I.C.E.: ''V obdobju svetovne globalizacije se ustvarja nova paradigma nacionalnega ponosa''

"Polnoletni I.C.E. so brez dvoma drugačni od zgodnjih najstniških 'ajsov'," pravi petčlanska zasedba, ki jo sestavljajo pevka Renata Mohorič, ki je pred leti nastopila tudi v resničnostnem šovu Znan obraz ima svoj glas, kitarista Tine Janžek in Matej Sušnik, basist Grega Robič in bobnar Tilen Miklavec. Skupina, ki se naslanja na pop rock, indie rock in blues glasbo, meni, da "se nahajamo v obdobju, ko nastaja največ dobre slovenske glasbe in mladi glasbeni izvajalci močno dvigujejo standarde produkcije in izvedbe," kar pomeni več dela za izvajalce in več kvalitetne izbire za poslušalce.

Kako se je v vseh teh letih spremenil vaš glasbeni izraz? Kot skupina ste postali polnoletni, medtem ko ste člani iz najstnikov zrasli v odrasle osebe. Koliko je ostalo od prvotne I.C.E. ideje do danes? Kako gledate na svojo glasbeno evolucijo?

Naša I.C.E. ideja se je ves čas organsko razvijala in rasla skupaj z nami. Z osebnostno rastjo so se spremenili naši glasbeni okusi, viri navdiha in interesi, posledično pa tudi naša glasbena sporočila. Polnoletni I.C.E. so brez dvoma po svoje drugačni od zgodnjih najstniških "ajsov". Vendar pa je vsako življenjsko obdobje imelo svoj čar in je kot tako pustilo močan pečat na naši glasbi tistega časa. Zato se preteklih del nikakor ne sramujemo, je pa res, da določene skladbe danes težje igramo, ker se nekako več ne poistovetimo toliko z njimi. (smeh)

Ali feni rastejo z vami ali se vaša klientela "osvežuje"?

Hvaležni smo, da imamo kar nekaj fenov, ki so rasli z nami, kar nam daje velik zagon in motivacijo za nadaljnje ustvarjanje. Vsekakor pa upamo, da z novim materialom uspemo pridobiti tudi naklonjenost novih poslušalcev. Zavedamo se, da bomo mogoče težje prepričali mladino in najstnike, ker imajo veliko svojih generacijskih idolov, ker so glasbeni trendi v mainstreamu nekoliko drugačni od tega, kar mi ustvarjamo, hkrati pa tudi nismo tako naklonjeni nenehnemu izpostavljanju na socialnih omrežjih. Vsekakor pa upamo, da se tudi med njimi najde kakšna sorodna duša, ki prisluhne bolj surovi in organski glasbi.

Ko smo ravno pri družbenih omrežjih. Danes koncerti niso več edini stik, ki ga ima glasbenik, skupina, s svojim poslušalstvom. Torej ne sledite tempu na spletu, TikTok trendom ipd.? Ste za to že prestari? Menite, da ste zato na slabšem?

Vsekakor so mladi, rojeni po letu 2000, kar se tega tiče, v določeni prednosti, a se nam vseeno zdi, da leta pri angažiranosti na tem področju ne igrajo edine vloge. Poznamo tudi precej posameznikov z žlahtnejšim emšom od našega, ki so ves čas "updejtani" s trendi in prisotni na vseh mogočih družbenih spletnih platformah, ter tudi kar nekaj mlajših, ki jim socialna omrežja sploh niso blizu oz. jih ne zanimajo. Dejstvo je, da v naši skupini dejansko ni nikogar, ki bi se npr. iz osebnih razlogov želel nenehno izpostavljati na družbenih omrežjih. Ker tega ne doživljamo kot "second nature", seveda ni lahko vzdrževati "digitalne kondicije" in slediti tempu ter trendom, ki se spreminjajo skoraj s svetlobno hitrostjo. Se pa seveda v okviru svojih zmožnosti trudimo, da vzdržujemo stik s poslušalci tudi na ta način.

Novi album je žanrsko bogat. Od kod ste črpali navdih za skladbe in kaj želite, da imajo naprej poslušalci od vaših pesmi? Da razumejo sporočilo, da jim iz glave ne gre refren ali kaj drugega?

Navdih črpamo predvsem iz glasbe, ki je izoblikovala naš okus v mladosti, večinoma gre za glasbo velikih bandov klasičnega rocka, kot so Aerosmith, Rolling Stonesi, Led Zeppelin in drugi. Seveda poslušamo in spremljamo tudi sodobno glasbo, kjer nas tudi marsikaj navdahne in ravno to prispeva k fuziji našega glasbenega izraza, ki večinoma združuje prvine klasičnega rocka in bluesa s primesjo sodobnih elementov. S svojo glasbo želimo doseči predvsem, da se dotakne poslušalcev, ne glede na način in vzrok. Lahko bi rekli, da glasbo namreč vsi poslušamo drugače. Nekaterim je najbolj pomembno besedilo, drugim melodija, tretjim ritem in energija ali pa neka kombinacije vsega naštetega. Sami se ne obremenjujemo s tem, kaj bo pritegnilo poslušalce, mi želimo deliti svoj izraz in upamo, da poslušalci to začutijo. 

Ali pisanje "težkih" skladb na vas deluje katarzično ali z njimi vedno znova odpirate stare rane?

Na nek način gre oboje z roko v roki. Ko z nekaj časovne distance odpiraš stare rane, ki niso bile nikoli v celoti zaceljene, lahko z novimi spoznanji in pogledi spoznaš vzroke zanje in poiščeš rešitve, ki jih v preteklosti nisi mogel. In to je lahko katarzično, čeprav je postopek lahko težak in boleč.

Kako sploh poteka kreativni proces v vaši skupini? Kje in kdaj se zgodi "čarovnija"?

To je zanimivo vprašanje, ki žal nima preprostega odgovora. Nimamo nekega vnaprej definiranega in algoritmičnega procesa ustvarjanja. Vse je stvar trenutnega navdiha. Lahko nas inspirira nek nov riff na kitari, neka melodija, ki se nam žvižga, ali določen ritem, lahko pa nekaj čisto drugega. Nekaj je "čarovnija" ravno zato, ker se zgodi nepričakovano in se ne da pojasniti vzroka ... preprosto se zgodi, in ko se zgodi, se ji prepustimo, da nas pripelje do konca. Seveda se kdaj določena skladba skozi nastajanje še spremeni ali celo opusti. Vseeno pa se držimo tega, da ne silimo "z glavo skozi zid" in da nekaj dokončamo, ko tako čutimo in ko smo vsi zadovoljni z rezultatom na koncu.

Kako zahteven je slovenski glasbeni "trg"; kako težko je v resnici uspeti in ostati relevanten in kako težko si je izboriti prostor v tako zasičenem žanru, kot je rock(enrol)? Sploh, če vemo, da kot skupina rastete, rockerol pa stavi na nostalgijo in lahko človeka kreativno hitro omeji.

Menimo, da trg postaja vse bolj zahteven, zlasti zato, ker je na sceni vse več res kvalitetnih izvajalcev, ki se borijo za omejeno bazo poslušalcev. Verjetno se nahajamo v obdobju, ko nastaja največ dobre slovenske glasbe in mladi glasbeni izvajalci močno dvigujejo standarde produkcije in izvedbe. Z vidika nas, izvajalcev, močna konkurenca pomeni, da bomo težje živeli zgolj od glasbenega ustvarjanja, z vidika poslušalcev in glasbe same pa je zgolj pozitivna in vpliva na porast kvalitete.

Kaj pa je za vas uspeh?

Definicija uspeha je relativna. Za nas je uspeh, da lahko necenzurirano izražamo svoja sporočila in jih delimo s poslušalci. Za nekoga drugega uspeh predstavlja, da lahko živi od svojega avtorskega dela, za tretjega pa, da ima na socialnih omrežjih goro sledilcev. Čeprav rokenrol ni dominantna glasbena smer v današnjem mainstreamu, vsekakor je še vedno ena izmed najmočnejših glasbenih zvrsti, kar zadeva žive nastope in koncertne odre. Mogoče ravno zato, ker zaradi svoje "žive narave" lahko vzpostavi bolj neposreden energetski stik z občinstvom. Kreativne omejitve, povezane z nostalgijo, pa so še vedno stvar posameznika, namreč rokenrol se še vedno razvija in sprejema moderne elemente, tako da je zmotno trditi, da je obstal kot nostalgični spomenik nekega preteklega obdobja.

Vaš album nosi naslov "Brez napak". A vemo, da brez napak dela samo stroj. Po toliko nastopih kdaj verjetno ni šlo vse po načrtih in ste na odru delali tudi napake. Se morda spomnite kakšnega nerodnega trenutka, ko bi se najraje pogreznili v zemljo?

Verjetno ima vsak od nas kakšen poseben spomin, zaradi katerega bi se najraje vdrl v zemljo ... (smeh) Imajo pa zaradi tovrstnih spominov in napak bandovska popotovanja poseben čar. Poleg tehničnih lapsusov in morda kakšnega neposrečenega nagovora publike je bilo tudi nekaj zares "posebnih" momentov, iz katerih smo se verjetno tudi nekaj naučili ... (smeh) Na primer, da pred nastopom ne pijemo nepreizkušenih energijskih pijač in uživamo nenavadne hrane, ki bi lahko potencialno vplivala na prebavo ter na koncertu poskrbela za ekstra šov z nenačrtovanimi obiski toaletnih prostorov, da preverimo višino stropa nad odrom, ker bi bil naš kitarist (vsaj po višini) odličen potencial za v košarkarsko ligo, da pretirano ne skačemo po razmajanih odrskih deskah, ker smo v hipu lahko ob kakšen precej dragocen kos opreme, da lasten inštrument poskušamo vzeti seboj na koncert (in ga ne pozabiti doma), pa še kaj bi se našlo. (smeh)

Kaj je za vas definicija dobre skladbe in kaj bi po vaše "morala" predstavljati glasba? Ali za kvaliteto glasbe velja isto, kot če rečemo, da je slika vredna toliko, kot je nekdo zanjo pripravljen plačati?

Ocenjevanje kvalitete glasbe je zelo nehvaležno delo, saj gre za skrajno subjektivno percepcijo, kot pri vseh umetniških delih. Dobra skladba je vsaka skladba, ki doseže svoj ciljni namen. To je, da v določenem poslušalcu vzbudi nek občutek, ki ga je želel avtor posredovati, ko je skladbo ustvarjal. Če to doseže, je to uspeh in se verjetno takšna skladba lahko smatra za dobro. Zato je tudi primerjava s sliko zelo ustrezna, ja.

Kako gledate na to, da so cover bendi danes pogosto bolje plačani za svoje nastope kot skupine, ki preigravajo avtorsko glasbo? In zakaj menite, da ljudje toliko bolj cenimo tuje kot domače?

Pri cover bendih naročnik točno ve, kaj dobi, kaj lahko pričakuje ter kakšno občinstvo bodo pripeljali. So nekako "varna naložba" za naročnika, ker igrajo glasbo, ki jo večina ljudi pozna, in njihova naloga je, da naredijo zabavo. Cover bandi večinoma ne prodajajo vstopnic za svoje koncerte, ker ne prodajajo svoje umetnosti, ampak so "glasbeno podjetje" z namenom ustvarjanja profita in večinoma igrajo na organiziranih prireditvah. Avtorski izvajalci imamo povsem druge cilje in ambicije. Nam je največja nagrada in zadovoljstvo, da ljudje sprejmejo našo glasbo za svojo, jo poslušajo in delijo naprej ... da začutimo, da nas poslušalci razumejo in živijo z nami. Seveda bi si vsi želeli, da bi imeli veliko avtorskih hit skladb, ki bi nam omogočale preživetje samo od avtorskega ustvarjanja. A žal to ni tako enostavno, ker je potrebno veliko dela in promocije ter tudi nekoliko sreče. Dobra analogija je primerjava, da ni težko prodajati uveljavljene blagovne znamke, če dobiš zastopništvo. Težko pa je ljudi prepričati, da kupijo nekaj, česar še ne poznajo. Glede tega, da pa ljudje bolj cenimo tuje kot domače, pa smo mnenja, da se v zadnjem času v obdobju svetovne globalizacije ustvarja nekakšna nova paradigma nacionalnega ponosa in da se vrednostni sistemi spreminjajo. Vse bolj se ceni domačo produkcijo in menimo, da se enako dogaja tudi pri glasbi v zadnjem času. Vse več mladih posluša slovensko glasbo, česar še desetletje nazaj nismo mogli trditi.

Kaj glasbeniku v digitalni dobi še pomeni fizična izdaja albuma? Je to zgolj in samo še nujno zlo, stara navada in ali so časi albuma preživeti?

Fizična izdaja albuma tvojemu delu predvsem doda neko materialno obliko vrednosti za vložen čas in trud, ki si ga namenil za izdelavo izdelka, s katerim te veže močna emocionalna vez. Je nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko pokažeš in rečeš "za to smo garali zadnje leto". Oboževalci, ki kupijo tvoj fizični izdelek, te s tem nagradijo in podprejo, čeprav se zavedaš, da bo ta CD pristal kot nepotrebni nabiralec prahu na njihovih na policah. Se pa povsem zavedamo, da potem poslušajo tvojo glasbo preko Youtuba in pretočnih platform, ker je to mnogo bolj priročno in ker je fizična oblika medija za zapis digitalnih vsebin res zgolj ostanek bližnje preteklosti, tako kot tudi predvajalniki, kamor te medije lahko vstavijo. 

Kaj je morda najpomembnejše, kar vas je naučila preteklost, in kaj bi spremenili na začetku svoje glasbene poti, če bi se je lotili z današnjim znanjem?

Da je treba čim manj dvomiti vase, biti čim bolj brez predsodkov, s katerimi si koplješ lastni kreativni grob, in predvsem ceniti priložnost, da lahko svobodno izražaš in deliš svoja sporočila s poslušalci. Večina izvajalcev, ki je dosegla trajni uspeh, je dosegla to na povsem organski način – s trdim delom in vztrajnostjo.