Marija Bergam: ''Nikoli ne bi mogla delati na nečem, zaradi česar me boli želodec''

Za seboj imate že kar nekaj nepozabnih vlog. Zaznamovala vas je predvsem tista Maje Davidović v seriji Sence nad Balkanom. V kateri vlogi ste se do zdaj počutili najbolj domače in kako je prišlo do sodelovanja v slovenski seriji Têlenovela na Voyo?

Težko bi izpostavila vlogo, v kateri sem se najbolje počutila, a ko razmišljam, vloga Maje Davidović to zagotovo ni bila. Precej sem se mučila s tem, da bi se karseda poistovetila z likom Maje, še posebej v prvi sezoni, saj sva si v določenem popolnoma različni. Sčasoma je postalo lažje.

Glede sodelovanja v slovenski seriji Têlenovela pa … Lik Svetlane v drugi sezoni, ki je direktorica iz pekla, prihaja iz Srbije in se ne trudi govoriti slovensko ali angleško, saj jo tako vsi razumejo. Dejstvo, da so Senke nad Balkanom predvajali v Sloveniji, je pripomoglo k temu, da me je slovenska publika spoznala kot igralko in da so me avtorji serije prepoznali kot potencialno Svetlano.

Kaj si želite, da bi vedeli na začetku vaše karierne poti, pa niste?

Mislim, da sem na začetku kariere vedela že vse, kar vem zdaj, če pa bi videla vse, kar sem videla do sedaj, bi se verjetno ukvarja s čim drugim. (smeh) Naš svet je zelo krut, ženskam pa je v tem poslu še posebej težko. Nasploh se premalo vlaga v kulturo, ki je deležna tudi premalo spoštovanja.

Kako izbirate svoje vloge in kakšno filmsko vlogo ne bi sprejeli za noben denar? Kje so vaše meje?

Poudarek dajem na kontekstu celotnega dela. Kaj delo, pri katerem sodelujem, in lik, ki ga predstavljam, sporoča svetu. Zato nikoli ne bi sodelovala pri projektih, ki se ne skladajo z mojo ideologijo. Če poenostavim – nikoli ne bi mogla delati na nečem, zaradi česar me boli želodec in se počutim slabo, ko odidem na delo.

Nam lahko zaupate kakšno zabavno anekdoto s snemanja?

Ne bi rada izpostavila anekdote, bi pa rada povedala, da je bilo snemanje Têlenovele eno od mojih najljubših snemanj do zdaj. Vsi so me zelo lepo sprejeli. Zelo sem uživala v Ljubljani in celotni Sloveniji, ki je res čudovita. Na snemanju je bilo naporno, toda atmosfera je bila odlična. Bilo je delavno, a pozitivno in veselo. Bila je čudovita igralska izkušnja. Največ prizorov sem posnela s kolegom Bojanom Emeršičem, kar si štejem v čast, saj gre za odličnega komika in čudovitega partnerja, ki mi je pomagal, da zgradim svoj lik.

Je igralstvo za vas poklic ali poslanstvo?

Sem na misiji, toda igralstvo je zame zgolj poklic.

Igralci morate pogosto snemati eksplicitne prizore. Sami ste jih mogli posneti v seriji 'Senke nad Balkanom'. Kako neprijetno je snemati takšne prizore in kako se jih lotite, da vam je čim manj neprijetno?

Vsekakor ni prijetno, saj je na snemanju prisotnih veliko ljudi, najpreprosteje pa je k stvari pristopiti profesionalno. To je neizogiben del našega posla.

Kaj najbolj pogrešate v filmskem svetu? Se vam zdi, da je še vedno zelo seksistično in šovinistično orientiran?

Poskušam odmisliti, kaj mu manjka in se osredotočiti na to, kar je v redu. Nikomur ni lahko. Nikoli ni bilo in tudi danes ni. Vsi, ki smo v tem poslu, vemo, kolikšni napori, koliko dela, koliko znoja, veščin, vere in ovir je treba preskočiti, da se zadeva poklopi. In na koncu je vedno tako, da toliko kot boste dali od sebe, tako bo izpadlo vaše delo – ga bodo ljudje prepoznali kot kvalitetnega ali nanj gledali s prezirom. Naš posel je poln tveganja in bolečine.

Navzven znate delovati ledeno hladni, pa tudi topli in mili. Od kje ta kontrast?

Moj dober prijatelj pravi, da se večina ljudi trudi biti nekdo drug, zato niso to, kar v resnici so. V tem je veliko resnice. Toda vsi, ne le igralci, imamo več obrazov, mi igralci smo se zgolj naučili obvladati to veščino glede na potrebe.

Na filmskem platnu ste debitirali leta 2007, ko ste šteli komaj 15 let. Film Klopka ste sicer snemali še precej mlajši. Kdaj se je v vas rodila ljubezen do igre in kdo vas je navdušil nad njo?

Do sedemnajstega leta nisem imela želje za ukvarjanje z igralstvom. Plesala sem balet, ki je bil moja prva izbira, na drugi strani pa sem razmišljala o književnosti. Snemanje filma Klopka je bilo zame čudovita izkušnja, a me ni navdušilo – ravno nasprotno. Ko sem bila mlajša, mi igranje ni predstavljalo pravega izziva – zdelo se mi je dolgočasno. Izvajati skoke in piruete pač. Študij igre me je pa pritegnil, ko sem si ogledala nekaj odličnih in pretresljivih predstav, ki so se me zelo dotaknile. Prešinilo me je, da tudi sama nekoč želim iz ljudi izvleči takšne emocije.

Kako pa se pripravljate na vloge?

To je odvisno od težavnosti in kompleksnosti naloge. Za Senke nad Balkanom sem morala veliko brati in preučevati zgodovino, da sem si v glavi ustvarila družbeno-zgodovinski kontekst. Pogosto si je treba pogledati veliko podobnih že obstoječih filmov in serij, ki so pričarali duh nekega časa in nas navdahnejo za naš lik. Ko govorimo o komediji, kot je na primer Têlenovela, je ključno, da si dober opazovalec in imaš oko za realnost, da razumeš aktualne dogodke in človeško vedenje. Prav tako je pomembno, da vemo, kaj želimo povedati in čemu se želimo smejati. Na setu je nato samo še igra.

Zadnja leta na plano prihajajo številne zgodbe o spolnih zlorabah igralk. Ste imeli sami kdaj kakšno negativno izkušnjo in ali menite, da je bilo storjeno dovolj za enakovrednost med igralkami in igralci?

Sem zagovornica tega, da se o problemih spolnih zlorab in mobingu govori javno. Seveda ta problem ni rezerviran samo za filmski svet, ampak je prisoten povsod. In nismo žrtve samo ženske, tudi moški so pogosto žrtve mobinga in spolnih zlorab. Sama k sreči nisem imela večjih negativnih izkušenj, če pa me sprašujete, ali sem imela kakšno v svojem poslu – sem. 

Katere so po vaše lastnosti dobrega igralca oz. igralke?

Nepokvarjenost, predanost, osredotočenost in dobronamernost. Razdajanje znanja, svobodno izražanje, skromnost in dostojanstvo.

Kaj vam kot igralki predstavlja največji izziv?

Trenutno se mi zdi, da je v našem poslu najteže obstati in ostati na nivoju.

Katera je vaša sanjska filmska vloga oz. v kateri vlogi bi najraje nastopili, če bi bilo samo nebo meja?

Kar se tiče filmskih vlog, je težko predvideti, kaj se nam ponudi, je pa veliko vlog, o katerih sanjam že od študentskih časov. Zelo rada bi dobila priložnost, da v gledališču igram Čehova. Na primer v igri Tri sestre. Od domačih avtorjem se zaljubljena v Ljubomira Simovića. Najljubša mi je njegova Hasanaginica. Pa Shakespeare ... Toliko jih je. (smeh)

Na kaj pa ste v življenju najbolj ponosni?

Da sem mama čudovitemu fantu. Materinstvo jemljem za privilegij in največji užitek. Ponosna sem tudi na to, da mi je uspelo v življenju, ne glede na to, kaj sem počela, stkati dobre in tople odnose z ljudmi. Mislim, da je to kar uspeh.