Luka Markus: slovenski John Travolta

Po izobrazbi je Luka diplomirani glasbeni igralec, a če bi dejali, da je samo to, bi mu delali veliko krivico. Zakaj, vam bo hitro postalo jasno ...

Kaj sta vaši prvi jutranja in zadnja misel, preden zaspite?

''Živi se vsak dan in le enkrat se umre, zato bo ta dan najboljši.'' Pred spanjem pa prosim hrčka v glavi, da se umiri.

Ste si pred odhodom v London mislili, da boste nekoč počel to, kar počnete danes

Upal sem, da bom stal na odrih, medtem ko bom gledal v malo morje parov srečnih oči.

Kaj ste želeli biti kot otrok in kaj bi bili danes, če je samo nebo meja?

Takrat sem si želel biti le pevec, v zadnjih letih pa sta se mi porodili dve neizmerni želji. Ena je, da se še bolj zasidram v spekter filma, in druga, da nekoč dirigiram pred 60-članskim orkestrom.

Živite svoje sanje?

Vedno bolj. Prepozno sem jih ozavestil, a sem ta čas lepo nadoknadil.

Kakšne vloge ne bi nikoli sprejeli in zakaj?

Nikoli ne reci nikoli, ker vesolje vse sliši. Na primer zaradi neznanja cerkvenih zadev sem nekoč dobil vlogo duhovnika. Ali pa ko sem se delal norca iz južnoameriškega dialekta, sem nemudoma dobil vlogo klišejskega kavboja. Sem si pa tudi zadal, da se nikoli ne bom slekel za kakšno vlogo, in glej ga zlomka, mesec pozneje sem igral robota prostituta in paradiral pred kamero v zelo priznani angleški nadaljevanki zgolj v spodnjicah. Za vsako vlogo sem opravil raziskavo in zdaj stvari razumem, spoštujem in kličem več po želenih vlogah.

Najboljši nasvet, ki ste ga prejeli v življenju?

Sprosti se in dovoli stvarem, da dozorijo.

Vaš naslednji veliki izziv.

Še bolj zasidrati žanr muzikala na slovenskih tleh v ustvarjalski vlogi.

Zdite se rojen za kamero. Pa vendar. Kdaj vam je bilo v življenju pred njo najbolj nerodno?

Hvala. To je bilo pa takrat, ko sem se zavedel, da so bili vodilni strici in tete odločno naperjeni proti meni v prid njihovemu cilju, ki je bil očitno v konfliktih. Ampak, ''the show must go on''!

Na londonski igralski šoli Guildford School of Acting ste dobili naziv Bachelor of Arts v smeri glasbenega gledališča oz. muzikala. Če se ne motimo, ste bili prvi Slovenec, ki je študiral tu, in verjetno prvi Slovenec s takšnim nazivom. Kaj je tako posebnega na tej šoli, da ste se odločili zanjo?

Na prvi pogled so vse trditve zgoraj resnične. Dovolite pa, da poudarim, da sta še dve dekleti pred menoj v tujini študirali muzikal. Sezona 2009/2010 je bila zame obarvana avdicijsko. Svojo srečo sem najprej preizkusil na rodnih tleh, bil neuspešen, čez nekaj mesecev pa sem se prijavil na tri najboljše šole za muzikal v Londonu in celo dobil ponudbo za tovrstni študij v Nemčiji. GSA-avdicija na Otoku je bila naslednja, kjer sem začutil njihovo fascinantno energijo in ploskal z ušesi, ko so mi dva dni po avdiciji sporočili, da sem jo uspešno prestal. Še bolj pa nekaj tednov kasneje, ko so mi odobrili tudi štipendijo.

Danes blestite v glavni moški vlogi v muzikalu Briljantina. Kako ste prišli do vloge Dannyja, ki se vam zdi pisana na kožo?

Hvala. Po zdravem in ustaljenem postopku. Skozi uspešno, a zame sila naporno in izžemajočo tridnevno avdicijo.

Kako je pravzaprav videti dan v življenju igralca v muzikalu/gledališču? Vam med turnejo ostane kaj prostega časa? Koliko časa potekajo priprave, vaje ipd.?

Smo presenetljivo normalni ljudje, ki niso zaprti v pisarno za osem ur, temveč veliko vadimo in z veseljem žrtvujemo jutranje, popoldanske in pozne večerne ure za umetnost. Priznati moram, da se priprava na projekt v Sloveniji zelo razlikuje od priprave na West Endu ali Broadwayu. Tam je za pripravo novega muzikala ali oživitev že obstoječega časa pičle štiri tedne. Medtem ko smo za pripravo Briljantine porabili šest mesecev. A to lahko opravičimo s tem, da tu ne moremo živeti od tega. Je premajhen trg. Ko pa enkrat predstava živi, so abonmaji, turneje in nastopi več kot dobrodošli in hvaležen del naših urnikov. Prosti čas pride po začetnem trmastem ter neustavljivem momentu in ko postaneš mojster porazdelitve svojih 24 ur v dnevu. Pri pripravi na vlogo se vse začne s preučitvijo in posledično gradnjo lika, potem se naučiš in poosebiš glasbo in na koncu se spoji vse individualno delo ljudi v homogeno skupino pod taktirko glasbenega vodje, koreografa in režiserja. Znotraj tega se ustvarjajo kostumi, material za oglaševanje, dejansko oglaševanje in dolgotrajne tehnične vaje s tehnično ekipo, ki je toliko pomembna kot tista, ki jo vidimo na odru. Na koncu je to perioda ustvarjalnega časa, ko se ustvari gledališka družina, ki skupaj diha za isti cilj. Naša nagrada ste pa ljudje in aplavz, ki nam ga v znak zadovoljstva naklonite.

Danes poleg igranja prenašate svoje bogato znanje na druge in pomagate muzikalu zaživeti tudi pri nas. Leta 2018 ste posnel celovečerni muzikalni film Tim, za katerega ste napisali scenarij, besedila skladb in ga tudi koproducirali. Gre za prvi slovenski muzikal. Se je muzikal kot žanr v Sloveniji že ''udomačil''?

V zadnjih letih se je kaj nekaj muzikalov pojavilo v Sloveniji. Nekaj prinesenih ter prevedenih in nekaj avtohtonih slovenskih, in na te sem najbolj ponosen. Torej, se dodobra korenini, ker je slovenska publika lačna zabave, žejna glasbe in hrepeni po internacionalnih trendih. Zavezal sem se, da bom pri tem pomagal. Dajal in ustvarjal možnosti za tiste, ki to ljubijo, živijo, in močno spodbujam še kakšne ptice istega perja, da se mi pri tem pridružijo, saj imamo vse potrebno za nastanek izvrstnih projektov.

Kakšen je vaš prvi spomin nanj in kdaj ste začutili, da je muzikal vaša strast, vaše poslanstvo?

Vedno sem bil frapiran nad zmogljivostmi in razsežnostmi, ki jih muzikal nakloni človeštvu že 140 let in v predhodnih stoletjih preko svoje operne matere. Tam domišljija ne pozna meja in tam sinteze umetnosti krojijo kulturo. V tebi nastaja prijeten nemir, ko so izzvani vsi čuti preko vrhunske glasbe, odličnih igralcev, vizualnih šok terapij, medtem ko na vrtljivi oder padajo lestenci, mačke pojejo, se izvajajo iluzije … Še celo znanstveno dokazano je, da odlična predstava, bodisi igrana ali glasbena, ustvari pri gledalcih enak srčni utrip. Tako močan je živ teater. Sam sem imel to srečo, da so mojo ljubezen do vsega tega opazili drugi in mi pomagali zapeljati na pravi tir. Za to sem jim globoko hvaležen.

Delali ste že s številnimi znanimi Slovenkami in Slovenci. S kom iz sveta slavnih iz tujine pa bi še radi nekoč sodelovali?

S Timom Burtonom zaradi njegovega estetičnega okusa za temačnost, prav tako z Dannyjem Elfmanom, mojstrom nenavadne komedije Wesom Andersenom. V filmu bi rad igral mlajšega brata Jonnyja Deppa, Juda Lawa ali pa Ryana Phillippa. Rad bi igral ob Sandri Bullock ali pa pel na filmskem traku z Adamom Lambertom. Rad bi se preizkusil še na Broadwayu in ga primerjal z West Endom. Po možnosti v predstavi Stephena Sondheima. Rad bi tudi še veliko ustvaril v Sloveniji z uveljavljenimi in še neuveljavljenimi slovenskimi geniji. Vseh je kar nekaj.

Ste imeli v življenju kakšnega idola?

''Per se'' ne. Sem pa zelo zavzeto spremljal vzpon kariere Nuše Derenda na slovenskih tleh.

Ste multitalent. Po profesiji ste diplomirani igralec, ste pa tudi vrhunski pevec, pa učitelj in še kaj bi lahko dodali. Če bi se morali odločiti le za eno stvar v življenju, za katero bi se?

Če bi moral vse sfiltrirati, bi se odločil za glasbo. Ta je zdravilna.

Kaj bi radi, da ljudje vidijo v vas?

Nekoga, ki svoje izkušnje podaja ljudem v ušesa skozi melodijo. Nekoga, za katerega bodo rekli: “Ta nas je vedno znal dvigniti.”

Nekaj let ste igrali na odru slovitega West Enda, nastopili v tujih filmih, plesnih predstavah, muzikalih, a se nato vrnili domov. Kaj je bil glavni razlog, da ste zapustili London? Ali vas še vleče v tujino? Bi si radi nekoč ustvarili mednarodno kariero?

Tako pred odhodom v London in pred prihodom nazaj sem v sebi čutil, da je čas za novo poglavje. Velika Britanija mi je ogromno dala, in to zdaj širim tu. Ko bo čas, da grem znova čez meje, se ne bom ustavljal.

Prek Zavoda za celostno retoriko Dober stik brusite tudi javne nastope govornikom. Ste namreč izjemen retorik, mojster neverbalne komunikacije, obvladate številna angleška narečja ... Kaj opažate, da je največja pomanjkljivost ljudi, ko gre za javno nastopanje?

Nepotrebni strahovi, dvomi in v našo podzavest vgravirani negativni pristopi. Ko osvojiš dejstvo, da nimaš kaj izgubiti, postane življenje lažje. Sreča je, ko se priložnost sreča s pripravljenostjo, in ravno primanjkljaj te je povzročitelj strahu pri ljudeh. Ko veš, o čem boš govoril, stoj za tem in samozavestno povej. Na glas.

Nadaljujte stavek. Moj sanjski projekt bi bil …

Zasnovati odprtje olimpijskih iger.

Če bi lahko zaigrali v kateremkoli filmu, katero vlogo bi izbrali?

Iz obstoječih bi igral Edwarda Škarje. Če se pa v kratkem išče igralca še kakšne tako odmevne vloge, se kar toplo priporočam.

Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Da sem se vedno pobral.

Najlepši spomin na preteklo poletje?

Snemanje filma Tim in prvi dopust po štirinajstih letih.

Kaj najbolj pogrešate v življenju?

Iskrenost, privoščljivost in pravičnost.

Kaj si želite, da bi na začetku svoje filmsko-glasbene kariere vedeli, pa niste?

Da se je treba manj sekirati in ne dajati toliko pritiska nase.

Lahko v kratkem pričakujemo še kakšno avtorsko skladbo, kot je Skrbi pozabi? Kaj je bil navdih zanjo?

Obsežno številko želenih projektov imam v glavi. Med njimi tudi nove skladbe. Močno kličem po realizacijah teh, kar zaobjema zaupanja vredno ekipo, pravi čas in seveda finance. Žal ni nujno, da v tem vrstnem redu, ampak vse še pride. Ne skrbim. Skrbi pozabim.

Vaš življenjski moto?

Dihaj, dovoli si in delaj srčno.