July Jones: Moji koncerti so varen prostor, prostor, kjer si lahko to, kar želiš biti

Nedavno so vas označili za bodočo superzvezdnico. Nominirani ste bili namreč za nagrado Music Moves Europe Awards 2023, projekt Evropske unije, ki v ospredje potiska prihajajoče sveže ustvarjalce, ki predstavljajo aktualne in bodoče trende v glasbi na stari celini. To je zagotovo potrditev, da nekaj delate prav. Zakaj mislite, da vas imajo ljudje radi, da vas poslušajo? Kaj imate, česar drugi izvajalci (morda) nimajo?

Hvala za kompliment. Mislim, da sem ena redkih kvir glasbenic, ki prihajajo iz vzhodne oz. centralne Evrope. Ko sem bila mlajša, sem potrebovala vzornika, da mi je pokazal, da lahko sledim vsem svojim ciljem in zasledujem svoje sanje, ne glede na to, od kje prihajam. Ta svetilnik želim biti sama za mlajše generacije iz Evropske unije.

Sem precej drzna v svojih besedilih, s svojo vizualno podobo in melodijami – menim, da je to ljudem všeč.

Kako se je sploh začela vaša glasbena pot? Že kot otrok ste obiskovali ure klavirja, peli v zboru in igrali flavto. Pri 11 letih ste se na urah petja zaljubili v soul glasbo in začeli objavljati posnetke na YouTubu, zaradi česar vas je opazila nemška založba in že pri 14 letih ste podpisali svojo prvo pogodbo. Glasbena industrija vas je hitro vzela za svojo. Je bilo to, ko gledate nazaj, dobro ali prezgodaj za vašo osebnost, za vaš osebnostni razvoj? Vemo, kako neizprosen je lahko svet profesionalizma ...

Že zelo zgodaj sem podpisala 360-stopinjsko pogodbo (t. i. '360 deal', tj. pogodba, ki zajema vse aspekte glasbenikovega zaslužka, op. p.), ki nadzoruje tvoje življenje. Ker sem bila še zelo mlada, nisem vedela, da takšna pogodba z glasbeno založbo glasbeniku vzame kontrolo nad ustvarjanjem. Ko danes pogledam nazaj, sem zelo hvaležna za to priložnost, da pa so mi pogodbo ponudili tako zgodaj, je vsekakor prezgodaj. Človek potrebuje čas, da razišče svojo kreativno svobodo in ugotovi, kdo je kot umetnik, ne da bi ti založbe govorile, kaj moraš početi.

Kako težko je bilo kot mlado dekle oditi sama v tujino, v ZDA? Kako ste prepričali starše, da vas pustijo tako mlado v svet?

Od nekdaj sem sanjala o Ameriki. Tako kot veliko mojih vrstnikov sem tudi sama gledala oddajo MTC Cribs in sanjala, da bo ta zvezdnik nekoč jaz. Zato sem našla program, ki mi je omogočal srednješolsko šolanje v ZDA. Moja mama je temu sprva nasprotovala, saj je šlo za zelo drzno idejo, ampak nisem odnehala in jo naposled prepričala. To, da sem pri šestnajstih živela sama, mi je odprlo oči. Želim si, da bi več slovenskih staršev in otrok odšlo v svet in zapustilo cono udobja, ki jo nudi Slovenija.

Pri osemnajstih ste nato odšli v London, kjer ste začeli raziskovati pop glasbo. Kaj vas na njej tako privlači, da ste zavrnili priložnost nadaljnjega študija v ZDA?

V London sem se preselila, ker sem želela ustvarjati pop glasbo. Iz izkušenj z nemško založbo sem vedela, da imam dar za pisanje glasbe. Zato sem spakirala kovčke in se s pomočjo prihrankov preselila. Sledil je trd pristanek na realna tla, saj sem že po mesecu dni ostala brez privarčevanega denarja. Dve leti sem pela na ulici, na porokah in v jazz klubih, da sem se lahko prebila skozi mesec. Ker sem imela veliko nastopov, sem imela priložnost spoznati veliko ljudi in spraševala druge glasbenike, če jim lahko napišem skladbo. Na ta način sem ustvarila svoj glasbeni krog in napredovala kot komponistka, kar me je naposled pripeljalo do tega, da sem spoznala velika imena, kot so Girli, Charli xcx, BTS, Jesse Saint John – ta je napisala vse skladbe za Lizzo – itd. Po BTS je moja kariera dobila zagon.

Pravite, da si želite glasbo dvigniti na novo raven. Kaj to pomeni? Je glasba, ki nam jo mainstream mediji servirajo danes, slaba?

Pop glasbo želim prignati do njenega limita. Ne želim ustvarjati nekaj, kar so ustvarili že drugi. Vem, da je poigravanje z novimi zvoki, idejami in besedili precej tvegano početje, saj ljudem sprva morda to ni všeč, ampak ravno to je zabavno. Upam, da bom, ko se enkrat upokojim in pogledam nazaj, lahko rekla, da sem bila ljubljena in osovražena, da pa sem ustvarila nekaj magičnega.

Kako bi sploh opisali svoj glasbeni slog?

Mislim, da bi mojo glasbo najbolj opisal izraz 'new wave pop' (novi val popa, op. p.).

Tujina je, kot rečeno, že vrsto let vaš prvi dom. Kaj ima, česar Slovenija nima?

Mesta, ko sta London in Los Angeles, ponujajo priložnosti, ki omogočajo, da posežemo po svojih sanjah. Vsak dan postrežejo s čim novim in nikoli zares ne veš, kaj se bo zgodilo. Slovenijo imam sicer zelo rada, in ko veliko potuješ, ni lepšega kraja, kot je dom. Imamo Alpe, morje, naravo in najbolj neverjetno kulturo. Ko se bom nekoč upokojila, se bom verjetno vrnila domov.

Ubrali ste ravno obratno pot. Običajno Slovenci najprej uspemo oz. poizkusimo srečo doma, šele nato v tujini, vi pa ste onkraj naših meja celo bolj prepoznavni kot na rodni grudi, čeravno ste bili med drugim nominirani za grammyja. Je doma v resnici uspeti težje kot zunaj naših meja? Menite, da vas Slovenci ne razumemo? Ste s svojo glasbo za nas morda pred časom?

Ker sem že od nekdaj homoseksualka, globoko v sebi vem, da me doma ne bodo sprejeli. Če sem iskrena, sem ravno zato pobegnila v svet, saj me je bilo strah biti v Sloveniji javno deklarirana homoseksualka – to je ena od stvari, ki jih skušam spremeniti. Tvoja spolna usmerjenost je čudovita in s tem, ko o tem govorim, lahko to normaliziram.

Na pretekli Emi ste se predstavili širši slovenski publiki. Ste še vedno odločeni, da greste drugo leto po zmago?

Moja kariera je po nastopu na Emi vzplamtela, zato sem od tedaj pogosto na poti, na turneji, vsekakor pa Eme še nisem odpisala.

Danes že lahko rečemo, da ste slavni, saj vas glasbena smetana že dobro pozna. Kako to vpliva na vaš vsakdan, čutite, da vam to in vse večja medijska pozornost načenjata vaš jaz, vašo bit, prvinskost, drugačnost? Kako zelo se boste pustili tej slavi, ki pride z uspehom?

Hvala za to. Moj vsakdan je precej običajen. Na oboževalce sem in tja naletim na ulicah Londona. Zelo sem hvaležna za tako neverjetne privržence, ki me podpirajo pri mojem delu – skušam ostati prizemljena. "Slava" je namreč precej prazno čustvo, zato ostajam osredotočena zgolj in samo na glasbo.

Smo Slovenci bolj zahtevni poslušalci kot tuji?

Slovenci se definitivno bojijo novih stvari. Uživamo v poznani glasbi, sama pa želim narediti preboj naprej.

Zakaj se tako radi vračate v Slovenijo?

Slovenija je moje vse. Ne morem dovolj poudariti, kako ponosna sem, da sem Slovenka. Že samo, ko govorim o tem, se mi orosijo oči. Rada imam gore, obalo, svojo družino in prijatelje. O Sloveniji bom vedno govorila s ponosom. Želim, da svet ve, kako izjemna je.

Veliko Slovencev vas za razliko od tujine ne pozna, čeprav ste ena najbolj poslušanih domačih glasbenic na Spotifyju. Na TikToku so vašo skladbo Girls Can Do Anything označili za himno mednarodnega dneva žensk. Kaj vam pomenijo takšni dosežki in kaj je za vas merilo uspeha?

Hvaležna sem za to, kjer danes sem na svoji karierni poti. Tiste, ki jim je moja glasba namenjena, je le-ta dosegla in zame je to uspeh. Menim pa, da bo tudi Slovenija z mojo glasbo kmalu prišla na 'ti'.

Kaj vas moti na slovenski glasbeni sceni?

Nič, rada jo imam. Sem velika oboževalka skupin Siddharta, MRFY in Joker Out, pa pevk Senidah in Amaye ter dvojca LUMA. Slovenija premore veliko izjemnih glasbenikov. Želim si, da bi bili še bolj cenjeni in prepoznani.

Kako sprejemate kritike in kako gledate na raznorazne oznake, ki vam jih pripenjajo? Od pozitivnih do morda seksističnih?

Ne prebiram komentarjev, ker sem precej občutljiva oseba, zato sem skušam osredotočiti zgolj na umetnost in biti v tem kar se da dobra.

Kaj pa vam sicer pomeni glasba in ali menite, da glasbo danes preveč tudi gledamo ali je to pač del glasbene evolucije, ko v ospredju niso več samo zvoki? In kaj menite o goloti, objektivizaciji, ki je tako zelo prisotna in pride prav z razgaljanjem na odru, pred kamero?

Rada kombiniram glasbo in vizualno umetnost – menim, da gresta z roko v roki, zato sem vesela, da živimo v časih, ko lahko to dvoje kombiniramo. Razkazovanje telesa človeka krepi. Rada imam močne ženske/moške/nebinarne osebe, ki so samozavestni – navdihujejo me. Prehitro sodimo druge – ampak svet se spreminja!

Pred leti ste nastopili v šovu Slovenija ima talent, a doživeli hladen tuš. Pravite, da se vam je tedaj podrl svet, da pa vam je zavrnitev tudi odprla oči. To je še en dokaz več, da je pot do uspeha zares sestavljena iz neuspehov in strelov v prazno. Kako ste sami "poraz" spremenili v zmago? Kaj bi lahko kot nekdo, ki je uspel, sporočili tistim, ki so na začetku glasbene oz. karierne poti?

Slovenija ima talent je bil zame definitivno grenka izkušnja. Tja sem šla zmagat – to mi je odprlo oči. Med drugim sem se naučila, da ni vse, kar vidiš na televiziji, resnično. Šov je bil precej pristranski. Vsekakor me je potrlo, ampak sem vedela, da moram vztrajati, se še naprej učiti in rasti, da sem lahko prišla do točke, kjer sem danes.

Kaj želite biti za svoje oboževalce oz. kaj želite dokazati svetu?

Svojim oboževalcem želim biti vzor. Želim jim pokazati, da ne glede na to, od kod prihajajo, kakšna je njihova spolna usmerjenost ali spolna identiteta, jim lahko uspe, lahko polno živijo in so srečni.

Če pogledamo seznam imen, s katerimi ste sodelovali, je ta res imeniten. Kot že rečeno, sodelovali ste tudi s korejsko senzacijo BTS, saj ste v veliki meri zaslužni za skladbo We Are Bulletproof. Tovrstni uspehi vam verjetno zagotavljajo miren spanec, ko gre za finance. Ali lahko od glasbe danes že mirno živite? 

Lahko in za to sem neizmerno hvaležna. Trenutno sem tik pred podpisom pogodbe z ameriškim založnikom. Za BTS sem napisala napeve, kar mi je odprlo številna vrata. Prihodnje leto bodo izdane moje skladbe, ki jih izvajajo Mae Muller, Brooke Candy in Naughty Boy. Ko mojo avtorsko skladbo izvaja znan glasbenik, sem plačana za vsako predvajanje, nastop in streamanje, in če je skladba priljubljena, začne pritekati tudi denar. Hvaležna sem, da lahko živim od tega, kar rada počnem – to so bile vedno moje sanje.

Kdaj pa najraje ustvarjate? Kakšno razpoloženje iz vas izvabi najboljše?

Najboljša sem v pisanju žalostnih in jeznih skladb. Ker pa ustvarjam vsak dan, je veliko odvisno od tega, kdo je tisti dan z mano v studiu. Ljudje zares ne razumejo, kako nastaja glasba, a če opišem na kratko, sem v studiu od 11. ure dopoldne vse do takrat, ko skladba ni končana. Vsak dan spoznavam nove producente, (so)izvajalce ali (so)avtorje. Včasih nas v sobi na eni skladbi dela tudi deset hkrati. Ključ je v sodelovanju – vsak dan vzpostavljamo nove vezi in en drugega navdihujemo.

Skladba z Eme Girls Can Do Anything govori o opolnomočenju žensk. Z njo ste želeli pokazati, da lahko ženske nosijo, kar hočejo, se izražajo, kakor hočejo, in so na to ponosne. Še vedno namreč živimo v svetu, kjer ženske zatirajo. In tega je v glasbeni industriji še vedno več, kot si verjetno predstavljamo. Kako krut je zares glasbeni svet? Je še vedno tako zelo seksistično naravnan in ali ste kot ženska dovolj svobodni v tem, kar počnete in kako se predstavljate?

Obožujem GCDA. Glasbena industrija je namreč še vedno precej neprizanesljiva do žensk. Običajno sem edina avtorica oz. producentka v sobi, dodatno pa nam delo otežuje nenehno seksualiziranje. Sem pa prepričana, da bodo ženske kmalu postale polnopravni član glasbene industrije. Če bom lahko nekoč nekaj financirala, bom financirala ženske in kvir avtorje ter producente. 

Zase pravite, da ste panseksualka. Je danes pomembno, da se kot javna osebnost izrečete, ko gre za spolno usmerjenost?

Drži. Ponosna sem na to, da sem kvir/panseksualka. Ko sem odraščala, se v medijih o tem ni pisalo. Gabila sem se sama sebi, ker so mi bila všeč dekleta. Bilo me je sram, čeprav je to v resnici nekaj povsem normalnega. S tem, ko o tem govorim, želim to normalizirati. Če si ti, ki to bereš, kvir, vedi, da te tam zunaj čaka veliko ljubezni. Ljudem ni vseeno, zato ne obupaj.

Kako ste zadovoljni z odzivom na vaš prvi 'mixtape'?

Zelo sem hvaležna za odzive. V Veliki Britaniji sem bila že dvakrat na turneji, v Evropski uniji pa enkrat – bilo je enkratno.

Slovite po drugačnosti, ne le po glasbeni, ampak tudi po stilski plati. Kako so torej videti vaši koncerti in kdo so vaši poslušalci? Verjetno so tudi oni drugačni ...

Moji privrženci so edinstveni. Oblečeni lahko pridejo v kar koli. Na mojih nastopih sprejemamo vsakršen stajling. To je varen prostor, kjer si lahko to, kar si želiš biti.

Eno je svojo glasbo slišati na slovenski radijski postaji, drugo pa na tuji. Za tujino smo, sploh v glasbi, Slovenci še vedno eksoti. Kaj vam pomeni, da vas je tujina sprejela, da narodnost ni ovira?

Zelo sem hvaležna, da me je britanska scena sprejela kot umetnico in tudi 'posvojila'. Nedavno sem namreč dobila britansko državljanstvo. To mi pomeni vse, saj je tu prostor, kjer je moja glasba cenjena in sprejeta. Vsak dan se moram uščipniti, da to dojamem.

Kdo je July Jones, ko se ne "skriva" za svojim umetniškim imenom? Kako različni sta si "odrska" in "zasebna" Julija Aljaž?

Obnašam se zelo bedasto, rada imam naravo in rada nosim prevelika oblačila. Obožujem skejtanje, deskanje na snegu in vse fantovske reči.

Zakaj nosite izključno rdečo, črno in belo barvo?

Do tega je prišlo zgolj slučajno. Začela sem uporabljati rdečo šminko, na koncu pa obdržala ta barvni vzorec.

Kaj je vaš največji karierni cilj?

Spremljati Kanyeja Westa na glasbeni turneji in z njim sodelovati na njegovem albumu.