Nagrajena umetnica Nika Ham: ''Ne skrivam dejstva, da se rada opazujem''

Najprej, iskrene čestitke za nagrado skupine OHO. Kaj vam pomeni takšno priznanje?

Hvala! Že nominacija mi je pomenila ogromno– ko pa sem dobila klic, da sem zmagala, sem skakala do stropa. To je zame potrditev, da delam v pravo smer in da ljudi zanima, kaj počnem. Je dobra motivacija za nadaljnje ustvarjanje.

Študirali ste na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in se izpopolnjevali v tujini – v Angliji. Kaj tujina da umetniku, česar Slovenija ne (z)more? Je treba za uspeh nujno čez mejo?

Seveda tujina ni nujna, ampak zagotovo pripomore k večji razgledanosti posameznika. V tujini sem imela več možnosti eksperimentiranja, saj smo imeli na voljo vse tehnične pripomočke, ki smo si jih zamislili, kar v Sloveniji nimamo zaradi finančnih omejitev.

Pogled v svetovno umetnost pripomore k temu, da se ne zapreš v "varen slovenski mehurček" in pravzaprav vidiš, kaj vse se odvija v umetnosti, ki ni vezana le na lokalni prostor.

V Sloveniji umetniki niste zvezdniki, niste vplivneži. Potisnjeni ste na margino. Umetnost je trd kruh. Kljub temu da se udejstvujete na več področjih, vas le malo ljudi pozna. Zadetki na Googlu kaj več od vaše formalne izobrazbe in nekaj projektov ne izdajo, medtem ko od glasbenikov, igralcev in športnikov poznamo imena njihovih mačk. Povejte nam v nekaj stavkih, kdo je Nika Ham. Kaj vse počne? Kaj ima rada, poleg umetnosti?

Nika Ham je 28-letni otrok, ki se rada igra in pleše. Lani sem uspešno zaključila študij slikarstva, ampak slikam skoraj ne več. Usmerila sem se v performans in video, ker se tako najbolje izražam.

Vse, kar počnem in me zanima, je v sklopu umetnosti. Ampak ker je situacija z umetniki v Sloveniji zelo turobna, seveda potrebujem tudi stalen vir dohodka – "day job". Tako da poleg ustvarjanja zase delam še v Moderni galeriji, ukvarjam se z grafičnim oblikovanjem in sem članica Laibach Kunsta.

Imam srečo, da me vse moje službe zelo veselijo in sem konstantno v polju umetnosti – kar vpliva tudi na moje nadaljnje ustvarjanje. Vidim vse tekoče razstave in govorim z ljudmi, ki so v službi umetnosti. Bolje skoraj ne more biti.

Kaj želite v prvi vrsti sporočiti z vašimi deli? Slikami, performansi, digitalno umetnostjo?

V prvi vrsti seveda želim, da moja dela pritegnejo ljudi ... in da jih zabavajo. Ne skrivam dejstva, da se rada opazujem, kot je v sodobnem času zelo aktualno – selfiji itd., in da sebe postavim za glavnega akterja. V bistvu mi je všeč to, da lahko ljudem kažem sebe v več različicah in da jih delo, torej jaz, pritegnem. Zanima me (moje) telo v prostoru, poudarek dajem na ples in ritem, tako da s svojimi deli kažem drugačne poglede, kot so jih ljudje vajeni. Že od same tehnologije (torej nadzorne kamere) do drugačnega pogleda na prostor, kjer se nahajam. Navadno so umetniške institucije zelo resne in zastrašujoče – imajo svoja pravila in obiskovalci so opazovani zaradi zagotavljanja varnosti artefaktov, prostora in ljudi. Zadeva se spremeni, ko ljudje vidijo posnetek hiperaktivne blondinke, ki pleše, se skriva v škatlah, se vozi in pada po tleh te iste institucije. Prostor je bolj vabljiv in zabaven.

In glede na to, da živimo v svetu, kjer smo ves čas nadzorovani, se mi zdi primerno, da se na vsake toliko časa tudi tega zavedamo – in mogoče malce zaplešemo pred opazovalcem.

V kakšni obliki sodelujete z umetniško skupino Laibach?

Z Laibachi delam v Laibach Kunst oddelku  – torej ukvarjam se s produkcijo umetniških del, pomagam pri razstavah, včasih tudi grafično oblikovanje ...

V Moderni galeriji delate kot čuvajka, drži? Je delo dolgočasno? Ste zaradi tega začeli zganjati ''norčije'' pred galerijskimi kamerami in početi stvari, ki se jih ne sme početi? Kako in kdaj se je vse skupaj začelo? Kaj vas je navdahnilo in kdaj je to postal vaš umetniški izraz?

V Moderni galeriji sem začela kot čuvajka v razstavnih dvoranah, ampak sem hitro napredovala do stolčka za recepcijo (kjer imam dostop do nadzornega sistema institucije). Muzeji v Sloveniji niso preveč obiskani, tako da sem imela veliko časa za eksperimentiranje in "zajebancijo". Nadzorne kamere so me pritegnile, ker je to pogled, ki je skrit opazovalcem in sama slika deluje zelo retro. Pogled od zgoraj, ekstremno široki objektivi, ki deformirajo prostor, bedna resolucija, pogosti "glitchi". Super je.

Samo performiranje me zelo zabava, tako da se je preskok iz slikarstva v video/performans zgodil takoj, ko sem nabrala dovolj video materiala in dojela, da se na ta način najbolje izražam. Pa še bolj zanimivo je za gledalce.

Ste zaradi tega kdaj naleteli na kakšne težave? Tudi sicer radi počnete stvari, ki so prepovedane?

Ko sem začela performirati pred kamerami, je bilo to bolj v šali – posnetke sem pošiljala le prijateljem. Ko pa se je nabralo dovolj materiala, sem te akcije videla kot resen projekt. Prve posnetke iz Moderne galerije sem začela objavljati brez odobritve vodstva, tako da nisem vedela, kakšen bo odziv. Ko so posnetki začeli krožiti po družbenih omrežjih, sem bila poklicana na sestanek, kjer smo se dogovorili, da projekt normalno nadaljujem. Naslednje leto sem imela tudi razstavo v sestrski instituciji – Muzeju Sodobne Umetnosti Metelkova, tako da so te gverilske akcije kmalu prišle v institucionalni okvir. Skoraj prelahko je bilo. In seveda, prepovedane stvari SO vedno bolj zabavne. (smeh)

Zakaj je v Sloveniji umetnost tako podcenjena in umetniki, razen v ozkem krogu, premalo spoštovani? Ali ljudje umetnost še vedno štejemo za luksuz in umetnika za nekoga, ki ustvarja iz veselja, za hobi ... Je bolj težava v glavah ljudi ali na institucionalni ravni? Eno verjetno vpliva na drugo ... Kako dvigniti raven zavedanja?

Mislim, da je v Sloveniji problem, da ni primernega trga – oziroma ljudje/vlada dojemajo umetnost kot nekaj nenujnega – kar seveda ni res! Institucije se trudijo približati umetnost vsem ljudem – z različnimi dogodki, predavanji, simpoziji, delavnicami ... Ampak večinsko je publika iz umetniške stroke. Raven zavedanja bi bilo veliko lažje rešiti, če bi bila umetnost pošteno financirana, to pa je politična problematika. Več kot bi bilo financiranja, lažje bi se delal kakovosten umetniški program, ki bi pritegnil več obiskovalcev.

Lahko priznanje, kot je nagrada skupine OHO, unovčite ali si s tem, kot nekdo, ki se z umetnostjo preživlja, kaj dosti ne morete pomagati in gre bolj za čast?

Zagotovo je to dober pečat za moj CV – primarno pa mi je ta nagrada potrditev, da delam nekaj prav.

Kot čuvajka dobro poznate ''klientelo'' umetniških institucij. Smo Slovenci izobražen narod, ko gre za umetnost ali v galerije pretežno zahajajo ljudje, ki se pridejo tja zgolj ''pokazat''?

Ne upam si vseh metati v en koš. Nekatere umetnost iskreno zanima, drugi pa pridejo le, ko je brezplačen vstop. Kdo je kdo, pa ve vsak sam.

Kaj je vaš naslednji veliki projekt?

Naslednji veliki projekt bo seveda v sklopu nagrade OHO – v New Yorku! Če uspe, želim performirati v MoMi, pa še kje. Zanimajo me vse vrste nadzorovanja, tako da bom v bližnji prihodnosti eksperimentirala z drugačnimi sistemi nadzorovanja.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Da na nek način lahko živim od dela, ki me veseli. Pa čeprav ne bom nikoli bogata ali pač? – bom delala v polju umetnosti in bom srečna.

Kaj si želite, da bi vedeli, ko ste se zapisali umetnosti, pa niste?

Da v Sloveniji ni trga in se moraš po končani Akademiji znajti sam.

Kaj je vaša prva jutranja misel?

Kave bi. Plesala bi.