Nika Gorič: Marsikdo se ne zaveda, da je kultura vse, kar kot narod imamo

Kako plehek je svet, ste izkusili tudi sami. Številni mediji najprej povedo, da ste lepi in šele nato, da lepo pojete. Vas to zbode ali vam laska? 

Rada poudarjam, da dandanes umetnik potrebuje cel paket – na žalost je pač tako. Vseeno smo ljudje najprej vizualna bitja in če moja vizualnost odkljuka eno izmed alinej, sem za to lahko hvaležna. Res pa je, da si zaradi lepote lahko na prvo žogo dan tudi v določen predal, češ, ta si z lepoto pridobi nastope ali ta je zagotovo samo lepa. Da kakšnih hujših zbadljivih misli sploh ne omenjam. 

Kaj vam sicer pomeni videz?

Zame je bolj skrb za zdrav duh v zdravem telesu. Zelo pomembna je vzdržljivost in pa seveda zdravje – dobra odpornost. Mislim, da so vse te stvari med seboj zelo povezane. 

Kritiki o vas pišejo v superlativih, verjetno pa ste kdaj slišali tudi že kakšno kritiko na svoj račun. Kako občutljivi ste nanje in ali so vse lepe besede in pohvale, ki jih slišite na svoj račun, tudi breme? Ljudje od vas namreč ne pričakujejo več ničesar drugega kot presežek.

Seveda se kdaj najde kakšna kritika – če je na mestu, jo pozdravljam. V kolikor so nespametna govoričenja, se jim nasmejim in zamahnem z roko. Nihče pa zares ne more soditi. Sama najbolje vem, kdaj bi kaj lahko bilo boljše. S sabo in svojim petjem se ukvarjam že vrsto let – in seveda stremim k popolnosti.

Vaš urnik je zelo naporen. Angažirali so vas tako v ljubljanski kot mariborski Operi, potujete po svetu, nedavno ste sodelovali na dobrodelnem koncertu. Kako je videti vaš običajen delovni dan?

Trenutno sem, iskreno povedano, preobremenjena – tako da nimam časa niti za najbolj vsakdanje stvari. Res pa je, da je zame in za moj glas zelo pomemben spanec in da potrebujem za regeneracijo vsaj sedem ali osem ur. 

Ja, v torek dobrodelni koncert, v sredo recital, pred tem predstava Ljubezenski napoj – čez dva dni spet drug nastop in do konca meseca še trije – vsakič drug repertoar, kar je še posebej zahtevno. Vmes pa seveda vaje.

Kako se najraje odpočijete?

Najbolj srečna sem, kadar lahko mirno zaspim. Ponavadi je vsebnost adrenalina po nastopih tako visoka, da imam težave s spanjem. Kadar gre za zaporedne predstave oz. koncerte, je to seveda potem lahko problem. Sicer pa grem rada na sprehod v naravo – najraje kar na Piramido v Mariboru. 

Kako izbirate svoj repertoar in vloge? Ali iščete take, kjer ste lahko to, kar v resničnem življenju ne morete biti, in katerih skladateljev se najraje lotevate?

Repertoar se zmeraj prilagaja glasovnim značilnostim in trenutno so moje vloge res bolj živahne narave, kar mi je blizu. Vedno bolj pa me pritegnejo tudi resnejše ženske, bolj stvarne in zemeljske. Ah, skladateljev je ogromno, vse od Händla prek Mozarta, Donizettija, Verdija in Offenbacha do Žuraja.

Imate res širok repertoar, kako se lotevate študije posameznih del? Kaj je vaš osnovni učni pripomoček? Note, besedilo ali posnetki?

Širše skoraj ne gre (smeh). V kolikor imam dovolj časa, je vrstni red tak – besedilo (vso besedilo izpišem in kjer še potrebujem kak prevod, prevedem, da dobim vpogled in boljšo sliko), temu dodam melodijo in kmalu za tem začnem tehnično piliti frazo po frazo. Seveda preposlušam kar nekaj posnetkov, da si vse skupaj hitreje zapomnim. 

Katera je vaša najljubša stvaritev do zdaj?

Na področju recitala moj nedavni recital na Festivalu Maribor, kjer sem imela privilegij peti ob boku izjemnega Simona Trpčeskega. Na področju koncerta bi rekla, da kar novoletni koncert z Zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije, kjer sem izvedla več kot 10 Offenbachovih arij in se zraven precej zabavala, občinstvo pa nas je v Gallusovi dvorani nagradilo s stoječimi ovacijami. Na področju opere pa res težko rečem, vsaka vloga je poseben izziv. Kot celotna izkušnja morda moje udejstvovanje na Salzburškem festivalu, kjer za ustvarjalnost ni meja.

Kaj po vašem mnenju definira odličnega pevca?

Pevec ni samo nekdo, ki ima lep glas in ga zna uporabljati. Pevec potrebuje karizmo, muzikalnost, znanje jezikov, mora biti prilagodljiv, hitro pomniti, biti vešč odra, giba, biti dober kolega, prijeten, poleg vsega pa še pravi manager. 

Kljub temu, da ste mednarodno uveljavljena sopranistka in delujete na več frontah/celinah, ste svobodnjakinja, samozaposlena v kulturi, kar prinaša dodatno delo (izdajanje računov, evidenca potnih stroškov ipd.). Zakaj slovenski kulturni prostor vegetira in ostaja brez prave veljave v očeh ljudi, ki režejo denarno pogačo? Se vam zdi, da vaše delo v Sloveniji ni dovolj cenjeno? Zakaj se nekateri ne zavedajo, da je kultura tisto, kar narod bogati?

Hvala za to vprašanje – vidim, da ste eden izmed tistih, ki se zavedate, da je biti klasičen pevec poklic in ne hobi. Res je, včasih se utapljam v birokraciji in se sprašujem, koliko je to smiselno. Pisanje računov, programov, prilagajanje biografij, pošiljanje fotografij, evidenca potnih stroškov, pogajanja za honorarje, vodenje evidence nastopov, zbiranje dokazil, kritik, osvežiti spletno stran, biti dejaven na socialnih omrežjih – dela skratka ne zmanjka. Pa še sploh nisem prišla do vaje in vsakodnevne rutine, ki me utrjuje kot pevko in krepi kot umetnico. Marsikdo se ne zaveda, da je kultura vse, kar kot narod imamo. Vse, na kar se lahko naslonimo, na kar smo lahko ponosni in kar nas dela Slovence! Zato bi morali do tega imeti poseben odnos, v biti vsakega posameznika bi morala biti želja po osebnostni rasti, k čemur zagotovo spada tudi kultura. Naš jezik, literatura, gledališče, likovna umetnost, ples, opera. S tem kot narod pokažemo našo intelektualno plat, v nasprotju s športom, kjer se pokaže moč, borbenost, vzdržljivost, pogum, ... nekoliko bolj fizične specifike.

Vaš poklic je odvisen od vašega glasu, grla. Verjetno se vaše življenje vrti okoli tega, da pazite nanj. Kako hudo breme je to in ali imate pred vajami, nastopi, kakšen poseben ritual, s katerim pripravite glasilke?

Tako je – in glas je samo eden in nezamenljiv. Glas je pred uporabo potrebno dobro ogreti – z upevalnimi vajami. Pri veliki obremenjenosti si pomagam s Vox Lax slamico, ki poskrbi tako za ogrevanje, kot ohlajanje glasilk. Sicer pa je pred petjem potrebno prebuditi celotno telo, tako da naredim par vaj, ki stimulirajo vse mišice, prav tako se poslužujem raztezalnih in vaj za jogo. 

Kako je v obdobju Covida-19 in prehladov/grip, ko ste še toliko bolj ogroženi? Se izogibate stikom? 

Jaz mislim, da je naš največji sovražnik strah. Seveda sem bila že pred Covidom pozorna, da nisem bila v bližnjem stiku z ljudmi, ki so kazali znake prehlada. Ampak nekih sprememb v obnašanju ne opažam. Me pa moti, kadar ljudje stojijo tik ob meni, denimo ob čakanju v vrsti. 'Človek uporabi zdravo pamet in spoštuj osebni prostor!'  Za to res ne potrebujemo vladnih ukrepov – ali pač? 

Glasba vam je bila položena v zibelko. Odraščali ste obkroženi z glasbo. Kam segajo vaši pevski začetki? Kdo vas je navdušil nad petjem in kdaj ste začutili, da želite, da to postane vaša služba? Vemo, da ste bili v določenih obdobjih na razpotju – odločiti ste se morali med igranjem in petjem ter med baletom in petjem. Zakaj je na koncu prevladala opera? 

Moji pevski začetki segajo v čas domačih 'nastopov' za naše prijatelje (smeh) – sicer pa petje v maminem zborčku na OŠ bratov Polančičev. Redno smo sodelovali z gledališčem in tam sem se posebej zaljubila v opero. Sem pa kot triletno dekletce z očetom hodila na vaje, ko je bil zaposlen kot zborovodja opernega zbora v SNG Maribor. Tudi na urah baleta sem ob kakšni znani melodiji malo zabrundala. Sicer to ni dovoljeno, a mi je naš učitelj Nikolaj kdaj z nasmeškom pogledal skozi prste. Ko sem začela hoditi na ure petja me je pa odkrivanje glasu popolnoma prevzelo. Potem je eno sledilo drugemu. 

Po srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru vas je pot zanesla v Gradec in od tod v London. Kaj vam je dala tujina, česar vam Slovenije ne bi mogla in kako težko je bilo del mladosti preživeti proč od doma? 

Čas je tako hitro minil, da o domotožju sploh nisem uspela razmišljati. Tam sem bila s ciljem in misijo pobrati največ in se učiti od najboljših.

Pridobila sem odrske izkušnje, že v Gradcu sem denimo imela manjše vloge pri različnih opernih predstavah – tako sem že kot študentka imela vpogled v dejanski poklic pevca. Pa znanje jezikov – v Gradcu smo imeli obvezno in italijanščino in francoščino, kar se je v Londonu izkazalo za veliko prednost. Seveda sem se pa bila primorana naučiti nemščine. In seveda par specifik – pouk tako na področju oratorija, samospeva in opere. Mislim, da je pri nas še vedno vse v istem košu. 

Kako huda konkurenca je v vašem poslu? Je čutiti kolegialnost ali je v ospredju tekmovalnost? Nenazadnje samo Slovenija premore veliko izobraženih pevcev. In kako pomembna so v vašem poslu poznanstva?

Konkurenca je seveda ogromna in prav med sopranistkami resnično najštevilčnejša. Zagovarjam unikatnost in delo na samemu sebi. Glas je tako avtonomna stvar, da se ne gre primerjati z nikomer. Seveda je super v kolikor si kot pevec stimuliran. Stimulirajo pa te dobri pevci, glasbeniki. Z dobrimi pevci poješ še boljše. Mislim, da je na vseh področjih tako.

Koliko odločitev sprejema dirigent oz. koliko lastne interpretacije dela vam je omogočeno? Samo sledite zamislim dirigenta?

To je povsem odvisno od dirigenta. Seveda je dirigent tukaj, da skozi celotno predstavo drži skupaj pevce in orkester. Je pa res, da je solist nosilec celotne predstave, ki prejme največ pozornosti in s tem tudi veliko mero odgovornosti. Seveda se je treba prilagoditi zmožnostim posameznega pevca, kar dobri dirigenti vedo.

Pri samospevu pride interpretacija bolj do izraza, medtem ko je pri arijah v ospredju bolj tehnična plat petja in lepota glasu. Se motim?

Tako nekako. Recimo, da v samospevih v krajšem času povemo zaključeno zgodbo, pomeni, da operiramo z več teksta in z več niansami v barvanju zvoka. Izvajanje samospevov je zame bolj intimno, kjer velikokrat izhajaš iz sebe in svojih občutkov, medtem ko v operi igraš eno vlogo. Menim pa, da je lepota glasu povsod nujna. 

Uf. Življenje sopranistke še zdaleč ni lahko. Poleg tega ne gre za klasično službo, službo z delovnim časom, kot ga poznamo. Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt je pred časom dejala, da je zanjo to delo poslanstvo in ne služba. Bi lahko rekli, da pri vas velja rek, da delaj, kar imaš rad in nikoli več ti ne bo treba delati?

Popolnoma se strinjam z izjavo gospe Andreje. Brez ljubezni pri tem poklicu ne preživiš. Ne pretiravam, če rečem koliko odrekanja v življenju je potrebnega, da ohraniš svoj glas v stanju, da ti bo služil še na dolga leta. Ta kariera je le tek na dolge proge. Seveda izhajam iz sebe in svojega trenutnega, izjemno natrpanega delovnika, ki seveda ni nujno konstanten. 

Veliko ste na poti. Živite domala iz kovčka. Urnik je natrpan. Včasih se zdi, da je to delo osamljeno kot delo voznika tovornjaka. Kje, če, bi si najraje želeli ustaliti in kako se s tem spopadate kot človek, saj nimate veliko časa niti zase, kaj šele za družino in prijatelje?

Sreča je v tem, da si zmeraj obkrožen z dobrimi ljudmi. Tako v vsakem projektu najdeš svojo družino. Res so to kratka, dvo-tromesečna srečanja in potem slovesa spet boleča. Kar želim povedati je, da te osamljenosti ne občutim tako močno. Je pa res, da imam nekaj dobrih prijateljic iz časa osnovne šole, ki tolerirajo to mojo službo, me podpirajo in razumejo, tako da je z njimi in seveda z mojo družino vse skupaj veliko lažje.

Nekateri pravijo, da je malce treme pred nastopom nujne. Vi pravite, da treme ne poznate. Česa pa se najbolj bojite, ko enkrat stopite pred občinstvo? Da bi ostali brez glasu? Da bi pozabili besedilo? 

Kadar imam preveč bremena na svojih plečih me res najbolj skrbi besedilo – trenutno imam za vsak koncert drug program – ampak saj nekako splavaš. Sicer smo pa samo ljudje. Če poješ tehnično dobro, ne moreš ostati kar brez glasu. Problem se pojavi, če pride vmes kakšna bolezen ali pretirana utrujenost. Takrat se pa lahko zakomplicira.

Kaj je najbolj težek del vašega poklica? Kateri so tisti najtrši pevski orehi?

Oddaljenost od svojih bližnjih, družine. 

Kako se spominjate svojega prvega javnega nastopa, svojih začetkov?

Prvi nastop na blok flavti. Nekaj sem ''zašuštrala''. Ampak kot pravijo, kar te ne ubije, te okrepi. 

Študirali ste na ugledni kraljevi akademiji v Londonu. Kot študentka leta ste prejela umetniški doktorat za najboljšo študentko in s tem najbolj prestižno priznanje, kraljičino nagrado 'Queen's commendation for excellence'. Ste imeli kdaj priložnost spoznati kraljico Elizabeto II.?

Ne, žal je nisem imela priložnosti spoznati. Ena izmed vojvodinj mi je v njenem imenu predala priznanje, saj je bila Kraljica Elizabeta II. patron naše akademije. 

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Ah, teh ljudi je ogromno. Najbrž vsak, ki sem ga srečala na svoji glasbeni poti – a brez družine res ne bi bilo ničesar. Ti so moja skala in opora, hkrati pa prenašajo vse moje muhe, ki verjemite niso male.