Katarina Uplaznik: ''Da bi človek lahko okusil bogastvo tega, kar je, mora žrtvovati tisto, kar ni''

Zakaj ste se odločili za vstop v to tekmovanje? Pravite, da je vaš glavni cilj pridobiti na prepoznavnosti. Torej MasterChefa, čeprav ste športnica po duši, ne jemljete kot tekmovanje?

MasterChefa ne jemljem kot tekmovanje, zame predstavlja priložnost, da gledalcem čim bolj približam dejstvo, da je kuhanje lahko zabavno in enostavno. Želim razbiti mit o dietah, saj ta beseda v mojem "slovarju osebnih trenerstev" ne obstaja. Ljudje lahko jemo, kar imamo radi in vseeno izgubljamo maščobo in se približujemo postavi, kot si jo želimo. Tudi zelenjavo lahko pripravimo na najrazličnejše načine. Poanta je, da ljubimo svoj odnos do kuhinje in s tem vplivamo na to, kako bo pripravljena hrana iz naših rok vstopila v naše telo, se v njem prebavila in kako bo telo tudi zapustila.

Kot športnica pa ste verjetno precej tekmovalni …

Tekmovanje tudi v športu zame ne predstavlja izziva. Vedno dam vse od sebe, rada pokažem, kaj zmorem, rada pokažem svoje atribute in kaj sem razvila v vsem tem času. Bolj kot imam rada zmago, ne maram razočarati. Če sem poražena, nisem prizadeta. Takrat vem, na čem moram delati. Če pa ne bi dala vsega od sebe, bi razočarala tako sebe kot tiste, ki verjamejo vame.

Pa menite, da vseeno lahko zmagate?

Težko verjamem, da lahko zmagam. Takšnih in podobnih situacij se ne udeležujem z občutkom za zmago, si pa definitivno predstavljam, kaj vse lahko pokažem in verjamem, da bo to tudi dobro ocenjeno, tisto, česar pa še ne znam – kuhanje s sladko smetano, uporaba moke v kuhinji … – pa slabo. Ne mislim, da sem najboljša, saj verjamem, da obstaja ogromno boljših kuharjev od mene, ki ciljajo na zmago in jih ta verjetno bolj motivira kot mene. Moj cilj je, da me spoznate in to je zame zmaga.

Kaj je sicer vaš največji adut? Ko govorimo o kuhanju, pripravah jedi, kuharskem znanju?

Moj največji adut je ljubezen do živil. Ne samo do kuhe, ampak kako skrbno jih izberem, dobro operem, koliko energije dam v rezanje, v samo pripravo ... saj se zavedam, da mora biti obrok pripravljen z ljubeznijo in v dobri veri. Nikomur ne bi priporočala, da uživa hrano, ki je ne mara. Temu se ne reče uživanje.

Kako boste izkoristili prepoznavnost, ki vam jo ponuja udeležba v šovu?

Tako, da bom še naprej ustvarjala kvalitetne vsebine za vse tiste, ki me boste začutili. Ali tiste, ki bi me želeli razumeti, pa me mogoče še ne razumete. Tudi sama sem potrebovala kar precej časa, da sem se vzljubila in s tem ves svet okoli sebe, vključno s kuharijo. Ko imaš rad sebe, šele lahko začneš imeti rad življenje okoli sebe in življenje tebe. Ko sem to začutila, sem vedela, da je moje poslanstvo širiti to znanje.

Kdaj ste se zaljubili v kulinariko in kako pomemben del vašega vsakdana je? Nenazadnje vodite fitnes center in pomagate drugim do želene postave. Pri vas se verjetno vse začne in konča pri prehrani …

V prehrano sem se zaljubila takrat, ko sem se zaljubila vase. Prej sem se kar lep čas trudila z najrazličnejšimi pristopi do kuhinje, do športa, do lepe postave, a žal neuspešno. Morala sem spremeniti mentaliteto in s tem se je spremenilo moje življenje. S takšnim pristopom pomagam tudi drugim ljudem do želene postave. Ne začne se vse in niti ne konča pri prehrani – začne se pri spoznavanju samega sebe in s tem tudi s spoznavanjem trgovinskih polic, kaj naj pade v košarico in kaj ne. Ko ljudje to razumejo, takrat se začne resnično raziskovanje in se pri prehrani nikoli ne konča, ampak spusti na neskončno pot okusov, zadovoljstev in užitkov. 

Pravite, da se skrivnost naše sreče in uspeha skriva v naši dnevni rutini. Kakšna je vaša?

Sebe najraje postavim na prvo mesto, ne bom pa rekla vedno. Zelo pomembno je, da si postavimo prioritete za vsak dan posebej. Kar se mora storiti, se mora čim prej, če ne nas miselno lovi in dan nam beži iz rok, tudi če preživljamo čas zase. Dolgo sem si planirala dan ali tri vnaprej, sedaj pa, ko mi to že leži, zvečer zabeležim, kaj pomembnega sem naredila in se zato zelo dobro počutim – za vsak majhen ponos, velik ali majhen dnevni korak. Vedno poskrbim, da je moja prehrana na mestu, saj je naša življenjska energija zelo odvisna od živil – beri pomen besede ‘življenje’ – in hranil, ki jih vnesemo v svoje telo. Dan pričnem in končam z zdravim obrokom, seveda si vmes privoščim tudi kaj za dušo, ampak ne preveč, saj me takoj utrudi. Vmes opravim vsaj nekaj pomembnih opravil za svoj prihodek, za svoje bližnje in seveda zase – treniram, tečem, berem, vpijam naravo ali uživam v glasbi – seveda ne vse naenkrat ali isti dan. Izberite pet stvari, ki jih radi počnete in vse te umestite v teden, seveda pa ne pozabite na rast, zaslužek in razvoj.

Dejali ste, da imamo vedno izbiro ali bomo v življenju igrali vlogo žrtve ali zgrabili bika za roge. Kako ste sami krmarili skozi krizna obdobja v življenju? Kaj vam daje notranjo moč? Vemo, da ste v mladosti doživeli težko izgubo …

Ker sem doživela težko izgubo, nisem ravno zaupala v življenje, mislila sem, da je naravnano proti meni. Tako me je pogosto spremljal strah, skozi katerega sem razvila pogum, ki je zdaj neustavljiv. Roko na srce, kadarkoli boste čutili strah, stopite naprej. Strah premagate tako, da kljub temu, da v vas tolče z vso silo, korakate naprej. Na tak način tudi občutite vse, kar sovpada zraven in na koncu se počutite žive. Spoznate, kdo ste, spoznate svoje notranje občutke in verjemite mi, počutite se dobro v svoji koži. Le kdo pa se je še dobro počutil kot žrtev, povejte mi? Tisti, ki dobi potrditev ostalih žrtev. In v kakšnih krogih se potem vrtite? Izbira je vaša.

Kaj pa je tisto, za kar ste v življenju najbolj hvaležni?

Najbolj sem hvaležna za vse znanje, ki obstaja na tem svetu. Za vso literaturo, ki je bila zapisana za boljši jutri. Dejansko se lahko izobražujemo, na katerem koli področju želimo. Dobro pa bi bilo, da se spoznate dovolj, da veste, kaj vas zanima. 

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

Teh ljudi in prijateljev je več, ampak bi najbolj izpostavila svojega partnerja Anžeta. Zaradi burnega življenja, ki sem ga imela – zdaj govorim v dobrem smislu, saj ta burno pomeni ekstremno zanimivo in poučno – sem postala precej "moška". Kar pomeni – trdoživa, prodorna in pasivno-agresivna. Anže je prvi človek na svetu, ki je v meni zbudil "žensko". Nežnejšo plat, milost in sočutje. Brez vstopa njega v moje življenje ne bi bila popolna.

Kako pomemben del vaše osebnosti je videz?

Bom povedala po resnici. Lepota se nahaja skoraj na vrhu moje piramide vrednot. Redno skrbim za svoj naraven videz, na lepoto od znotraj in zunaj, ne samo duše in srca, ampak tudi bazičnega ravnovesja, na vitamine in minerale, na vse hranljive snovi, ki jih potrebujem za svojo mladost ter za to, da oblečem tisto, kar me izraža. Pa vam predlagam en enostaven test. Kako se počutite, če greste v trgovino v mesto urejeni ali neurejeni? Poskusite odvreči vse stare in sprane spodnjice in nogavice, ki jih sicer nihče ne vidi. Videz je pomemben za notranje počutje. Ne morete biti zanemarjeni in se počutiti "božansko".

Pa menite, da sodobna družba vseeno daje prevelik poudarek videzu? Kako prepričati nekoga z nizko samopodobo, da se dobro počuti v svoji koži, če je obkrožen s popolnostjo?

Problem je, ker se ljudje nenehno primerjajo z drugimi. Zakaj nisem tak, zakaj ima ona oseba to, jaz pa ne. Morate vedeti, da ne morete biti drugačni, lahko pa ste boljši, kot ste. Bodite najboljša verzija samega sebe. Kdaj se dobro počutite? Počnite več tega. Naj tista vaša najljubša obleka ne krasi le vaše omare, ampak vas. Zdaj je primeren čas, da jo nosite, ne, ko boste izgubili tisti kilogram, ne, ko vaša koža ne bo več mozoljasta. Vprašajte se, kaj lahko za svoj videz naredite zdaj. Seveda pa samopodoba ni odvisna le od vašega videza, gre za globlji pojem. Ideale smo razvili, ko smo občutili nevrednost. Ni nujno, da so nas zaničevali, lahko da nas niso opazili, lahko da mi nismo ugotovili kaj čutimo in želimo. Zato hrepenimo po sprejetosti in ustvarimo navidezne ideale, češ če bo tak, me bodo pa končno sprejeli.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko date nekomu, ki si želi pridobiti na samozavesti?

Manjvrednost olajšujemo postopoma. Nikoli vas ne bodo sprejeli za nekaj, kar niste. Mogoče, če boste dovolj dolgo nosili masko, bodo sprejeli in občudovali vaš lažni jaz. Ampak – boste sprejeli vi vašo neresnico? Bodite resnični in sprejeli vas bodo pravi ljudje. To je prvi korak k sožitju. Ljubezen je ljubezen, ko je v njej mogoče zadihati. Zato si dovolite svoja čustva, dovolite si praznovati, se jeziti, smejati na ves glas, žalovati, obžalovati, delati napake, se spreminjati. Recite ne, ko česa ne želite in ja – zato, da si ustrežete. Samo pomislite, kako dobro se počutite ob človeku, ki se in vas popolnoma sprejema? Ki se ne boji BITI.

Sodeč samo po vašem Instagram profilu, ste ne le zelo fizično naravnani, ampak tudi duhovno navdahnjeni, saj delite številne globoke misli. Katera je tista, ki se je vas do zdaj najbolj dotaknila in zakaj.

"Pusti življenju živo resničnost." Ko sem ne le slišala to misel, ampak se vanjo tudi docela poglobila, sem končno stopila na pot samosprejemanja in eno pa po eno odlagala svoje maske. Človek naj si ne bi ničesar želel bolj, kot da živi v resnici. Samo eno je gotovo: to, da si. In samo eno je vredno: To, kar si. Ker se ves svet in vse življenje prilagodi in oblikuje okoli tega. Da bi človek lahko okusil bogastvo tega, kar je, mora žrtvovati tisto, kar ni, se pravi svoje utvare o tem, kar naj bi bilo. Ta žrtev ni lahka. Vsak večer si imamo priliko priznati, da smo se motili. Kdor življenju dovoljuje resnični začetek, ga bo samo pripeljalo na konec in ga zaokrožilo v popolno celoto.

Katere so največje zmote ljudi, ko gre za vadbo, pot do želene postave? Je to količina vadbe, prehrana ali kaj drugega?

Največja zmota so nerealni cilji. Nekdo, ki je nabiral navlako in kilograme več let, ne more pričakovati, da bo v enem mesecu ali dveh izgubil vse, kar si je ''prigaral'' v vseh teh dolgih letih. Lahko vas potolažim, da za svoje zanemarjanje v desetih letih ne boste potrebovali deset let, zagotovo pa leto do dve. In tu lahko izpostavim svoj najljubši rek: "Čas bo minil v vsakem primeru, od tebe pa je odvisno, kako ga boš izkoristil/a." Lahko se še naprej zanemarjate, lahko pa končno naredite nekaj zase, tokrat zares. Spremembe se hitro opazijo, že po enem mesecu, po treh občutna in vidna razlika, a treba je vztrajati. Pol leta trenirajte in se zdravo prehranjujte, pa se sploh ne obremenjujte s tem, ali so spremembe ali niso, ker motivacija bo padla in nezadovoljstvo vas bo zagotovo spremljalo. Pomembna je disciplina. Ko boste po tem času pogledali nazaj, na začetek, boste zagotovo opazili že ogromen napredek in občutek neuspeha se bo spremenil v uspeh, zadovoljstvo in ponos. Seveda se lahko dotaknem tudi napačnega pristopa k prehrani in treningu, a zato smo tukaj osebni trenerji.

V preteklosti so bile vaš ventil borilne veščine, potem pa ste doživeli razvestljenje na šamanskem obredu. Nam lahko zaupate kaj več o tem?

Če bi mi leta nazaj govorili o razsvetljenju, bi ga tolmačila kot nenadno prerojenje, popoln občutek nirvane, ki te v momentu zadane in ti razsvetli um, telo, srce in duha. Občutek, ki se ga ne da primerjati z ničemer. Zdaj vem, da temu ni tako. Gre za stanje umirjenosti in sprejemanja življenja takšnega, kot je. To ne pomeni, da se od te stopnje dogajajo le še lepa, magična in pozitivna dogajanja. Gre za doživljanje kot tako, kjer težke občutke lahkotno prefiltriramo skozi telo oziroma svoje bitje, se ob tem ne groze pretresemo, ampak vibriramo v vsej svoji energiji, ki jo kot izvor ljubezni premoremo in vedno znova rojevamo. Z borilnimi veščinami sem se "celila" nenadno, trenutno. Agresija je še vedno cvetela o meni in jo je bilo treba neprestano sproščati. O doživljanju sveta kot takega, izražanja in življenja v sedanjem trenutku sem imela blokade. Pomagali so mi spisi, izlitja občutkov v beležko, kar prakticiram še zdaj. Se pa nobena tehnika, ki sem jo uporabljala do zdaj, ne da primerjati z Ayahuasco, napitkom, ki so mi ga ponudili na šamanskem obredu, kjer sem v Amazonskem gozdu z njimi preživela 10 dni. Na kratko. Bilo je grozno in ne tako lepo, kot se sliši beseda razsvetljenje. Na enem izmed štirih obredov so me preplavila vsa zatrta čustva in dogodki, ki jih nisem uspela in nisem znala prefiltrirati iz otroštva, mladosti in odraščanja. Soočila sem se z vsemi strahovi, odpadle so mi vse maske, tako da od mene ni ostalo popolnoma nič. Razbila sem lažni ego in ostala sem nepopisan list papirja. Gola. Sprva sem sicer bila precej previdna, ko sem vstopala na "novo pot" oz. "v nov pogled na svet!, a sčasoma, recimo, da v obdobju pol leta do dveh po obredu, sem se izpopolnila in postala to, kar resnično sem. 

Pravijo, da je vse dobro tudi nezdravo. Sami menite drugače ... da je zdravo tudi dobro. Nam zaupate kakšen kratek recept za sladko pregreho brez slabe vesti?

Ponudila vam bom najboljši recept za sladko pregreho brez slabe vesti. Zakaj? Ker ni samo sladica, ampak je lahko zajtrk, lahko je dopoldanska malica, lahko je obrok za pred in po vadbi. In sicer gre za energijske ploščice, kamor pa ni nujno, da dodate vse sestavine. Lahko jih nekaj po okusu odvzamete ali dodate. No, glavna sestavina so ovseni kosmiči, brez katerih ne gre. Še vedno pa jih lahko zamenjate za pirine ali druge polnozrnate otrobe. 

Sestavine:

– 240 g ovsenih kosmičev (najbolje rahlih),

 – 6 meric vanilijevih beljakovin (lahko drug okus) ,

– 5 žličk arašidovega masla,

– 40 g kokosove moke,

– 80 g suhih brusnic,

– 200 ml mandljevega mleka,

– chocotella ali temna čokolada

Po želji lahko dodaš ali zamenjaš katero od sestavin z oreščki, semeni, goji jagodami, drugim suhim sadjem.

Priprava:

Vse sestavine razen chocotelle ali temne čokolade skupaj zmešamo ter dobljeno zmes razporedimo po pekaču in oblijemo s čokolado.

Za dobro uro ga damo v hladilnik ali za pol ure v skrinjo, da se zmes dobro strdi. 

Razrežemo na poljubno velike koščke in po želji oblijemo s chocotello.

Ploščice shranimo v neprodušno zaprti posodi v hladilniku ali pa jih porcijsko (50 do 100 g) zamrznemo in jih vzamemo s sabo za zajtrk ali malico. Užitne so po dveh urah na sobni temperaturi.

Katera je sicer vaš najljubša sladka pregreha?

Čisto preprosto – navadna čokolada. Če pa malo zakompliciram, pa torta s pistacijo.