MMA borka Monika Kučinič: ''Sem nenormalno čustvena in nežna oseba. A ko se borim, ta nežna Monika izgine''

Zadnja leta je na popularnosti močno pridobil tudi ženski MMA, kljub temu, da gre za bolj moški šport. Še pred leti pa verjetno nihče ni želel trenirati ženske. Kako je s tem pri nas? Imate ob sebi dovolj strokovnega znanja, ki je zrel za vaš naskok na vrh, da se izpolni vaša želja, da kot prva Slovenka nastopite pod okriljem UFC?

To je bil mit, ki se je razbil. Vse več žensk ima zanimanje za borilne veščine in tudi vse več jih trenira; večina seveda samo rekreativno.  Jaz sem se v te vode podala pred približno osmimi leti in takrat sem bila res edina punca v dvorani. Ampak s tem mitom nisem imela problema. Vsi so enako gledali name, niso me zapostavljali, tudi v sparingih niso name gledali kot na punco. Strokovnega znanja je pri nas dovolj, da pridemo na najvišji nivo, potrebnega pa je veliko odrekanja, discipline in trdega dela, da lahko pridemo na sam vrh. Ampak Slovenci nekako ne znamo dovolj dobro stopiti skupaj, da bi dovolj kakovostno sodelovali.

UFC je sen domala vsakega MMA borca in borke. Kako težko se je prebiti v to elitno organizacijo, ligo NBA mešanih borilnih veščin, če se lahko tako izrazim? Večina naših borcev gre trenirat v tujino, nabirat izkušnje in znanje po kampih, seminarjih. Tudi zmaga ni vedno dovolj. Kaj je vaša naslednja stopnica na poti do UFC? V Sloveniji verjetno ne boste mogli priti do stopnje, ki vas bo vodila v ''Hollywood'' mešanih borilnih veščin? Ali pač?

Seveda UFC so velike sanje vsakega borca in borke. Sama mislim, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, da se lahko prebijemo v to elito, toda treba se je boriti v tujini, da pridobiš na prepoznavnosti. Moja pot do takšnega uspeha je narediti še nekaj borb, se zgraditi v popolno borko in naskočiti sam vrh.

Poškodbe so sestavni del športa. Če odmislimo modrice, ki so bile najhujše poškodbe, ki ste jih utrpeli do zdaj ... Kako velik davek je že terjal ta šport na vaše telo?

Moram se pohvaliti, da imam kar srečo in očitno dober "motor", da nisem podvržena poškodbam. Seveda sem imela manjše poškodbe, kot je večkrat počena arkada, večkrat počen in zlomljen nos, zlom stopala, ostalo pa modrice, nabite in vnete podkostnice. Nič kaj hujšega.

Kako in koliko časa traja regeneracija po težki borbi in kdaj je obraz oz. telo spet pripravljeno na nove udarce?

Regeneracija je odvisna od posamezne borbe oziroma kako jo odneseš. Lahko traja mesece, lahko pa tri dni. Več zadanih čistih udarcev, večja je škoda na obrazu ali telesu. Lahko imaš srečo, da borbo končaš na začetku prve runde in si še vedno svež, brez poškodbe.

V kickboksu ste zbrali kar 23 zmag in utrpeli zgolj en poraz. Ste najtrofejnejša kickbokserka pri nas. Pravijo, da porazi človeka naučijo precej več kot zmage. Česa je vas tisti edini poraz v kickboksu in kako ste to znanje unovčili na debiju v MMA?

Včasih tudi poraz pride prav, da te postavi na realna tla. Poraz je nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi kot borcu. Sama sem potrebovala nekaj dni, da sem sploh dojela in razčistila sama s seboj. Potem pa nazaj v dvorano, popravljati napake in garati še dvakrat več. Ko plezaš enkrat proti vrhu, ni več prostora za napake, zato pa je potrebno samo trdo delo, da greš čez svoj limit. Vse to se ti potem poplača, ko ti sodnik dvigne roko.

Verjetno podrobno spremljate tudi dogajanje na moški MMA sceni. Ste si ogledali zadnji dvoboj Uroša Jurišiča? 

Seveda sem gledala to borbo. Sama pa nerada komentiram s kavča, tako kot je pri nas Slovencih to popularno – kaj bi lahko naredil, česa ne bi smel, kaj bi bilo dobro in kaj ne. Bilo je tako, kot je bilo. Pomembno je, da se pobereš in greš naprej.

Vemo, da občudujete Amando Nunes. Če bi bili v isti kategoriji in bi se ponudila priložnost, bi si upali z njo stopiti v kletko? In če bi bila meja samo nebo, s kom bi najraje stopili v ring oz. kletko?

Amando zelo občudujem in rada spremljam. Seveda bi tudi z njo stopila v kletko, saj ne izbiram svojih nasprotnic in se nikogar ne bojim. Samo tako lahko postaneš najboljši. Brez meja stopiti v kletko z nekom, hmmmm, verjetno bi si izbrala koga, ki ga ne maram. (smeh)

Kateri dvoboj je bil sicer do zdaj za vas najtežji? Tisti, v katerem ste morali priznati premoč tekmici ali kateri drugi?

Nobena borba mi ni bila "najtežja", vsaka je po svoje težka. Je pa res, da včasih potrebuješ tudi malo sreče in dober dan, da se vse skupaj poklopi.

Kako je videti vaš običajen dan? Koliko ur dnevno trenirate oz. posvečate treningu in kaj najraje počnete, ko ne trenirate?

Ko se zbudim, naredim trening – kardio, moč – in grem pod leden tuš. Potem imam nekaj časa, da lahko kaj naredim, pospravim, se družim s prijatelji. Zvečer imam drugi trening. Kaj je na sporedu, je odvisno od dneva – sparing, bjj, grapling, box ...  Na dan treniram dve do štiri ure. Kadar imam "off" dan, se rada dobro spočijem ali pa grem s psom na sprehod v naravo, rada tudi kaj dobrega in seveda zdravega skuham ali spečem.

Kateri je vaš najljubši udarec in katera podreditev?

Že od nekdaj mi je bil najljubši kroše, v borbi pa si želim biti dominantna v vseh segmentih.

Vas je bilo do zdaj kdaj pred katero borbo strah? Ali je prisotna samo nervoza, adrenalin? Kako ključno je poznavanje tekmice?

Same borbe oziroma nasprotnice me nikoli ni bilo strah. Je pa seveda prisotna nekakšna pozitivna nervoza in pa ogromno adrenalina. Vedno komaj čakam, da pokličejo moje ime, da lahko vstopim v ring oziroma kletko. Sama nerada gledam nasprotnico. To raje prepustim svojemu trenerju in ekipi, da naredijo načrt, jaz pa svoje naredim s tem, da trdo treniram.

Se vas fantje bojijo? Ste se kdaj borili tudi proti moškemu?

Ne boji se me nihče – vsaj upam. V ringu seveda ne, na treningih pa veliko oziroma večinoma z moškimi.

Pa se kaj "šparajo"?

 To je za nas nekaj povsem normalnega in ni nobenega "šparanja".

Kaj ali kje so vaše največje prednosti v primerjavi s tekmicami in kaj je prva stvar, ki jo želite izboljšati? Oziroma če vprašam nekoliko drugače. Kaj vas loči od ostalih bork?

Moja prednost je eksplozivnost, napadalnost, pritisk na nasprotnico in vodenje borbe. Glede na to, da sem imela ne tako dolgo tega debi v MMA, veliko delam in želim izboljšati tehniko na tleh.

V svetu borilnih veščin ste pristali bolj kot ne po naključju. Iz želje po izoblikovanju postave ste se kar naenkrat znašli v kickboksu in se ekspresno povzeli v slovenski vrh. A kickboks ni zadostil vaših borilnih apetitov. Pravite, da se v MMA od prvega dne počutite domače kot v lastni dnevni sobi ...

Res je, začela sem s fitnesom, nadaljevala s kikboksom, dodala tajski boks in po vsem tem mi je še nekaj manjkalo, zato sem se podala v MMA. Zdaj se počutim odlično in uživam v učenju novih stvari.

Bili ste večkratna državna prvakinja, pa evropska in svetovna prvakinja. V vitrini imate torej kar nekaj pasov. Človek bi si mislil, da ste s temi naslovi precej zaslužili, pa temu verjetno ni tako?

Naslovov imam kar nekaj, vendar si s temi naslovi nisem polnila denarnice, ampak nabrala le ogromno izkušenj. Z njimi sem korak bližje svojemu cilju.

Že pred časom ste dejali, da živite od športa. Vam to že uspeva?

Žal trenutno še ne popolnoma, sploh zdaj, ko je krizna situacija zaradi koronavirusa, zaradi katere sem imela že kar nekaj odpovedanih borb. V teh časih bi težko preživela brez pomoči sponzorjev, še posebej sponzorja MITA commerce d.o.o., ki mi zelo stoji ob strani in mi pomaga ves čas, ne samo za posamezno borbo.

Do zdaj ste se v oktagonu borili enkrat. V kletki ste debitirali pred enim letom, ko ste 19. janurja 2020 naravnost navdušili proti Jennifer Trioreau. Že veste, kdaj bo vaša naslednja borba?

Točnega datuma ne morem vedeti zaradi koronakrize. Imela sem kar nekaj potrjenih borb, vendar so vse odpovedali. Ne glede na situacijo pa sem vedno isto v treningu, pripravljena in komaj čakam, da se vse to umiri in da bodo lahko dogodki normalno izpeljani.

Drži se vas vzdevek Pitbull, ki že sam po sebi vzbuja strah. Nadeli so vam ga zaradi vašega napadalnega sloga in borbe brez "kompliciranja" (beri taktiziranja). Bi tudi sami tako opisali svojo tehniko, taktiko? Se je s prehodov v MMA kaj spremenili vaš pristop?

Še vedno ostajam ista, z istim pristopom, nikoli ne taktiziram, napadam in poskušam voditi borbo. 

Kako pa bi vas opisal vaš trener, sparing partnerji? In kako pomemben je na treningih bes, to, da padate "notr"?

To bi po moje morali prej njih vprašati. Trener ima zagotovo lepo mišljenje, saj drugače ne bi vztrajal in mi stal ob strani. Mislim, da vidi moj trud in verjame, da bom nekoč na samem vrhu. Bes na treningu je meni osebno včasih zelo potreben. Ko že skoraj ne morem več, se razjezim in ta bes mi doda malo energije, da dam od sebe še zadnje atome moči. V sparingih sicer brzdam ta bes in se poizkusim bolj sprostiti, da delam tehnično, z glavo – razen kadar se dogovorimo drugače. Je pa sparing in borba nekaj čisto drugačnega. Kadar greš v borbo, sta prisotna pozitivna agresija in bes, drugačen način motivacije.

Kako se sicer pripravljate na tekmice? Kako natančno jih preučite?

Kot sem že dejala, sama po navadi ne gledam nasprotnic, to prepustim trenerju, on pregleda, najde njene slabosti, prednosti in sestavi taktiko.

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

To je sigurno moj trener Denis, skupaj trenirava, odkar sem se srečala z borilnimi športi. Podpira in spodbuja me že od samega začetka moje športne poti. Najprej je moj trener, potem pa tudi zelo dober prijatelj. Vedno mi stoji ob strani, priskoči na pomoč in kar mi je najpomembnejše, je edini, ki dejansko verjame vame, da mi lahko uspe.

Kako ohranjate ženstvenost? Vrhunski šport, še posebej pa borilni športi, niso za občutljive. Prevladujejo moč, hitrost, iznajdljivost. Tu ni prostora za nežnosti, občutljivost, žensko plat. Ženske ste pri tem nekako prisiljene, da se obnašate kot moški, je že pred leti dejala smučarka Tina Maze. Pa vendar na žensko plat, tako kot ona, verjetno tudi vi ne smete pozabiti, saj telo potrebuje ravnovesje. Kako ga ohranjate sami?

Sama sem nenormalno čustvena in nežna oseba. Samo da pogledam kakšen lep posnetek, mi zna ta zvabiti solze na plan. Razen, kadar pomivam po tleh ali kaj odpiram, znam kaj zlomiti. Včasih izgubim občutek, koliko lahko pritisnem ali stisnem. Ampak kadar sem v dvorani, ko treniram, ko se borim, ta nežna Monika izgine. Takrat sem osredotočena na to, kar delam in znam biti tudi zelo groba in ravnodušna. Večino časa preživim v športnih oblačilih, nenaličena, skratka neurejena. Si pa občasno tudi vzamem malo časa zase, se uredim, naličim, da se tisti trenutek res počutim ženstveno.

Kako so vaši starši gledali na to, da ste se podali v tako brutalen šport?

Sprva niso bili za to, saj sem vsak teden domov hodila v modricah, toda čez čas, ko so videli, da so rezultati, da mi gre to kar počnem dobro, so me začeli podpirati. 

Kaj pa vam je ta šport dal?

Šport mi je dal voljo, da delam in treniram s srcem, da uživam v tem, kar počnem. Je edina stvar, v kateri sem se našla. Dobila sem veliko samozavesti, začela sem verjeti vase, v svoje zmožnosti – postal je moj življenjski slog.

Kako na vas gledajo prijateljice, morda stare znanke, ki vas poznajo še iz "drugih časov", ko se še niste borili?

Nekateri so veseli zame, nekateri so nevoščljivi, nekaterim je vseeno – čisto odvisno. Tisti, ki so me dobro poznali v otroštvu, jim ni bilo tako čudno, kje sem pristala. Od nekdaj sem energična in tekmovalna oseba.

Če ne bi bila borka, bi bila ...

Kratko in jedrnato – nimam pojma, saj me nobena stvar ni zanimala, dokler nisem prišla v stik z borilnimi veščinami.