Legenda slovenskega rokometa Luka Žvižej: ''Da se to ni zgodilo, ti je nos obrisal maser.''

Vprašanje za ogrevanje. Ko omenimo besedo rokomet, na kaj najprej pomislite?

Na polno dvorano in občutek, ki ti ga dajo navijači med tekmo. 

Kaj pa ples?

Pomislim na Zvezde plešejo, ker drugače, razen na kakem abrahamu ali šestdesetki, nisem plesal. (smeh)

Lansko jesen ste športne copate obesili na klin, športni parket pa začasno zamenjali za plesnega – odločili ste se, da se preizkusite v šovu Zvezde plešejo. Boste v plesu tako tekmovalni, kot ste bili na športnem parketu? Greste v šov z zmagovalno miselnostjo ali bolj v olimpijskem duhu – pomembno je sodelovati. Kakšni so vaši apetiti – s čim boste oz. ne boste zadovoljni?

Ne bo isti naboj kot pri rokometu, kajti tu ne premagujem drugih, ampak samega sebe. Seveda z zmagovalno miselnostjo, vendar ni zmaga ta, ki bi me gnala naprej. Gre za velik izziv. Treba je osvojiti korake, koreografijo, nastop in to, da bom ob soplesalki Tadeji Pavlič videti kot plesalec. Želim biti čim dlje v šovu, kajti to je edina možnost, da se naučiš več plesov.

V šov ste vstopili brez plesnega predznanja. Čeprav je pandemija koronavirusa Zvezde plešejo zamaknila v prihodnost, ste kljub temu že precej časa vadili plesne gibe. Ste zadovoljni s prikazanim? Ples trenirate tudi te dni?

Da, res je, s Tadejo sva veliko trenirala, tudi po sedem ur na dan pred našim prvim nastopom, ki pa ga je korona vzela in na žalost nisva mogla pokazati, kaj me je naučila. Zdaj je že kar 11 tednov od zadnjega treninga, ampak korakov še nisem pozabil. S prikazanim pa sem bil zadovoljen in pripravljen na prvi nastop. Zdaj so plesni čevlji v omari in čakajo na svojo priložnost, pete pa me tu pa tam zasrbijo. (smeh)

Pa da se vrnemo nazaj k športu. Zaznamovala vas je številka 77, ista številka, ki jo nosi Luka Dončić. Njegovo zgodbo za številko poznamo, kakšna pa je vaša? Zakaj 77?

Vse moje številke na dresih so bile povezane z letnicami in prestopi. Leta 2000 sem se vrnil v Celje in imel številko 20, tudi v reprezentanci sem prvič zaigral leta 2000. 2003 sem prestopil v Španijo in imel številko 23. Leta 2007 pa sem podpisal na Madžarskem za Pick Szeged in želel imeti številko 07. Ampak ker je bila številka 7 zasedena, sem rekel, pa naj bo 77. Kasneje sem spoznal Daco (bodočo ženo, op.p.) in ker imava rojstni dan na isti dan, njena letnica pa je na mojem hrbtu, sem rekel, da bo ta ostala z mano do konca kariere.

Ste imeli pred tekmami kakšen ritual?

Nič kaj posebnega, je pa res, da sem se vedno, preden sem odšel na tekmo od doma ali iz hotela, stuširal, nadišavil in uredil frizuro.

Kateri soigralec je najbolj zaznamoval vašo kariero?

Glede na to, da sem igral kar nekaj časa in bil v različnih ekipah, je veliko posameznikov, ki so zaznamovali mojo kariero. Tako trenerji, maserji kot tudi soigralci. Ampak če že moram nekoga izpostaviti, potem lahko izpostavim Dejana Perića, s katerim sem preživel več kot 10 let – od samega začetka v Celju, pa v Barceloni in potem zopet v Celju.

Kaj je najbolj smešna oz. nerodna stvar, ki se vam je zgodila na igrišču?

Uf,  tega je bilo pa veliko ... Glede na to, da uporabljamo smolo za igranje rokometa, da so roke zelo lepljive, si je kar velik izziv obrisati nos na tekmi s papirnatim robčkom. In če nisi bil previden, ti je ta ostal na prstih. Da se to ni zgodilo, ti je nos obrisal maser.

Preteklo je dobrega pol leta, odkar ste nehati tresti nasprotnikovo mrežo. Zdaj ste na klopi matičnega kluba Celje Pivovarna Laško, kjer ste prebili velik del kariere in kjer ste pomožni trener. Odločitev za pokoj je v vas zorela dlje časa. Pa vendar, je po igranju nastopila "abstinenčna kriza'"? Pogrešate "star način" življenja? Žogo? Igranje?

Minilo je že skoraj leto dni od zadnje uradne tekme – 9. junij 2019. To je bilo zadnjič, ko sem igral kot profesionalec, če seveda ne štejem poslovilne tekme, ki pa ni imela tekmovalnega naboja. Že sam odhod v Nemčijo je bil nekako zadnji vlak moje kariere, če se lahko tako izrazim. Vedel sem, da je Minden zadnja postaja in skoraj dve leti sem imel, da sem v miru razmislil, kako in kdaj zaključiti. Bila je sicer še neka možnost, da bi mogoče podaljšal še za eno sezono, vendar sem se potem odločil, da bom zaključil in zaprl knjigo igranja rokometa. Krize nisem imel, ker sem imel pred seboj nove izzive in tudi 22 let igranja je bilo dovolj. Žoge ne pogrešam, sem si pa našel nova hobija, in sicer tenis in hokej na ledu.

Kaj pa ste najbolj pogrešali, ko ste še bili profesionalni športnik? Da se niste mogli zabavati v petek zvečer? Da ste bili veliko zdoma?

Pogrešal sem mogoče to, da ob koncih tedna nismo mogli iti na kakšen izlet, da nisem bil zraven pri prvih korakih otrok. Ampak takrat je pač vse podrejeno temu, kar počneš. Tako pač je, če si profi, in življenje družine se temu podredi.

Kaj je vaš dolgoročen cilj? Mesto glavnega trenerja, morda selektorski stolček?

Za zdaj je dolgoročni cilj ostati zdrav in v dobri formi, biti pripravljen na nove izzive ter delati to, kar me veseli. Pa tudi bolj se posvetiti družini in z njimi preživeti več časa.

Znani ste po svoji karizma na in zunaj igrišča. Nekaj, kar potrebuje vsak kapetan, kar ste bili tudi sam. Biti kapetan ni lahko, avtoriteto in spoštovanje si je treba izboriti na terenu. Kaj je najbolj odlikovalo vas, kot "šefa" garderobe?

Če spoštuješ, boš spoštovan! Skozi svojo športno pot sem imel priložnost spremljati in se učiti od vrhunskih igralcev in različnih kapetanov, ki so bili liderji tako na igrišču kot zunaj njega in še posebej v garderobi, ki je za nas sveto mesto. Kot vodja moraš biti ti ta, ki zna voditi in ki je vzor vsem ostalim, ki zna prevzeti odgovornost. Najbolj pomembno pa je, da pridobiš zaupanje igralcev, da vedo, da lahko vedno računajo nate! Kakšen pa sem bil, bi bilo najbolje vprašati soigralce.

Imate na zalogi kakšno anekdoto iz slačilnice, ki je še niste delili s svetom, in je zdaj pravi čas, da priplava na površje?

Tega je res veliko, ampak pravilo pravi, da, kar se dogaja v garderobi, ostaja v garderobi!

Vaša kariera je trajala več kot dve desetletji, 16 let ste branili tudi barve Slovenije in za reprezentanco zabili rekordno število golov. Kateri gol v dresu reprezentance in na klubski ravni se vam je najbolj vtisnil spomin?

Težko bi se odločil že za tekmo, kaj šele za gole, ki jih je bilo v vseh teh letih več tisoč. Ne vem, mogoče zadnja gola – tako reprezentančni kot klubski, čeprav nista bila najbolj atraktivna ali pomembna.

Kaj vam pomeni, da ste na vrhu lestvice strelcev za slovensko reprezentanco in drugi na večni lestvici po številu nastopov, takoj za Urošem Zormanom, s katerim sta lani skupaj pomahala rokometu v slovo?

Pomeni mi to, da sem nekdo, ki je pustil nekaj za sabo, česar se bomo lahko spominjali.

Morda veste, koliko golov skupno ste dali na vseh uradnih tekmah v dresu reprezentance in klubov?

Vem za zadetke na uradnih reprezentančnih tekmah, teh je bilo 702, na klubski sceni pa nimam podatka, jih je pa sigurno več kot 2.000.

Koliko športnih copat ste zamenjali v sezoni?

V zadnjih sezonah mi je Hummel Slovenija omogočil, da sem rokometne copate menjaval na tri do štiri tedne. Sezona pa traja od konca julija, do začetka junija. Kar nekaj jih je bilo torej na sezono. (smeh)

Kako vam je v karieri pomagalo, da ste imeli sedem let mlajšega brata, ki je bil oz. je še profesionalni rokometaš? Verjetno vam je malce zdravega bratskega rivalstva koristilo, posebej v jeseni vaše kariere, da ste dokazali, da še vedno zmorete.

Z bratom imava res poseben odnos. Veliko sva se oziroma se še pogovarjava o vsem. Tudi njegov pogled na šport, razmišljanje in seveda nasveti so mi pomagali pri podaljšanju kariere. En drugemu pomagava pri odločitvah glede klubov in ostalih stvari. Ne glede na to, da je mlajši in da sem jaz njega vpeljal v rokomet, mu vedno z veseljem in ponosom prisluhnem in ga upoštevam.

Kaj si želite, da bi vedeli na začetku svoje športne poti, pa niste?

Ne veš veliko ali pa nič. Delali smo to, kar smo videli od naših starejših soigralcev in idolov. Se je pa z leti razmišljanje o športu zelo spremenilo, še bolj se je razvil. Zdaj je na voljo veliko več informacij, ki so dostopne vsakomur. Tudi športne kariere so se podaljšale skoraj za 10 let. Včasih so športniki pri 30 kariero že zaključevali, zdaj pa se to dogaja pri 40.

Najboljši nasvet trenerja, ki ste ga prejeli?

Uživaj v tem, kar delaš in vse bo dosti lažje!

Poleg tega, da ste v različnih dresih osvojili naslove državnih prvakov, ste postali tudi evropski klubski prvak in z reprezentanco osvojili nehvaležno četrto mesto leta 2013 na svetovnem prvenstvu v Španiji. Kateri izmed teh dveh dosežkov ima za vas večjo težo?

Biti najstnik, ki sanja o Barceloni, in pri 23 postane prvi Slovenec, ki je zanjo zaigral in že prvo sezono osvojiti evropski vrh – a je še kaj več od tega? In z reprezentanco zaigra prvič v polfinalu svetovnega prvenstva in prvič na turnirju ostane z ekipo do konca turnirja v hotelu? Oba imata posebno mesto v mojem srcu!

Katero obdobje v vaši karieri je bilo za vas osebno najtežje in zakaj?

Življenje športnika niso samo lepe stvari, stvari, ki se vidijo – tekme, zmage, priljubljenost pri navijačih in vse, kar se sliši 'vau'. Tu so tudi krize, veliki pritiski, odrekanja in ostalo, kar seveda ne pokažemo. Tudi situacije, ko klubi niso izpolnjevali oz. niso mogli izpolnjevati svojih finančnih obveznosti do igralcev. To se mi je zgodilo večkrat v karieri, ko devet mesecev ne dobiš niti evra, ko te mečejo iz stanovanja zaradi neplačane najemnine in ko imaš v žepu 12 evrov in si stran od doma 2.000 kilometrov. To so situacije, iz katerih prideš samo močnejši in znaš ceniti male stvari. Zdaj se velikokrat smejimo na ta račun, kaj vse smo počeli in kako smo se znašli, a brez ljudi, ki so nam takrat pomagali, ne bi šlo in sem jim zato hvaležen!

Ste oče dvojčkoma Janu in Krisu. Si želite, da bi šla po očetovih stopinjah, ali je rokomet pregrob šport? No, trenirata hokej, tako da očitno ne ... Vzgajate ju v športnem duhu. Kaj se vam zdi pri teh letih najbolj pomembno, da odneseta od življenja?

Vsi si želimo, da bi naši otroci uspeli v življenju. Je pa vprašanje, kaj pomeni uspeti v življenju. Zame je pomembno to, da bi delal, kar ga bo veselilo in takrat bo uspel! Na meni je, da jima predstavim čim več stvari in da jima podam neke smernice, jima pomagam in ju spodbujam.

In ko smo ravno omenili grobost. Kateri rokometaš je bil po vašem mnenju največji "grobijan" oz. najbolj "umazan" rokometaš, ki ste mu stali nasproti?

Teh je bilo kar veliko, imen ne bom izpostavljal, lahko pa povem to, da nobenemu nisem ostal dolžan!

Svojo ženo Daco ste spoznali pred enajstimi leti, poročena sta osem let. Kaj je vajin recept za uspešen zakon?

A obstaja kak poseben recept za to? Ne vem, rada sva skupaj, uživava in delava veliko stvari skupaj, se dopolnjujeva, spoštujeva in rada poskrbiva drug za drugega.

Je kaj, kar v življenju/karieri obžalujete?

Niti ne, vse se zgodi z razlogom.