz. organizacijam, ki si prizadevajo, da bi svet postal boljši. Kaj poleg tega delate vsak dan, da bi bil ta svet lepši?

Majhne stvari. Nasmejim se, zaželim lep dan delavki oz. delavcu, ki me postreže, delim pozitivno energijo in nasmehe, razumem drugačna mišljenja ter podpiram ideje in sanje drugih. Moja velika strast pa je tudi narava, zato mi ni težko pobrati kakšne smeti, zmanjšati uporabo embalaže in tu in tam narediti majhen korak k trajnosti.

V srednji šoli ste se poškodovali z longboardom in nato presedlali na surfskate, ki je nekakšna kopenska različica deskanja na vodi. Kot Primorki vam je to verjetno precej bližje kot klasično skejtanje? Zakaj surfskate, in ne longboard oz. skejt? Kaj je tako posebnega na njem? Bojda so lahko ti dolgi tudi do dva metra.

Surfskate je doma pristal nepričakovano.  Neko poletje sem en mesec preživela na surferskem potovanju v Biarritzu (francosko obalno mesto, op. p.), kjer sem bila vsak dan obkrožena z močno surf/skejt kulturo. Razmišljala sem, kako bi lahko to oddaljenost od oceana omilila, potem ko se bom vrnila v Slovenijo. V veliki trgovini v Biarritzu sem prvič opazila surfskate in koncept tega rekvizita se mi je zdel super. Tako sem dobila motivacijo, da bi morda spet stopila na rolko. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem veliko poslušala Growlerse in pogosto gledala slike retro skejt kulture in tako se je v mojih rokah znašel moj prvi surfskate. Ta vrsta rolke zaradi posebnega podvozja stimulira surfanje na suhem. Je dosti bolj nestabilna od navadnega skejta ali longboarda, tudi triki in način vožnje so čisto drugačni, spominjajo bolj na kinetiko surfa. Nekako me je surfskate res pritegnil, saj lahko to disciplino izvajamo povsod in ne potrebujemo veliko, da se zabavamo. Sicer trenutno izvajam več rolkarskih disciplin, vendar mi je surfskate nekako najljubši.

Okusili ste kar nekaj sveta. Kako je za skejterstvo poskrbljeno v Sloveniji? Kako počasi capljamo za tujino, ko gre za skejtersko infrastrukturo?

Če bi mi isto vprašanje zastavili pred nekaj leti, bi bil moj odgovor verjetno precej negativen, predvsem če se osredotočimo na Obalo. Ko sem prišla s kakšnega območja z močno surf/skejt kulturo, kjer je bil skejt park v vsaki vasi, celo na šolskih igriščih, sem bila razočarana, saj skejterske infrastrukture pri nas skorajda ni bilo. Toda v zadnjih letih se je situacija precej spremenila. Na Obali smo po zaslugi lokalne rolkarske skupnosti dobili vrhunski skejt park, dva koloparka (pump tracka) in DIY-park. Tudi drugod po Sloveniji nastajajo parki, koloparki … Seveda Slovenije še vedno ne moremo primerjati s kraji, ki imajo res močno rolkarsko kulturo, vendar menim, da je za ta šport vsako leto bolje poskrbljeno. Trenutno je pri nas kar nekaj odličnih skejt parkov in na to smo lahko ponosni.

Kaj pa surfanje? Kdo vas je navdušil nad tem ne ravno "slovenskim" športom? Kateri je vaš sanjski kraj, kjer se prepuščate valovom in kamor se vedno radi vračate?

Zadnje čase se bolj držim vetra in predvsem jadram na deski (wingsurfing) Celotna zgodba pa se je začela pred več leti, z ogledom videa o surferskem potovanju po Italiji, ko sta dve znani longboarderki lovili valove po italijanskih plažah. Video je bil posnet za promocijo znamke, ki izdeluje surferska oblačila, in je bil nekako moj navdih; z njim se je začela moja ljubezen do vodnih športov. Fasciniralo me je dejstvo, da lahko take športe izvajaš blizu doma. 

Kot sem že omenila, se zadnje čase več ukvarjam z jadranjem na deski, moj najljubši kraj pa je nedvomno otok Lanzarote, saj so tam odlične razmere za vse vodne športe. Vetra je veliko in vsak dan se lahko zabavaš na morju.

Kdaj ste sploh začeli rolkati, kdaj se je v vas prebudil rolkarski duh in kdaj ste dobili prvi skejt?

Rolkam, odkar pomnim. Mislim, da sem na rolko prvič stopila pri štirih letih. Sorodniki iz Italije so meni in bratu podarili rabljeno rolko, saj je njihovi otroci niso več potrebovali, ker so odrasli. Rolka znamke Santa Cruz je imela še staro asimetrično obliko iz osemdesetih. Žal mi je, da je nimam več. 

Rolka me je od nekdaj privlačila, že v otroštvu – bolj kot skiro ali rolerji. Želela sem se naučiti rolkati, se voziti po skejt parku … Ampak to je bila preveč "eksotična" želja za majhno punčko iz koprskega zaledja in nihče od prijateljev se ni ukvarjal s tem športom.  V petem razredu so mi starši za nagrado kupili prvi simetrični skejt, na katerem sem se na domačem dvorišču naučila osnovnih trikov. Od takrat me ta šport nekako spremlja že vse življenje, a vsakič kot nova disciplina: longboard, surfskate, skejt…

Katera je bila vaša najhujša poškodba do zdaj in zakaj so ženske v svetu rolkarstva v manjšini?

Ne morem se odločiti med poškodbo zob in tetivo stopalnega loka. Prva je bila izredno neprijetna, pri drugi pa je bila rehabilitacija neskončno dolga. 

Gre za več dejavnikov. Mislim, da je bila industrija skozi zgodovino usmerjena v moški spol – seveda ne vsi, ampak večina. Na platnicah so se pojavljali moški, pa v filmih, moški liki v risankah so imeli rolko … Zdi se mi, da je to precej pripomoglo k temu, da se ženski spol skozi zgodovino tega športa ni mogel poistovetiti z njim. Skejtanje je dobilo naziv "moški šport", saj je ta šport "agresiven" in pri njem nastaja veliko poškodb, ženske pa smo bolj nežne. Posledično so ženske v manjšini in tako lahko hitro postanemo v rolkarskem svetu osamljene – nimaš prijateljic, ki bi skejtale in s katerimi bi se dobivala v parku, se učila … Zato je mnogim puncam tudi težko začeti. Gotovo ni prijetno, če prideš v skejt park sam. Ampak zdi se mi, da nas je vedno več, to pa se pozna tudi v industriji. Ženske zadnje čase dobivamo veliko podpore in pozornosti z vseh strani, od znamk do organizacij. Srečna sem, da živim zdaj, da sem lahko del tega, da vidim, da se ta šport razvija tudi v drugo smer in postaja vedno bolj ženskam prijazen.

Kaj vam v življenju sploh pomeni šport?

Šport mi v tem življenjskem obdobju ogromno pomeni. Moja najhujša mora je, da bi zbolela, se poškodovala ali bila primorana ves dan ždeti v hiši in gledati Netflix … Gibanje je pri meni na sporedu vsak dan. Od teka in telovadbe do kolesarjenja, surfa, skejta … Če ne migam, postanem sitna. Šport je moja meditacija. Med aktivnostjo me navdajajo lepi občutki – zavedam se, kaj vse lahko počnem s svojim telesom; ko se gibam, se v njem dobro počutim.

Kaj pa Instagram? Glede na število sledilcev vas zlahka označimo za vplivnico, po snemanju promocijskega spot za Slovenijo pa vsekakor. Čutite zaradi tega kakšen pritisk, odgovornost?

Pravzaprav ne. To sem jaz. To je moje življenje. Moja želja je navdihovati tiste, ki jim je tak način življenja pri srcu. Pokazati, da se da, če sta želja in volja dovolj veliki. Opogumiti dekleta, da stopijo na skejt. Deliti sporočilo, da ni nikoli prepozno, da se kaj novega naučimo, začnemo ali poskusimo. In predvsem deliti lepo energijo. Edino za to bi lahko rekla, da je moja "odgovornost".

Zakaj ste se odločili  "popoln" kombi zamenjati za oldtimerja?

Kombi sva prerasla … Sedaj imava dva velika psa in kup opreme za surf. Poleg tega sva s partnerjem kupila star avtodom, ki ga prenavljava in v katerem nameravava potovati več časa. Ta je zamenjal kombi. Glede na to, da nameravam v prihodnje manj časa preživeti doma in potrebujem avto samo za kratke relacije, sem se odločila, da si privoščim nekaj "za dušo". Že nekaj časa sem si želela oldtimerja. Že od nekdaj so mi všeč. Realizacija je bila precej spontana. S partnerjem sva bila lani na otoku Lanzarote in tam je veliko starih avtov. Ko sem prišla z jutranjega sprehoda po plaži, na kateri je bil parkiran cel kup oldtimerjev, sem odprla portal avto.net in pogledala, kaj se prodaja v Sloveniji. Takrat sem prvič opazila svojega kadetta. Držala sem pesti, da bo avto še na voljo, ko se bom vrnila v Slovenijo. Na srečo je bil. Kupila sem ga takoj, ko sem se vrnila. Sliši se čudno, ko rečem, da je to moj "dnevni" avto, ampak je res. Seveda to ni za vsakega. Srečo imam, da delam od doma in da imam precej "take it easy lifestyle". Če se recimo kdaj zjutraj "kregava", ker mi ne vžge takoj, mu nič ne zamerim, saj se mi nikamor ne mudi. Sama si pravzaprav ne predstavljam več življenja brez oldtimerja.

Nedavno ste ob objavi arhivske fotografije zapisali, da je bila posneta malo po tem, ko ste pustili službo, se odrekli zavetju udobja in zakorakali v "neznano". Ljudje to le stežka storimo. Kaj je prepričalo vas?

Svoboda. Da grem lahko surfat, skejtat in potovat, kadar želim. Spomnim se, da me je to najbolj morilo, ko sem bila v službi – to, da sem bila omejena s časom in krajem, mi je bilo grozno. Zato sem se odločila dati "vse karte na mizo" in poskusiti po svoje. 

Katera misel vas žene naprej?

''Trust your dreams'' ali zaupaj svojim sanjam. Verjamem, da moramo zaupati svojim sanjam, saj je to tista najpristnejša stvar, ki si jo iskreno želimo. Če zaupamo, nas bo življenje nekako vodilo do nje.

Za katero vprašanje si želite, da bi vam ga zastavili, pa vam ga nismo, in kakšen bi bil odgovor nanj?

Mislim, da sem kar veliko povedala (smeh). Trenutno mi ne pade na pamet nobeno vprašanje. Hvala za čudovit pogovor!