Ta neverjetna preizkušnja ga je zlomila na pol

Vse se je začelo s priljubljenim Caminom de Santiagom leta 2019, ko ga je "pot nenadoma poklicala". Po koncu Camina je v mislih že načrtoval svojo naslednjo dogodivščino. Leta 2022 je kot tretji Slovenec prehodil eno najbolj znanih pohodnih poti, 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pešpot, za katero je dejal, da je "trikrat skoraj umrl". A tudi ta izkušnja mu ni bila dovolj. 

Po operaciji kolena januarja letos se je maja znova podal na prečenje ZDA, in sicer od mehiške do kanadske meje po skoraj 4.300 kilometrov dolgi Pacifiški pešpoti. 3. oktobra, po več kot štirih mesecih in pol, 143 dneh, več kot 20 tednih življenja v divjini, oziroma več kot 3.700 prehojenih kilometrih, je prispel na končni cilj. "Tekel je švic, tekla je kri in tekle so tudi solze. Tenutno nimam niti malo občutka, da mi je to sploh uspelo in še manj besed, kako bi te občutke sploh opisal. Utrujen sem in zmeden, a vem, da se bom po nekaj tednih stabiliziral in postal še boljša različica samega sebe, kateri stremim," je zapisal na svojem Instagram profilu, ko je prišel na cilj. 

Deset dni pozneje smo preverili, ali se mu je že uspelo spočiti in če je že uspel najti besede za vse občutke, ki jih je doživljal teh 143 dni napornega, a hkrati tudi lepega življenja v divjini, vse prek nevarnih puščav do najvišjih vrhov goratega ameriškega zahoda. Z nami je delil fotografije s poti, pa tudi nekaj posnetkov, saj je pot ves čas dokumentiral z GoPro kamero, ker bo - tako kot za Apalaško pešpot - tudi za to pot pripravil poseben dokumentarni film. 

V obsežnem pogovoru, ki ga bomo objavili v treh delih, nam je razkril, ali je kdaj razmišljal, da bi predčasno zaključil svojo pot, kaj mu je bilo najtežje, je bilo kdaj tako hudo, da se je zatekel k molitvi, kako se je zamotil na dolgih poteh, pa o tem, ali ima v mislih že novo dogodivščino. Prav tako nam je razkril, koliko ga je vse skupaj stalo, brez česar nikar ne smete na pot, primerjal je Apalaško in Pacifiško pot, razkril, katere divje živali je srečal, kako je poskušal čim več privarčevati, na koncu pa delil še svoj najboljši nasvet vsem, ki jih takšni pohodniški izzivi mikajo.

Vtisi so še vedno zelo živi, občutke pa boš verjetno predeloval še lep čas. Ali bi šel še enkrat na to pot? 

Ne, ne bi šel. Predvsem zato, ker je toliko enih poti še na svetu, ko bi jih rad še prehodil, da ne bi šel še enkrat. Če pa bi že katero od treh prehojenih ponovil, pa bi to bil Camino, ker je krajši in komercialen. Glede na zadnji dve prehojeni poti, bi bil Camino zame sprehod. To, da spiš vsak dan v topli postelji, da ne rabiš skrbeti za takšne stvari, vse to je prednost. Veliko bolj se lahko sprostiš in uživaš, dosti več ljudi spoznaš. Tako da, če bi že šel, bi šel na Camino.

Zakaj pa ne na Apalaško in Pacifiško pešpot? 

Apalaška je bila zelo težka, zato dvomim, da bi se kdaj vrnil. Če pa bi se vrnil, bi šel zgolj spodbujati pohodnike, pa jim mogoče nastaviti kakšno hrano in hladno pijačo, skratka 'trail magic', ki sem jih bil tudi sam deležen.

Kaj je 'trail magic'? 

To je v bistvu neko presenečenje, ki ti ga nastavijo ljudje, ki živijo ob poti, da spodbudijo pohodnike. Lahko so to skrinje, v katerih je shranjena hladna pijača ali pa kakšni manjši sladki in slani prigrizki. Tem ljudem se reče 'trail angels'.

Kakšno presenečenje si ti doživel? 

Ti si sredi ničesar, nato pa naletiš na hladilno skrinjo in v njej ohlajeno pijačo ali pa čokolado. Ta pločevinka, ki sem jo spil sredi noči, mi je pomenila več kot katerakoli predtem. Ravno takrat, ko jo najbolj rabiš, je ona tam. Zato se tem presenečenjem reče 'magic' – čarovnija. En gospod pa mi je pripravil presenečenje in mi spekel zrezek, saj sem zamudil trgovino in ostal brez hrane.

Teh presenečenj si bil deležen tako na Apalaški kot na Pacifiški pešpoti? 

Na Apalaški je tega bistveno več kot na Pacifiški, kjer si dosti bolj odaljen od mest in civilizacije, prav tako je apalaška skupnost veliko bolj povezana. Vzhodni in zahodni del Amerike sta res zelo drugačna, na vzhodu je teh angelov veliko več. Na Pacifiški pešpoti sem začutil, da ne gre več toliko za prostovoljno željo pomagati pohiodnikom, pač pa so začeli s tem služiti. Večkrat se je zgodilo, da smo na poti videli na primer kakšen znak z napisom pokliči, če rabiš prevoz. Če si prej prehodil Apalaško pot, kjer so ti velikokrat ponujali brezplačne prevoze do trgovin ipd, si pričakoval, da bo ta prevoz tudi zastonj, pa je bilo tokrat ravno obratno. Ljudje služijo na tvoj račun. Mislim, da je zahodna strana Amerike res dosti bolj osredotočena na denar, da gre vse skozi zaslužek. Vsaj takšen sem jaz dobil občutek.

Kako si se sploh odločil, da greš na svojo prvo pohodno preizkušnjo? Kaj te je motiviralo? 

V bistvu do leta 2019 sploh nisem vedel, da Camino obstaja. Potem pa je nekega dneva moja mama rekla, da gre ona prehodit to pot. Takrat sem bil star 21 let in niti približno nisem mogel razumeti, zakaj bi sploh človek šel na kaj takrega. Potem mi je ona razložila, da na teh poteh najdeš mir, ker si večino časa sam z sabo, razmišljaš o stvareh, spoznaš ljudi, drugo kulturo. Sem pa bil jaz v tem času v nekem čudnem obdobju, ker jaz sem začel delati že zelo kmalu, pri 16 letih. Veliko zabav in tega, kar so drugi prijatelji delali, sem moral izpustiti, saj sem moral delati. Po kakšnih treh, štirih letih sem imel že vsega dovolj. Načrtoval sem, da bom šel v Švico, da se bom odmaknil od vseh, tam zaslužil denar in nato odšel potovati. Potem pa sem nekega dne sedel zunaj na terasi in mi je nekaj v glavi reklo 'kam bežiš'? Takrat sem spoznal, da rabim mir, da moram si vzeti čas, da sem sam s sabo. In takrat sem se v trenutku odločil, da grem na Camino. Še vedno pravim, da je najtežje vprašanje, ki mi ga nekdo lahko zastavi, zakaj greš na to pot? Vedno odgovorim, da te pot pokliče. Nekaj ti prišepne, da to moraš storiti. Tako se je vse skupaj začelo. Mama je bila sicer takrat v Španiji in sem jo poklical, ter ji povedal, da ko pride nazaj, da jaz vzamem njen nahrbtnik in grem še jaz Camino prehoditi. Točno tako je bilo.

Je po Caminu takoj sledila želja, da prehodiš še Apalaško pešpot? 

Ko sem prišel do konca Camina, so mene komaj nehale boleti noge. Ves čas sem bil v bolečinah, zadnji teden pa sem končno res užival. Ravno takrat sem od pohodnikov prvič slišal za Apalaško pot. Sprva naj bi nas šlo več, a ko sem čez leta stopil v stik z njimi, je večina rekla, da niti slučajno ne, zato sem si rekel, grem pa potem kar sam.

Kako pa si prišel na idejo za Pacifiško pešpot? 

Na Apalaški poti sem res užival. Je zelo zahtevna, a je čudovit teren in tudi vreme je bilo ok. Ko serm izvedel, da obstaja še Pacifiška, ki naj bi bila še dosti lepša in pa bolj položna, sem si rekel, ja nič, bo treba še to prehoditi. Da bo ta bolj za dušo.

In je bila za dušo? 

Je bila, čeprav me je presenetila, ker sem bil res dosti časa sam. V bistvu zadnji mesec res ni bil za dušo.

Zapisal si, da te je ta preizkušnja zlomila na pol, tako fizično kot psihično? Kaj se je zgodilo v zadnjem mesecu? 

Jaz sem prvič v življenju začutil osamljenost. Približno 12 tednov sem bil na poti skoraj čisto sam. Sem drugače zelo družaben človek, zelo rad imam smeh in dobro voljo. Ni slabo biti sam dva do tri tedne, mogoče mesec dni, ampak 12 tednov, takrat pa se ti že začne počasi mešati. In jaz nisem šel na to pot, da bi bil sam. Želel sem spoznati druge pohodnike, z njimi hoditi del poti. Na Apalaški poti sem spoznal enega Nemca, s katerim sva skupaj hodila štiri mesece, več kot 2500 kilometrov. Sva se res ujela in pričakoval sem, da bo na tej poti isto. Tukaj pa sem srečeval ljudi, z nekaterimi celo hodil del poti, a se nismo ujeli. Zelo dosti časa sem bil sam in točno to me je zlomilo, sploh zadnji mesec, ko so se tudi začele poškodbe. Ko po tebi dežuje pet dni in se pojavijo poškodbe, če imaš nekoga ob sebi in se z njim smejiš, je dosti lažje. Tako je bilo na Apalaški pešpoti. Tukaj pa tega ni bilo, imel sem slušalke, poslušal glasbo, avdio knjige, podcaste. In to je bilo to.

Osamljenost je verjetno res še 'glasnejša', ko si sam v divjini? 

Si zunaj cone udobja, dežuje, mrzlo je, hrane ni veliko, pa še ta ni tisto, kar rad ješ. Jaz grem lahko čez res hude stvari, če imam nekoga ob sebi in je smeh, ker meni dobra volja in smeh res veliko pomenita. Ko si pa sam, pa to čisto drugače doživljaš. Zagotovo si bili res hudi časi.

Te je bilo kdaj na poti strah? Si razmišljal, da bi pot predčasno zaključil? 

O tem nisem razmišljal, ker to meni nikoli ni bila opcija. Jaz sem vedel, da grem do konca, ampak nisem vedel, kako in če bom prišel do konca. Najbolj me je bilo strah ravno tega, da telo ne bo več sposobno nadaljevati poti, saj so se stopnjevale poškodbe in to vsak dan. Ker sem na poti močno shujšal, mi je začelo mrtvičiti ramena in roke, saj mi je nahrbtnik nenadoma postal prevelik in sem vso težo nosil le še na ramenih. Res me je bilo strah, da telo ne bo zmoglo poti do konca. Ne glava, telo. Ti lahko greš preko slabe volje, preko slabih misli, ampak ko telo reče ne, pa je ne.

Če bi moral izbrati le en nasvet za nekoga, ki ga zanima Pacifiška pešpot, kaj bi mu svetoval? 

Jaz bi mu rekel: ne preveč razmišljati, samo pojdi. Ker bolj ko začneš razmišljati, bolj potem neke probleme vidiš. Če te pot pokliče, če se odločiš, če misliš, da res moraš to prehodit, pač pojdi. Zagotovo ti ne bo žal. Zagotovo boš prišel nazaj boljši človek, z drugačnim, bolj zdravim razmišljanjem in pogledom na svet.

Si tudi ti nazaj prišel kot boljši človek? 

Zagotovo. Vsaka daljša pot te spremeni ravno zaradi tega, ker si toliko časa izven cone udobja in začneš te stvari ceniti. Materialne stvari niso več niti približno pomembne. Naenkrat ceniš tuš, streho nad glavo, poln hladilnik. To, da se ti zbudiš v topli postelji. Vse to, kar se ti je prej zdelo samoumevno, začneš ceniti. Že to se spremeni po takšni prehojeni poti. Meni ni pomembno, kaj mi piše na majici, ker grem rajši za ta denar potovati. Materializem mi ni blizu, meni dosti več pomenijo zgodbe, pravi prijatelji, ljubezen.

Ali že načrtuje nov podvig? Kakšne izkušnje je pridobil na tej poti? Kako je reševal težave z drago hrano? Pa tudi o tem, kaj vse je ključno, da imate s seboj na poti, pa v naslednjih dveh člankih.