Gaja Filač: ''Bizarno mi je, da mora biti žensko v 21. stoletju strah samo zato, ker je ženska''

V času otroštva je v njeno življenje grobo zarezala smrt očeta, že omenjenega uspešnega filmskega snemalca in direktorja fotografije Vilka Filača, ki je sodeloval pri nastajanju številnih filmskih mojstrovin. Priznava, da je dolgo ustvarjala življenje, ki je ustrezalo "neumnim družbenim kriterijem", bila odsev pričakovanj drugih, zaradi česar je živela popolnoma mimo sebe. Potem pa je prišel trenutek, ko je temu rekla stop in svoje življenje obrnila na glavo. Čeprav ima zavidiljivo igralsko kilometrino, jo je, kot nam je zaupala, travmatičen dogodek v mladosti tako zelo zaznamoval, da jo je še danes strah, da bo na odru pozabila tekst.

Če začnemo pri vašem aktualnem projektu. Po čem si boste najbolj zapomnili snemanje humoristične serije Têlenovela?

Po odbitem scenariju in nori (igralski) ekipi. 

V kateri vaši vlogi je bilo do zdaj največ Gaje?

V nobeni zares, zdaj ko pomislim. Vse so mi bile ljube, ampak so precej daleč od mojega karakterja in pogleda na svet. 

Katera vloga vam je sicer do zdaj predstavljala največji izziv oz. ste do nje gojili največ strahospoštovanja?

Vloga v V imenu ljudstva 2, ki prihaja na male ekrane jeseni. 

Študija igralstva ste se lotili po tem, ko ste imeli za sabo že nekaj vlog. Nekako ste šli po poti učenja maternega jezika vsakega otroka, ki zna tvoriti stavke, še preden se zares spozna s slovnico in zakaj je kaj tako, kot je. Pred leti ste dejali, da je bila to prednost in nekako vas je to sploh potisnilo v študij na AGRFT. Kaj bi sicer počeli, če ne bi zavili v igralske vode? Je obstajal plan B?

Nikoli ni zares obstajal plan B. Bile so ideje, seveda, ki so večinoma izvirale iz strahu "kaj bo, če ne bo". Nikoli pa ni bilo zares oprijemljivega plana, kaj bi počela v tem primeru. Sem človek, ki raje ves fokus in energijo da na prvo idejo in se z drugo ukvarja šele, ko oziroma če do nje sploh pride. Tako je veliko znosnejše živeti. 

Film vam je bil domala položen v zibelko. Kdaj ste začutili, da je igranje vaše ''življenjsko poslanstvo''?

"Eureke" nikoli ni bilo, je pa žerjavica tlela, odkar pomnim zase. Z vsako izkušnjo sem jo podžigala in iz tega se je počasi ustvaril ogenj, ki me je ob koncu gimnazije potisnil na sprejemne izpite na AGRFT. 

Kako ste prišli do svoje prve vloge in kako se vam je "zgodila" Têlenovela?

Nimam nobene zanimive anekdote – v obeh primerih so me povabili na avdicijo, ki sem se je udeležila in nekaj dni zatem dobila sporočilo, da bi me želeli imeti v projektu.

Današnja igra je precej drugačna od tiste v preteklosti, ko so odrom kraljevale slovenske igralske legende. Kot je pred časom dejala Veronika Železnik, je danes treba manj 'igrati' kot nekoč in je v prvi vrsti treba biti oz. ostati človek. Kako sami vidite razliko med igranjem nekoč in danes?

Gledališče je ena zelo odzivna zadeva. Odziva se na duh časa, na aktualne probleme, na družbo ... Gledališče je en sam odziv na stvari. Posledično se spreminja in z njim se spreminja tudi igra. Včasih so ljudje v gledališču iskali predvsem statusni simbol, zato je bilo vse zelo "na ven", vse je temeljilo na estetiki, na izrazu, na "kazanju" ... Dandanes se mi zdi, da se človek v gledališče bolj kot ne zateka, ker išče nek stik, očiščenje, poglobitev. Išče, da se ga nekaj dotakne, da z njim zavibrira, išče, da nekaj začuti, išče odklop iz hektičnega, kaotičnega sveta idealov, pravil in delovnikov, v katerem živimo, išče upanje. Zato se je tudi izraz obrnil na notri, v človekovo notranjost, saj je svet zunaj že tako ali tako preveč intenziven. Gledališče se danes skuša približati človeku. Mu stopiti čisto blizu, mu pogledati v oči, ga prijeti za roko. Tako jaz vidim to razliko.

Kako težko se je odločiti za igralski projekt, ko veš, da boš moral zaradi tega morda zavrniti druge ponudbe? Kako sami izbirate vloge? Projekte?

Vedno se pojavljajo "če"-ji; ena odločitev zna zapreti vrata za druge opcije, odpre pa vrata za tretje. Ampak na tak način ne moreš živeti. Kar se tiče tega, sama skušam čim manj "overthinkati" in razmišljati v naprej. Tukaj in zdaj je vse, kar imam. Kaj bo jutri, ne morem vedeti. Orientiram se po intuiciji, ker vem, da mi ta indicira, kdaj bom nekaj delala z veseljem in zraven uživala in kdaj se bom v nekaj silila in delala z odporom.

Sam sem imel v mladosti podoben "problem" kot vi. Želel sem na študij na Fakulteti za šport, pa so mi takrat vsi govoril, ja kaj pa boš, učitelj telovadbe – kot da bi bilo s tem kaj narobe. Tudi sami ste željo po igralstvu zaradi filmskega ozadja v družini skrivali do zadnjega. Sami se torej niste pustili zmesti in zavesti. Kaj svetujete mladim, ki se znajdejo na razpotju? Naj stopajo po poti svojih sanj in ne pričakovanj drugih?

Izbira dela, ki te veseli, je po mojem mnenju ena najpomembnejših stvari za življenjsko srečo. Sama sem bila večji del življenja "pridna", ustvarjala sem si življenje, ki je ustrezalo nekim neumnim družbenim kriterijem, želela sem zadostiti vsem pričakovanjem okoli sebe ... V resnici pa sem s tem živela popolnoma mimo sebe. Bila sem uspešna, ampak v sebi sem kričala od tiste prazne, črne luknje, ki se je delala v meni in ki me je razkrajala od znotraj. Ampak očitno sem to potrebovala, da sem v nekem trenutku rekla "stop, ne morem več", si obrnila življenje na glavo in začela živeti drugače. In prepričana sem, da če delaš nekaj, kar imaš rad, boš uspešen. Življenje je prekratko, da bi ga zapravljal za stvari, v katere ne verjameš, ki zate nimajo smisla, ki ti ne zbujajo metuljčkov v trebuhu. Konec koncev boste vi tisti, ki boste to delo opravljali do konca življenja, zato je prav, da je ta odločitev vaša.

Na kaj želite, da bi ljudje nekoč pomislili, ko bodo slišali vaše ime in priimek?

Upam, da se me bodo spomnili predvsem kot toplega človeka, ki je ljubil življenje. Ker menim, da sem v prvi vrsti to. Človek. Šele potem sem igralka in vse ostalo. 

Pred časom ste dejali, da je vaš cilj ne imeti ciljev. Se še držite tega načela ali se vam na horizontu morda že izrisujejo bolj določni cilji – npr. igranje v tujini, igranje na svetovnih odrih?

Za zdaj se s cilji še vedno ne ukvarjam, načrtujem pa postojanke. O ciljih še vedno ne maram slišati. Ker kaj pride za tem, ko je cilj dosežen?  Kam lahko greš naprej? Se ustaviš? Se zasediš tam, kjer si? Se umiriš? Ne vem, ampak nisem še na tej točki v življenju. Vprašajte me čez 10 let, mogoče bo takrat kaj drugače. (smeh)

Kako sami gledate na vse te obtožbe in pretrese v filmski industriji v povezavi s spolnim nadlegovanjem. Kako to vpliva na vas, igralke? Gre za mučne zgodbe, ki žal ne prihajajo samo iz Hollywooda, ampak se dogaja tudi pri nas. V filmskem svetu si človek zelo hitro zapre vrata, zato ste ženske pod še toliko večjim pritiskom v poslu, ki mu vladajo moški. Nekaj strahu zagotovo je ...

Mislim, da ravno na področju gledališča in filma, ki reprezentirata dva zame sicer zelo miselno liberalna, osvobojena "prostora", ki ozaveščata stvari, ki se dogajajo v svetu, včasih prihaja do presenetljivo konservativnih percepcij in prepričanj, sploh kar se spolov tiče. O tem, kakšen pritisk ždi nad ženskami v našem poklicu dandanes, bi lahko govorila do jutri. Bizarno mi je, da mora biti žensko v 21. stoletju strah samo zato, ker je ženska. Da se počuti slabo ali da jo je celo sram zaradi tega. Da mora skrivati svoje telo zaradi moških, da jih ne "zavede", ali pa zato ker ni takšno, kakršno bi "moralo biti". Da se "ženska postara, moški pa postane bolj šarmanten". Da se ji bodo zaprla vrata, če nečesa ne bo naredila ali če bo rekla "Ne". Zdi se mi ogabno. In sama se bom proti tem prepričanjem borila. Ampak to je tema zase.

Dejstvo je, da se v tej industriji veliko ukvarjamo z erotiko in z Erosom. Dejstvo je, da odnosi znotraj procesa postanejo bolj osebni. Dejstvo je, da se lahko zgodi marsikaj. Ampak ko to postane izgovor za objestnost enega človeka nad drugim, za izsiljevanje, za zadovoljevanje svojega ega, takrat nastane problem. Obstajajo meje. In vsak človek, ki ima vsaj malo posluha za počutje drugega človeka, vsaj malo empatije, začuti, kje je to mejo prestopil.

Pa naredimo dovolj, da bi to danes preprečili ali se še vedno preveč osredotočamo na žrtve, namesto na krivce?

Meni se zdi, da tega ni mogoče preprečiti. To se bo vedno dogajalo. Ozrite se naokoli. Že samo način, kako je ženska dandanes portretirana v medijih, nam to onemogoča. Vedno bo nekdo služil na račun tega. In dokler bodo mladi fantje in dekleta odraščali s to percepcijo, se to ne bo spremenilo. 

Ste imeli sami že kdaj kakšno negativno izkušnjo kot igralka?

Ne, nisem. Nobene omembe vredno. 

Kakšne vloge ne bi nikoli sprejeli in zakaj?

Ne bi sprejela vloge, kjer bi funkcijo igrala samo moja zunanjost. Ker me to ne vznemirja.

Kaj je mogoče najbolj nerodna stvar, ki se vam je zgodila med snemanjem filma oz. serije ali pa med igranjem na gledališkem odru? Trenutek, ko bi se najraje pogreznili v zemljo?

Lahko vam zaupam svojo največjo otroško travmo, ki me še danes spremlja vsakič, preden stopim na oder. V drugem razredu klavirja sem med nastopom pred polno dvorano doživela popolni blackout. Nisem vedela, kako naprej, niti kako nazaj. Po petih minutah matranja me je rešila učiteljica klavirja, ki je z mano odigrala konec skladbe. Od takrat do odra gojim love-hate relationship. Ta izkušnja je bila zame tako travmatična, da me je še danes, tik preden grem na oder, vedno, ampak res vedno, strah, da bom pozabila tekst. Bizarno. (smeh)

In ko smo ravno pri odrih. Vam je ljubše nastopati pred kamero ali pred občinstvom? Nenazadnje gre za dva precej različna si svetova ... Če bi bilo treba izbrati, za kaj bi se odločili.

Če je moja domišljija otrok, potem je oder zanjo otroško igrišče, kamera pa sladica po kosilu. Dva popolnoma različna svetova, kot ste rekli. Ne bi izbirala. Le zakaj bi, ko pa lahko grem po igranju na igrišču na sladico? (smeh)

Kaj vam v življenju pomeni največ?

Dobro psihično zdravje in zadovoljstvo. 

V Sloveniji je denarja za filmske projekte vedno premalo, država je tu precej skopuška. Se od igralstva pri nas da dostojno živeti, če nisi eden od zvezdnikov, na katere se lepijo tudi sponzorji?

Se da. Ne vedno in zna biti kruto, ampak če je sreča vsaj malo na tvoji strani in če delaš dobro, se da. 

Če bi bila meja nebo, ob katerem igralcu oz. igralki bi si želeli najraje zaigrati?

Ta trenutek ob Timotheeju Chalametu.