Kaj spakiraš, ko greš na 4.300 km dolgo pešpot?

Imaš v misliš že novo pohodno dogodivščino? 

Moje misli so že usmerjenje v prihodnost, a zaenkrat še zelo razpršene. Mika me Nova Zelandija, kjer imajo eno zanimivo pohodno pot čez celotno državo, ki je dolga približno 3.500 km in gre od obale do obale. Po drugi strani sem pa edini Slovenec, ki imam prehojeni dve od treh največjih pešpoti v Severni Ameriki, zato me mika, da bi prehodil še tretjo, da osvojim naziv 'triple crown of hiking'. Gre za največji pohodniški naziv, ki ga lahko imaš. Nobenemu Slovencu ali Slovenki ga še ni uspelo osvojiti, zato me zanima tudi ta pešpot, da bi bil prvi, ki mu je to uspelo. Manjka mi pot, ki se imenuje 'Continental Divide Trail' ali Kontinentalna pešpot. Gre po sredini Severne Amerike in je dolga dobrih 4.800 km, se pa razlikuje od ostalih dveh po tem, da si ti poti sam izbiraš. To pa pomeni, da imaš dosti stranskih poti in ti si potem sam izbereš, ali greš čez gore ali okrog gora. Je pa na tej poti dosti manj ljudi in si veliko več časa sam, ranljiv ter odvisen od samega sebe. Še ena pohodna pot me zanima, in to je japonski camino. To vse že imam v glavi, a nisem še izbral, katera bo naslednja.

Koliko časa si boš sedaj vzel za premor? 

Če bom šel na naslednjo pot, bom šel v 2026. Zdaj imam eno leto prosto, tudi zato, da se malo stabiliziram, da si finančno opomorem. Rad bi si tudi ogledal Azijo. V Severni Ameriki sem preživel kar 14 mesecev skupaj, tako da je imam zaenkrat dovolj. Rad bi spoznal še ostale kulture in trenutno me zelo mika Azija, tako da ne vem, če ne bi šel tja praznovati novo leto. Mogoče v kakšen Vietnam ali Tajska ali kaj podobnega.

Če se vrneva k tvoji zadnji preizkušnji, Pacifiški pešpoti. Kako velik finančni zalogaj je bila?

Pacifiška pešpot me je stala več kot 13.000 evrov, kar je precej več od načrtovanega, saj sem dosti opreme imel že od prej. Zahod ZDA je dosti dražji od vzhoda. Na Apalaški pešpoti sem bil pol leta, pa nisem zapravil toliko, kot sem zdaj tukaj v slabih petih mesecih. Pričakoval sem, da bom nekje z 10.000 prišel skozi, glede na to, da sem že imel zelo dosti opreme. Ampak potem vidiš, kakšne so cene. Zelo veliko hrane sem si pošiljal naprej, ker je bilo ceneje nakupovati pri večjih trgovcih, v veleblagovnicah. V manjših trgovinah ob poteh je vse precej dražje.

Praviš, da si si hrano pošiljal naprej. Lahko več pojasniš?

Na primer, za približno 20 do 25 dni sem si hrano nakupil v veleblagovnici, nato pa jo zapakiral v manjše pakete in si vse skupaj poslal naprej na različne lokacije, kjer sem vedel, da se bom na poti ustavil. Tam sem nato na pošti prevzel svoj paket. Sproti sem potem kupoval le manjše stvari oziroma tiste, ki jih ne moreš pošiljati.

Kako pa si prišel na to idejo? 

To prakso sem videl, ko sem hodil po Apalaški pešpoti. Pohodniki si dehidrirajo mango ali kakšno drugo sadje, popularna je tudi sušena govedina beef jerky, vse to si potem pošiljajo naprej. Eni pa si pakete s hrano pripravijo že doma in jih potem njihovi starši ali partnerji pošiljajo na določene destinacije, kjer se potem po poti ustavijo. Tega sicer na Apalaški pešpoti nisem počel, sem pa zato na zadnji preizkušnji ob res visokih cenah hrane to začel prakticirati.

Prvi del pogovora z Luko si lahko preberete v spodnjem članku.

Prehodil si okoli 3.700 km poti, kar je skoraj 600 km manj od celotne dolžine. Kot si dejal, si prehodil vse, kar se je dalo. Razlog, da nisi mogel prehoditi celotne poti, so požari, zaradi katerih so določeni deli nedostopni. Si meril, koliko kilometrov poti si v povprečju naredil na dan? 

Točno ne vem, ampak po moji oceni bi rekel, da povprečno okoli 30 kilometrov na dan. Začel sem počasi, ker sem zelo pazil na koleno, na katerem sem imel pozimi operacijo. Prvih 1200 km sem hodil počasi in skrbel, da sem razvil in okrepil mišice okoli kolena. Štiri mesece pred začetkom poti so mi namreč odstranili polovico meniskusa, zato je bilo ključno, da ne pretiravam. Zadnje tri mesece poti pa sploh nisem več pomislil na koleno, ker sem imel težave z vsem ostalim.

Kako pa je zdaj tvoje koleno? 

Koleno je v redu. Nikoli ne bo isto, ampak če ostanem v formi, mi ne bo povzročalo težav. V bistvu mi je to motivacija, da celo življenje ostanem v formi, da krepim te mišice. Star sem 25 let, sem izučen keramičar, kar pomeni, da delam na kolenih. Moram ostati v formi.

Pacifiška pešpot je zelo raznolika. V Kaliforniji prečiš puščavo Sonoran, visoke gore Sierre Nevade, kjer uživaš v spektakularnih razgledih, pot gre tudi skozi Narodni park Yosemite. Potem se pot nadaljuje po gorskem pasu Cascade Range, kjer pohodniki prečkajo vulkane in geotermalne pokrajine, vključno z vulkani, kot sta Mount Shasta in Mount Rainier. Skozi zvezno državo Oregon gre pot po gostih iglastih gozdovih, medtem ko končni - severni del poti vodi skozi alpsko pokrajino, vključno z gorami North Cascades in bujnimi gozdovi.

Kako ti je na poti služilo vreme? 

V prvih treh mesecih sem imel štirikrat dež, v zadnjem mesecu pa je skoraj vsak dan deževalo. Na koncu je zapadel tudi sneg, prav tako sem prestal nekaj neviht. Vremensko najhujši pa je bil zadnji mesec.

Prvi del poti poteka skozi puščavo. Kako zahtevno je bilo prečenje?

Zaradi hude vročine sem pot začenjal zgodaj zjutra, čez dan sem počival in iskal senco kaktusov. Vsakih 15 minut se moraš premakniti, da loviš senco. Grozno vroče je čez dan, ponoči pa mraz.  

Spal si v naravi. Katere so bile lokacije, ki so bile najbolj neobičajne, neprimerne? 

Najhujše, kar je bilo, je bilo stranišče 'na štrbunk'. Hvala bogu, da imajo v Ameriki ta stranišča dobro narejena, da notri ne smrdi tako kot pri nas. Zadnji teden je bilo že zelo mrzlo, pa neurje je bilo, zato je za štirimi stenami in pod streho, pa tudi če je temperatura podobna kot zunaj, vseeno boljše, kot pa da si zunaj na vetru in vlagi in te to še hitreje ohladi. Poleg tega sem jaz na koncu poslal dosti stvari naprej, tako da nisem imel drugega kot samo streho nad glavo ter podlogo. Sem pa prespal tudi na eni pošti v predprostoru, kjer so pustili odprt predprostor ravno za nas pohodnike. Za vikend je pošta zaprta, zato nam pakete pač nastavijo v predprostoru. Sem si mislil, če ne naredim svinjarije, pa če noben ne ve, ne more boleti. Utaboril sem se ob pol desetih zvečer in že pred osmo uro zjutraj odšel, tako da noben ni vedel nič.

Zakaj pa si stvari poslal naprej? 

Ravno zaradi poškodb, ki so me zadnji del poti pestile. Da sem imel lažji nahrbtnik, ker se mi je mudilo in sem moral delati daljšo dnevno pot, torej več kilometrov na dan. Zadnje tri dni sem naredil po 50 kilometrov na dan, ker se mi je že mudilo in tudi mraz je bil. 

50 kilometrov na dan. To so brutane razdalje. Si sploh kaj spal? 

Bolj malo. Če je bilo pred mano zelo dosti višincev in naporen teren, sem štartal sredi noči, včasih pa sem pot končal tudi ob polnoči, enih ali celo dveh zjutraj. Vedel sem, da so to zadnji dnevi, zato pač stisneš in to je to. Ni bil tak problem, ker sem vedel, da bom v roku nekaj dni že doma na topli goveji juhici.

Si srečal kaj divjih živali ali tega tukaj ni veliko? 

Jaz sem bil malo razočaran zaradi tega, ker na Apalaški pešpoti sem srečal devet medvedov, na tej poti zgolj enega. Sam sem slišal zgodbe od ostalih, da so videli več medvedov, jaz sem videl zgolj veliko klopotač. Mislim, da jih je bilo osem. Pa dva kojota sam videl, medtem ko pume nisem srečal, čeprav sem si jo po eni strani želel.

Te ni bilo strah? 

Ne, strah te je samo, ko slišiš zvok klopotačinega repa, ker dostikrat je ne vidiš, jo pa slišiš, ne veš pa, kje je. Mogoče je ravno pod tabo. To je edini tak moment, ko te malo stisne in postaneš res pozoren. Ker to je najbolj strupena kača v Ameriki in v puščavi jih je res dosti.

Kaj vse si imel s seboj v nahrbtniku? 

Začel sem s šotorom, napihljivo podlago za spanje, spalno vrečo. S seboj nosiš tudi sistem za kuhanje, nož, polnilno baterijo, naglavno lučko, paket prve pomoči. Nekaj obližev in tablet, meh za vodo, filtre za vodo, oblačila, ampak zgolj dva para nogavic, dva para spodnjega perila, ene dolge in ene kratke člače, eno kratko in eno dolgo majico, pohodni pulover in vetrovko. Pa seveda še hrana in pijača. Zadnji del poti ni naravnih virov pitne vode, zato ti jo nastavijo na vsakih 33 km. To pa pomeni, da v nahrbtniku nosiš še okoli 4 litre vode.

Si imel dovolj toplih oblačil? 

Ne. Ko se je ohladilo, sem spoznal, da spalna vreča za do dveh stopinj Celzija, ne bo dovolj. Na poti sem zato kupil še toplo jopico oziroma flis. Kljub temu da sem imel na sebi vsa oblačila, sem se večkrat zbudil ob treh, štirih zjutraj. Ko se ti zbudiš in vidiš, da ne moraš gledati in narediti v bistvu nič, ker že imaš vse na sebi, si lahko samo skuhaš čaj, da se od znotraj ogreješ. Malo še zaspiš, potem pa spakiraš in greš naprej, da se s hojo spet ogreješ.

Bi torej tistim, ki si želijo prehoditi Pacifiško pešpot, priporočil toplejšo spalko in oblačila? 

Seveda. Obvezno. V puščavi je bilo čez dan tudi 44 stopinj Celzija, ponoči pa je lahko tudi 0 stopinj. Sem se zbudil celo z ledom na šotoru. Je pa res, da sem večino časa na poti spal na prostem, torej brez šotora, samo s podlago na tleh, saj so bili ugodni vremenski pogoji. Temu se reče 'cowboy camping'. Takšno spanje na prostem ima veliko prednosti, npr. zvezdno nebo nad teboj. V puščavi so res nerealno lepe zvezde in utrinki. Nekje na sredini poti sem potem zamenjal šotor za visečo mrežo. Nekajkrat sem spal v viseči mreži, a je v njej dosti hladneje spati, tako da sem si na koncu kupil centimetrsko izolacijo in spal na prostem. Pa še pakiranja ni toliko zjutraj.

Zelo pomembna je obutev. Kakšna je bila tvoja? 

Tako kot na ostalih poteh, sem tudi tukaj hodil v pohodniških čevljih. Imel sem samo eno obutev, sem pa na poti uničil štiri pare. Najbolj pomembno je, da so čevlji zračni, saj kar nekajkrat prečiš reke, kar pomeni, da se zmočijo. In če so zračni, se hitreje posušijo. V zračnih čevljih se manj potiš v stopala, zato je manj možnosti za nastanek žuljev.

Uničil si štiri pare. Si čevlje torej sproti kupoval? 

Ja, sproti kupujem. Ko sem bil še doma, sem si naročil dva para in enega poslal naprej v Ameriko. A je prišlo do napake in sem pred odhodom na dom dobil namesto čevljev sončna očala. Na koncu sem tri dni pred odhodom moral kupiti druge čevlje, ker niso imeli moje številke več. Sem pa hodil tudi bos, ker sem prebral, da je to zelo dobro. Super je, ker se tako stopala hladijo. Raznih natikačev, ki jih imajo nekateri s seboj, jaz nisem imel. Na Apalaški pešpoti sem spoznal moškega, ki že več kot 10 let hodi bos. Kožo na stopalih je imel otrdelo, kot da ima na sebi čevlje. Kljub temu, da je bil bos, je bil celo hitrejši od mene. Kaj takšnega še nisem videl v življenju.

V tretjem delu intervjuja z Luko Zevnikom, ki se je pred dvema tednoma vrnil v Slovenijo iz Severne Amerike, kjer je prehodil eno najbolj znanih pohodnih poti - Pacifiško pešpot, pa predvsem o tem, kako se je pripravljal na pohod, katera vsa dovoljenja je moral pridobiti, kako si je krajšal dolge samotne ure na poti, pa tudi o tem, ali je kdaj bilo tako hudo, da je za pomoč prosil višje sile?