Ina Shai: ''V življenju je vredno tvegati za stvari, ki ti veliko pomenijo''

Ino Shai smo lahko že leta 2011 spoznali v resničnostnem šovu Slovenija ima talent. Z veliki sanjami in veliko merico poguma je pevka pozneje odšla v London, tam ne le preživela, ampak tudi uspela. ''Na srečo sem zaradi študija glasbe že takoj na začetku spoznala veliko ljudi in prijateljev, s katerimi si delimo podoben pogled na svet in nas združuje strast do glasbe, tako da mi je bilo zaradi tega veliko lažje. Lahko smo se poistovetili med seboj in ko veš, da nisi edini 'norec', ki se je odločil vse pustiti za seboj in iti za svojimi sanjami, se takoj počutiš manj samega in manj norega (smeh).'' A vseeno ji ni bilo lahko ...

Pred vrsto leti ste nastopili v šovu Slovenija ima talent. Kako se danes spominjate te izkušnje in kaj ste od nje odnesli?

Zelo lepe spomine imam na ta šov, dobila sem vpogled, kako stvari delujejo v zakulisju in hkrati pridobila zelo veliko izkušnjo nastopanja pod pritiskom, ko te gleda skoraj vsa Slovenija. Pridobila sem veliko novih poslušalcev in po sami oddaji tudi veliko nastopala. Bilo je luštno, a spomnim se, da je bilo res nenavadno, da so me ljudje kar naenkrat ustavljali na cesti in me prepoznali. Takrat sem bila še bolj sramežljiva izven odra in tega se je bilo kar težko navaditi ter razločiti med Ino na odru in Martino v 'real lifu'.

Na kaj želite, da ljudje najprej pomislijo, ko zaslišijo vaše ime?

Na top glasbo in na to, da dajem glas ženskam, tematika, ki je še najbolj prominentna v pesmi Queen. Res bi želela, da bi ženske bolj zaupale svoji intuiciji in se zavedale svoje vrednosti.

Kako se je od vaših začetkov do danes spremenil vaš glasbeni izraz? Z osebno rastjo, življenjskimi izkušnjami, verjetno pridejo tudi določene spremembe, žanrski premiki?

Absolutno. Od začetka do danes sem se zelo glasbeno razvila in stvari, ki so mi bile včasih všeč, mi danes niso – in obratno. K temu je veliko pripomogla moja selitev v London, kjer sem bila izpostavljena zelo raznolikim zvrstem glasbe, predvsem je tu veliko r'n'b-ja, soula, tega, kar je bilo meni že od nekdaj blizu, a te zvrsti nisem pogosto zasledila v Sloveniji. Tako da se v moji glasbi zagotovo sliši veliko več tega, hkrati pa so življenjske izkušnje tudi propomogle k bolj zrelim besedilom.

Kaj je za vas največja osebna zmaga? Da vas poznamo v Sloveniji, da ste se znašli v Londonu, da ste postali oseba, kakršna ste danes? Morda kaj drugega?

Zagotovo to, da sledim svojim sanjam oziroma svoji strasti in da kljub vsem mogočim oviram 'vztrajam'. London je bil velika prelomnica, ko sem – predvsem sama sebi – dokazala, da zmorem. Odšla sem z dvema kovčkoma in si tam ustvarila življenje, se naučila veliko lekcij in zrastla kot oseba, postala močnejša, se hkrati prizemljila in v vsem tem procesu prišla do zaključka, da je v življenju vredno tvegati za stvari, ki ti veliko pomenijo. Bolje to kot pa da živiš v strahu in se sprašuješ, 'kaj če bi'.

Kdo vas je tako navdušil nad glasbo/petjem, da je glasba postala del vašega vsakdana?

Iskreno, ne vem, a verjetno je imela velik vpliv moja stara mama, ki mi je velikokrat prepevala. Kot otrok sem bila tudi zelo sramežljiva in glasba – petje in ples – je bila edina stvar, kjer sem se počutila bolj samozavestno in sprejeto, tako da je verjetno tudi to velik razlog.

Kdaj pa najraje ustvarjate? V kakšnem razpoloženju?

Včasih sem najraje ustvarjala, ko sem bila slabe volje ali žalostna, saj je bilo ustvarjanje glasbe na nek način moja terapija. Sedaj pa sem se predvsem zaradi narave mojega dela – pišem namreč tudi za druge izvajalce – navadila ustvarjati v katerem koli razpoloženju. Tudi, ko nečesa 'ne čutim', se malo prisilim, da nekaj ustvarim in vedno me preseneti, kako lahko nastanejo super stvari. 

Zakaj ste se sploh preselili v London in odločili tam ostati?

Najprej sem se preselila zaradi študija glasbe, po študiju pa sem preprosto ostala, saj sem čutila, da imam še veliko več za izkusiti, se naučiti, ustvariti. London je konec koncev eden izmed največjih centrov glasbe in ponuja veliko priložnosti za ustvarjanje in sodelovanja. To se je izkazala kot prava odločitev, saj trenutno sodelujem z res vrhunskimi glasbeniki, kot na primer s pianistom Andrewom Yeatesom, ki je trenutno na svetovni turneji s Callumom Scottom in producentom Charlijem Thomasom, ki je sodeloval z imeni, kot so Pink Floyd, One Direction, Paul McCartney ... Skupaj pišemo komade za moj novi album, sta pa tudi sodelovala na snemanju vseh mojih zadnjih projektov 'Live in Konk studio', kjer sem v živi izvedbi posnela avtorski pesmi 'Touch' in 'Queen' ter priredbi 'Oh my God od Adele' ter 'Ocean Eyes' od Billie Eilish.

Kaj ima London, Velika Britanjia, česar nima Slovenija in kaj najbolj pogrešate v tujini?

London ima zelo razvito glasbeno industrijo ter zelo bogato kulturo muzikalov, ki sem si jih šla ogledat že kar nekaj. Kot osemmilijonsko mesto se v njem najdejo najrazličnejše kulture, tako da imam prijatelje od vsepovsod po svetu, kar te zelo obogati in razširi obzorja. Slovenija pa ima veliko prečudovite narave in tisti spokojni mir, ki ga najdeš na vsakem koraku oziroma le nekaj minutk stran od doma. Tega trenutno nimam v Londonu, saj živim skoraj v centru, tako da to tudi najbolj pogrešam tu, kot seveda tudi družino in prijatelje.

London in britanski trg ponujata veliko, a tudi veliko zahtevata. Kako težko je v resnici uspeti na Otoku? Vemo, da ste Slovenijo zapustili, ko ste si tu že ustvarili ime, tam pa začeli znova ...

Tako je, seveda več prebivalstva pomeni več konkurence, hkrati se v London vsi preselijo z željo, da uspejo, tako da ni enostavno. A sem hvaležna, da ni, saj si primoran res razčistiti sam pri sebi, kaj si želiš, kdo si, kaj predstavljaš in kaj lahko ponudiš drugim. Se mi zdi, da sem se v vseh teh letih res našla kot oseba in izvajalka. Gre sicer za dolgoročen proces, ki se nikoli v resnici ne konča, a mislim, da je London vse to le še pospešil.

Kaj bi svetovali nekomu, ki si želi uspeti v tujini?

'Just do it!' Resnično, treba je vsaj poskusiti. 

Nastopanje v živo je za vas eden najljubših delov ustvarjanja glasbe in vam, kot pravite, ponuja prav posebno svobodo, ki je snemanje v studiu na primer ne. Kakšni občutki vas tedaj prevevajo? Se enostavno prepustite trenutku, občinstvu, glasbi? Kako so videti vaši nastopi?

Občutki so v veliki meri odvisni od občinstva in glasbenikov, s katerimi si delim oder. Res gre za zelo pristno izmenjavo energije, ki je neponovljiva. Lahko še toliko vadiš, a če ni prave energije, se magija ne bo zgodila. Na mojem zadnjem nastopu, ki sem ga imela v Sloveniji v klubu Blunout, se je recimo ta magija na odru zgodila, pa čeprav sem z glasbenikoma Maticem Smolnikarjem (kitara) in Anžetom Žurbijem (bobni) imela čas le za eno konkretno vajo, ko sem priletela v Slovenijo. Sicer pa upam, da publika moje nastope doživlja kot neko popotovanje. Morda me nekateri poznajo le po bolj mirnih pesmih, a na mojih koncertih si vedno želim predstaviti vse plati Ine Shai. Malo se jokamo, malo plešemo. Res se trudim, da so koncerti dinamični, mogočni in polni energije, a hkrati nežni in za dušo. Vse v enem.

Kako pomembno je za vas, da ustvarjate avtorsko glasbo?

Ustvarjanje avtorske glasbe je zame res bistvo vsega. Avtorska glasba sem jaz, iskreno, in to mi omogoča, da predstavljam delčke sebe poslušalcem, ki se, upam, poistovetijo v nekaterih komadih in se tako počutijo bolj povezane z mojim bistvom. Saj v resnici smo si vsi bolj podobni kot različni in gremo skozi zelo podobne izkušnje v življenju, to deliti skozi glasbo in umetnost, pa nas povezuje in se tako počutimo manj same.

Ženske so se v preteklosti soočale s številnimi izzivi, predvsem na račun dejstva, da so svet vodili moški. Od tedaj se je veliko spremenilo, pa tudi ne. Kako je bili ženska danes in kako je biti ženska v glasbeni industriji, ki je še vedno prepolna seksizma in objektivizacije žensk?

Že od nekdaj sem se zelo zavedala, da je v glasbi veliko seksizma in objektivizacije žensk in sem si vedno govorila, da ne bom postala 'žrtev' tega. Toliko, da sem se v bistvu v veliki meri zelo držala nazaj, kar se tiče izražanja, oblačenja, nastopanja na odru. Vedno sem bila zelo previdna, kakšen outfit sem si izbrala, da ne bi preveč pokazala oziroma da ne bi to odvrnilo pozornosti od moje glasbe. Sedaj sem nekako prišla do spoznanja, da v kolikor sam pri sebi veš, kdo si, potem lahko oblečeš kar koli. Kot ženska se rada kdaj lepo in seksi oblečem, a ne zato, da bi komur koli ugajala oziroma da bi dobila pozornost, ampak izključno zato, ker je to tudi del mene in ga moram izraziti, sicer to ne bi bila jaz. Tako da počasi si tudi v moji glasbi in na koncertih več dovolim v smislu outfitov in temu, da se prepustim ritmom glasbe na odru in me odpelje. To se recimo lahko vidi v mojem novem videospotu za skladbo 'Touch', ki je do sedaj najbolj senzualen video, ki sem ga posnela, a sem zelo ponosna nanj. Je pa ključna pri vsem tem samozavest in morala sem priti do tega spoznanja sama in na svoj način, čeprav je trajalo kar nekaj let. 

Selitev v tujino v solo izvedbi ni lahek korak. Kako ste se znašli na začetku te poti in kaj vas je ta izkušnja naučila?

Jaz sem na srečo že takoj na začetku zaradi študija glasbe spoznala veliko ljudi in prijateljev, s katerimi si delimo podoben pogled na svet in nas združuje strast do glasbe, tako da mi je bilo zaradi tega veliko lažje. Lahko smo se poistovetili med seboj in ko veš, da nisi edini 'norec', ki se je odločil vse pustiti za seboj in iti za svojimi sanjami, se takoj počutiš manj samega in manj norega (smeh). Največja stvar, ki me jo je naučila ta izkušnja, pa je, da se vse da, če se hoče. Ne bo vedno enostavno in tako, kot si si zamislil, a se da. Z manj, z več, da se, če si le upaš in poslušaš svoj notranji glasek.

Kaj vam pomeni in kaj vam glasba daje? Lahko z glasbo danes preživite?

Glasba je bila v bistvu že od samega začetka del moje identitete. Preko glasbe in nastopanja sem si zgradila samozavest in vedno je bila glasba tista, na katero sem se oprla v težkih trenutkih. Kot je za nekatere pisanje dnevnika ali klepet s prijateljico terapevtski, je zame glasba tista, h kateri se najprej zatečem. Potem pa je tu še drugi aspekt in to je deljenje glasbe z drugimi. Morda se na začetku svoje poti nisem zavedala, koliko v resnici daš drugim ljudem z glasbo. Bolj sem se osredotočala – čeprav podzavestno – na to, da bom sprejeta, da bo glasba ljudem všeč, ker potem pomeni, da jaz počnem nekaj prav in to pomeni, da sem dovolj dobra. Zdaj imam popolnoma drugačen pogled na to. Četudi gre za glasbeno industrijo, se čedalje bolj zavedam, da smo si ljudje različni, da ne moreš ugajati vsem in da to tudi ni bistvo. Bistvo je, da deliš, kar imaš in tisti, ki to začutijo, super, tisti ki ne, pa bodo našli kaj drugega. Sama tudi glasbe ne počnem zato, da bom obogatela, čeprav bi bilo fajn. Absolutno se da preživeti oziroma lepo zaslužiti, je pa treba tudi veliko vlagati – predvsem svoj čas in veliko, veliko sebe.  A brez glasbe ne vidim smisla, tako da bom to počela, dokler bom le lahko.

Kaj pravite na dejstvo, da se danes glasbo tudi, ali pa predvsem gleda in manj posluša. Zadnji primer je Evrovizija, za katero je sicer značilen šov. Je glasba s tem izgubila na vrednosti ali je to pač del glasbene evolucije in odraz nekega časa/obdobja?

Veliko je različnih zvrsti glasbe in popularna glasba je znana po tem, da zahteva tudi nek vizualen aspekt, ki privabi ljudi. Z vseh strani smo bombardirani s toliko glasbe, ki je lahko dostopna, da se poskuša na vsak način pridobiti pozornost. Evrovizija je odličen primer. Gre za glasbeno tekmovanje in vsak ve, da če želi navdušiti povsem novo občinstvo, mora narediti nekaj tudi na vizualnem področju, ker tistim, ki jim pesem ne bo všeč na prvo žogo, jim bo pa morda nastop in bo zato dobil več točk. Vizualen aspekt privabi ljudi, tako pač je in tega ne bomo spremenili. Mislim pa, da na koncu, na dolgi rok, vseeno prevlada glasba. Ne bomo se vse generacije razumele med seboj. Pogosto se mladi bolj najdemo v določeni zvrsti, ki je starejši 'ne razumejo' in obratno. A nima smisla debatirati, kaj je boljše in kaj ne. Če glasba v nas nekaj prebudi, čustva sreče, žalosti, evforije ...  je njen smisel dosežen.