Nika Barič: Mislim, da sem samo zadela ego selektorja

Čeprav po preteklem evropskem prvenstvu v reprezentanci ni bilo vse rožnato in so vladale določene razprtije, bi po besedah Nike Barič nekdanji selektor Damir Grgić, ki je v veliki meri zaslužen za preporod ženske košarke pri nas, zadeve rešil v 10 minutah, tako pa je prišla menjava na vrhu, ki je zamajala reprezentančne temelje. Kako bo načeto barko krmaril Grk Georgios Dikaiulakos, ki se je s podporo KZS-ja "zaradi neprimernega zapisa košarkarice na družbenih omrežjih" odpovedal Niki, bo pokazal čas. Baričeva, ki trenutno zastopa ruski klub Nika, je medtem že preklopila na načrt B.

Kdo je ugrabil slovensko žensko košarko? Kaj je načelo siceršnjo harmonijo, ki je bila do nedavnega domala zaščitni znak naše reprezentance?

Vodilni, ki jih ženska košarka nič kaj ne briga. In to se dogaja že kar precej let, tako da tole, kar se je zgodilo, ni veliko presenečenje.

Menite, da ste že odigrali svojo zadnjo reprezentančno tekmo?

Mislim, da ja – na žalost.

Verjetno si niste mislili, da bo vaša na videz nedolžna (in nenazadnje ponovljena) izjava naletela na tak buren odziv in ultimativen ukrep. Kako zdaj, ko ste zadevo že prespali, ko se je glava malce ohladila, komentirate potezo KZS? Imate še kaj dodati vašemu zapisu? Bi še enkrat objavili enako? Se vam zdi, da je bila vaša izjava politično korektna? Zdi se, da je bilo vse skupaj precej napihnjeno. Nekomu ste morali res stopiti na žulj ... Kaj najbolj zamerite pristojnim?

Iskreno, nikoli si ne bi mislila, da se lahko zgodi kaj takšnega zaradi enega zapisa na Facebooku. Kot sem rekla – s takimi potezami me KZS nič kaj ne preseneča. Je pa seveda to, kar so storili, žalostno in nesprejemljivo. Seveda bi objavila enako – v tisti objavi ni nič žaljivega. Mislim, da sem samo zadela ego selektorja. Povedala sem svoje, stopila na žulj tistim, ki enostavno ne prenesejo mojega uspeha, moje odlične kariere in mojega značaja. Zavist in ljubosumje ... Hmmmm ... 

Zakaj ste bili zadnje čase deležni tako slabega odnosa s strani zveze, ko pa ste reprezentanci toliko dali? Zakaj so se vas, kot pravite, želeli znebiti? 

Kot sem že dejala – zavist, ljubosumje in ker je nekdo odkrit in pove, kako in kaj. In ker ne sledi nekim vodilnim, ki jih ženska košarka ne zanima prav nič. Ko pa zraven poveš še resnico, jih pa še toliko bolj boli.

Kaj pravite na vso podporo, ki ste je bili deležni s strani drugih športnikov in športnic, znanih oseb in navijačev? Zdi se, da je slovenski šport prepogosto žrtev stricev iz ozadja: mož v pisarnah, ki kaj dosti nimajo zveze z dogajanjem na igrišču/terenu, a vlečejo ključne poteze in sproti uničujejo šport na račun lastnih interesov. Slovenska ženska košarka še zdaleč ni osamljen primer.

To, kakšno podporo mi namenja cela Slovenija, je nekaj neverjetnega. Zelo sem jim hvaležna – nimam besed, res. Hvala, hvala, hvala. 

Kako ste sprejeli odločitev, da vas ne bo na evropskem prvenstvu, ki bo tudi na domačih tleh? O tem sanja vsak športnik.

Sanje vsakega športnika so nastopiti na domačem evropskem prvenstvu. Žal se to ne bo zgodilo. Jaz pravim, če ne moreš uresničiti načrta A, potem si moraš izmisliti načrt B. In moj je v trenerski karieri. Sem pa to dobro sprejela in je zame že preteklost. Gremo dalje. 

Kako bo vaša izključitev vplivala na ekipni duh? Reprezentantke ste vendarle dihale kot ekipa, vi ste bili kot dolgoletna kapetanka vezni člen. Kdo, če sploh kdo, je lahko zdaj lepilo? Nenazadnje ste zapisali, da ekipni duh še nikoli ni bil na nižji ravni, odkar reprezentanco krmari grški strokovnjak.

Iskreno, ne vem, kako bo to vplivalo na ekipni duh mojih nekdanjih soigralk. Trenutno ne razmišljam o tem. Seveda pa vsem želim samo najboljše. Edino lepilo te reprezentance je lahko Eva Lisec. S svojim značajem in inteligenco vidim zgolj njo.

Del slovenske reprezentance ste bili kar 15 let. Kako se je slovenska košarka v tem času razvila in predvsem kje je napredovala?

Napredovali smo na vseh področjih. Najbolj pomembno je, da smo slovensko košarko postavili na zemljevid. Prej nas ni bilo. Nihče ni vedel za nas. Sedaj pa o nas pišejo, nas cenijo in spoštujejo. 

Pa če malo pobrskava po spominih, kateri trenutek vam je v košarkarski karieri ostal najbolj v spominu in na kaj ste najbolj ponosni kot športnica?

Rekla bi, ko smo se z reprezentanco U18 uvrstile na svetovno prvenstvo. In pa seveda, da sem kot edina Slovenka osvojila tri evroligaške naslove. Pa tudi, da sem bila kot prva Slovenka izbrana na draftu WNBA, bila najboljša mlada igralka ... Veliko je stvari, na katere sem zelo ponosna. 

Ste velika borka ne le na parketu, ampak tudi v življenju. Nenazadnje ste premagali raka ščitnice kot 14-letna deklica. Ta izkušnja vas je zaznamovala in pomagala, da ste postali močna oseba. Kaj bi svetovali nekomu, ki mu postavijo diagnozo raka, diagnosticirajo drugo težko bolezen? Kako ste sami prebrodili to težko obdobje?

Bila sem zelo mlada, ko so mi postavili diagnozo raka ščitnice. Za družino je bil to šok. Sama pa nisem čisto razumela teh stvari, če povem iskreno. Bila sem pozitivna in to vzela, kot da ni nič. Tega, kako resne so takšne bolezni, se zaveš šele po tem, ko si starejši. Svetujem pa vsem, da ostanejo pozitivni in z dvignjeno glavo. Da verjamejo, da se s pozitivno energijo da premagati marsikaj.

Vsak, ki se je kdaj ukvarjal s športom, ve, da je to dobra šola za življenje. Kaj sta vam dala šport in košarka, kar vam pride prav v vsakdanjem življenju?

Košarka mi je odprla svet. Spoznala sem mnogo ljudi, različnih kultur in veliko prepotovala. Odrasla sem v tujini. In z vsakim letom postajam boljša košarkarica – najpomembnejše pa: boljša in bolj izkušena oseba. 

Lahko ženska reprezentanca nekoč poseže po uspehih moške in nekoč stopi na evropski vrh? Je to realen cilj – morda ne danes, ampak čez 10 let?

Upam, da slovensko žensko košarko čaka svetla prihodnost. Vsem želim samo najboljše.

Ste prva Slovenka, ki je podpisala z ekipo iz najmočnejše ženske lige na svetu WNBA, žal pa za Minnesoto niste nikoli zaigrali. Kaj vam je dala ta izkušnja? Bi vam bilo zdaj, v dobi Luke Dončića, tam kaj lažje, ko je Slovenija na svetovnem košarkarskem zemljevidu in nekaj velja.

Ko sem letela v Ameriko, sem že od prvega dne na treningih videla, da to žal ni zame. In nekako sem tudi vedno dala prednost slovenski reprezentanci. Ta mi je bila vedno prioriteta. Je pa vsaka izkušnja v življenju dobrodošla. Vesela sem, da sem se v WNBA preizkusila in videla, da mi nekako ne ustreza. 

Pravijo, da so porazi in neuspehi najboljša šola, da so na njih zgrajeni uspehi. Kot kapetanka ste morali biti vedno tista, ki je morala držati moralo na vrhuncu, kljub morebitnim neuspehom. Je človek kot kapetan rojen ali gre za dolgotrajen proces in se v to sčasoma razviješ? Kdo je po vaše pravi vodja?

Menim, da se v vodjo in kapetana razviješ. Moraš imeti voljo, značaj in izkušnje, da lahko vodiš neko ekipo. Tu je značaj ključen. Bi pa dodala, da sem že od samega rojstva nekako rojena zmagovalka. Na koncu bom vedno zmagala.

Vaša želja je, da nekoč postanete trenerka. Kaj po vaše krasi dobre trenerje? Je to nekdo v slogu Veselina Vujovića, Zmaga Sagadina, Ćira Blaževića ali bolj mirne sorte, na primer Matjaža Keka ali Steva Kerra?

Trenerstvo ni za vsakega, kakor tudi ne, da si kapetan. Tu je potrebne veliko volje, potrpežljivosti in živcev (smeh). Najbolj pomembna stvar pa je, da si dober psiholog, dober govorec in da od samega začetka izbereš pravi pristop, da te igralci spoštujejo in da prepoznajo avtoriteto. 

Pravite, da ste oseba, ki rada tvega in stopi iz cone udobja. Kdaj ste nazadnje storili nekaj, za kar ste morali zbrati pogum in to ni, da ste šli na okope s KZS?

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje zapustila cono udobja. Vem pa, da bom kmalu. Malo me je strah višine, a bom skočila v tandemu iz letala. S tem bom šla prek sebe, kolikor je mogoče in stopila iz cone udobja.