Danaja Padovac: ''Veliko je bilo trenutkov, ko sem hotela uspeh doseči takoj, ampak kmalu spoznaš, da je to skoraj misija nemogoče''

Ljudje za uspešne umetnike in športnike pogosto pravimo, da imajo talent. Pa se talent rodi ali to postane? In koliko je pri vas talenta oz. daru in koliko tega pripisujete trudu, vztrajnosti in želji po tem, da bi bili vrhunski v tem, kar počnete?

Pravim, da je vsak za nekaj. Moraš imeti občutek, smisel – temu lahko pravimo tudi talent. Jaz sem to žilico podedovala po očetovi strani. Največ pa je vztrajnost in premagovanje ovir do zastavljenih ciljev. Brez dela je nemogoče, pika na i pa je seveda talent.

Je umetnost med Slovenci dovolj cenjena? Vsak bi imel vaš portret, a večina za prgišče evrov ... Umetniška dela pač niso nujna za obstoj posameznika, zato jih številni ne znajo ceniti ... Kljub temu, da je povpraševanja po portretih ogromno, od tega ne morete živeti. Zakaj ne? Kaj bi se moralo spremeniti, da bi lahko? Mentaliteta ljudi, pristop politike?

Res je, večina bi imela portret, skoraj ni človeka, ki se mu ne bi zdelo zanimivo, da ga je nekdo narisal. Velikokrat pa se ustavi pri ceni. Težko si je predstavljati, koliko truda gre v eno delo in koliko truda sem že porabila, da sem prišla do tega nivoja. Moram pa priznati, da sem skozi mesece ustvarjanja dobila ogromno povpraševanj in tudi velikih naročil. Prišla sem do točke, da si ljudje želijo mojih del. Preživeti se da, ampak to pomeni veliko garanja. Dobro je imeti še kakšno stvar za zraven – tečaji, prodaja drugih izdelkov. Nekatere risbe vzamejo ogromno časa, zato si jih marsikdo s povprečno slovensko plačo ne more privoščiti ali pa si veliko ljudi raje privošči znamko oblačil. Tako je, v takšnem svetu živimo. Raje se izrazimo oziroma pokažemo na ta način – seveda obstajajo izjeme.

Zelo aktivni ste na spletu. Kako bi ocenili vlogo družbenih omrežij pri vašem delu?

Brez družbenih omrežij skoraj zagotovo ne bi dosegla tolikšne publike in posledično potencialnih strank. Včasih so te opazili zgolj na razstavah. Socialna omrežja pa so danes velik plus. Zanimivo je, da lahko navdušujem tudi ljudi, ki jih umetnost prej ni zanimala. 

Po profesiji ste sicer konservatorka-restavratorka. Ta poklic v Sloveniji životari. Zakaj menite imajo tisti, ki odločajo, tako zaničevalen odnos do kulture?

Dejstvo je, da država da zelo malo sredstev v ta namen, kar se mi zdi zanimivo, saj na razstave prihaja ogromno tistih, ki o tem odločajo. Tekom študija sem uspela spoznati, da ne samo, da je sredstev za projekte zelo malo, poleg tega je v vsaki javni ustanovi, kjer so zaposleni restavratorji, že za mnogo let vnaprej določeno delovno mesto. Po eni strani je res veliko drugih prioritet, kamor bi morala država usmeriti sredstva, je pa tudi res, da brez kulture ne gre. Zaradi umetnosti poznamo velik del naše zgodovine – nas osrečuje in modri.

Kdaj ste začutili, da bodo ilustracije vaše glavo področje delovanja?

Od majhnega sem si želela risati. Delala sem vse, kar je bilo v moji moči, da sem danes tukaj, kjer sem. Težki sprejemni izpiti, domotožje, najstništvo ... To so ovire, ki sem jih premagala. Seveda so vzponi in padci, pride tudi daljše obdobje brez motivacije, a ključno je, da se pobereš in ne obupaš. Veliko je bilo trenutkov, ko sem hotela uspeh doseči takoj, ampak kmalu spoznaš, da je to skoraj misija nemogoče. Nič ne gre čez noč.

Kaj vam pomeni risanje? In zakaj ravno portreti? 

Risanje sem jaz. Vsi me poznajo po tem. Z risanjem se odklopim, ko pa je izdelek končan, občutim veselje. Zlasti, če dobim veliko pohval. To mi ogromno pomeni. Še vedno potrebujem potrditev, da delam dobro. Tudi nad portreti sem navdušena od malega. Zanimivo mi je, da lahko ena napačna poteza na portretu spremeni človeka – lahko tudi do te mere, da ni več prepoznaven oziroma si ni več podoben.

Kaj poleg portretov še radi rišete?

Glede na to, da imam veliko naročil, zdaj prepustim strankam, da odločijo, kaj naj narišem. Največkrat so to seveda portreti ljudi, živali, se pa najde vmes tudi kakšna ilustracija z določeno tematiko. Nič mi ni odveč narisati oziroma naslikati – v vsem uživam. Je pa res, da imajo portreti pri meni že od nekdaj posebno mesto.

Kaj vam predstavlja največji izziv?

Najprej mi je bil velik izziv narisati hiperrealistični portret. Temu cilju se sedaj počasi približujem. Zdaj pa bi rekla, da je največji izziv preizkusiti se v novi tehniki. 

Koliko časa nastajajo vaše hiperrealistične ilustracije in koliko del se lotite na papirju ter koliko na grafični tablici?

Večino del se lotim na papirju, sem namreč velik zagovornik tradicionalnih tehnik. Sem se pa preizkusila tudi v digitalnem risanju, ko sem zaradi časovne stiske digitalno ilustrirala knjigo "Božiček obstaja!?," ki jo je idejno zasnovala Rebeka Dremelj.

Je pomembno kje in kdaj ustvarjate?

Bolj kot vse mi je pomembno, da imam čas in da ima vsaj osem ur na voljo. Če imam vmes kakšen opravek, se res težko zberem za nadaljnje delo. Najraje rišem v naravi. S tem ne mislim, da rišem naravo, ki jo imam pred seboj, temveč portrete, ki jih imam lahko že predhodno posnete s fotoaparatom.

Umetnost je pomemben del družbe. Je temelj ne le ustvarjalnosti, ampak tudi razvoja, kritične misli ipd. Kaj pa vam predstavlja umetnost?

Umetnost je skozi vsa zgodovinska obdobja v veliki meri pripomogla k razvoju družbe. Tudi v sedanjosti nam pomaga razvozlati skrivnosti zgodovine. Danes nas spremlja že na vsakem koraku. Večina se tega ne zaveda, saj veliko ljudi sprva pomisli, da so (likovna) umetnost samo slike in kipi. V dobi digitalizacije je čedalje več umetnosti okoli nas – od logotipov, reklam, risank ... Konec koncev je tudi design avtomobilov umetnost. Zaradi interneta je do umetnosti mogoče dostopati na vsakem koraku. Seveda pa vsaka dobra stran za seboj potegne tudi slabo. Trg je res nasičen in prenasičen predvsem z digitalno umetnostjo. Nekateri ustvarjalci digitalne umetnosti me impresionirajo, veliko pa se jih ponavlja in postane dolgočasno. Ljudje postanejo zmedeni in težko presodijo, kaj je res kvalitetno.

Radi tudi kiparite. Lahko v bodoče tudi na tem področju kaj pričakujemo od vas?

Res je, zelo rada kiparim. Vsekakor imam nekaj idej na tem področju, vseeno pa ogromno dejavnikov vpliva na uresničitev le-teh. Če si kdaj uspem pridobiti status kulturnika, bom zagotovo naredila kip, ki bo imel pomen.

Kdo je vaš največji kritik?

Definitivno starši. Tudi profesorji so bili v času izobraževanja veliki kritiki. Pomembno je sprejeti kritiko, jo obrniti sebi v prid, priznam pa, da to ni vedno povsem lahko.

Na katero svoje delo ste najbolj ponosni?

Vsa dela so zame pomembna in sem ponosna na njih, saj skozi vsako delo rastem. Je pa res, da v mojih očeh nobeno delo ni popolno. Če bi že morala izpostaviti eno, bi zagotovo izpostavila prej omenjeno knjigo, portret medveda in Luke Dončića v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije, ki sta bila namenjena za dobrodelne namene. Pa portret Gaje Prestor. Verjetno bom zelo ponosna tudi na delo, ki je zdaj v nastajanju, saj bo odšla oljna slika v Ameriko.

Kaj bi svetovali nekomu, ki obožuje vaše delo in želi nekoč risati kot vi?

V prvi vrsti je pomembna vztrajnost. Če si nekaj želiš, moraš za to tudi nekaj narediti. Radovednost ni odveč, pa preizkušanje v različnih tehnikah, opazovanje in konstantna vaja. Vedno zagovarjam, da je treba vsak dan nekaj narisati – kar koli. Tako se naučiš opazovanja, širiš svojo domišljijo in se naučiš discipline. Risanje namreč zahteva ogromno časa in sedenja oz. stanja. Tudi kakšna izobraževanja pri mojstrih so zelo dobrodošla, saj ti odprejo pogled.

Nam lahko zaupate svoje ustvarjalne načrte?

Veliko idej imam, kar lahko povem, pa je, da sem v mojem kraju zmagala, ko se naredila ilustracijo za dekoracijo izložbe v lekarni. V mojem kraju smo bile še z dvema kolegicama izbrane za izvedbo poslikave na steni ene izmed mestnih stavb v sklopu Občine Kočevje. Vsekakor si želim razstav, ker pa je treba preživeti, za svobodno ustvarjanje zmanjka časa.

Kako lahko po vašem mnenju umetnost izboljšuje družbo kot tako in posameznika? Nenazadnje je umetnost zrcalo družbe ...

V tem času je težko govoriti o umetnosti, kot da ima en sam splošen pomen. Imamo veliko umetnosti npr. performensi, ki so, in to je zgolj moje osebno mnenje, na meji ali pa mejo že celo prekoračijo – v smislu negativnega vpliva na posameznika.  

Kakšne prakse na področju ilustracije prevladujejo zadnje čase?

Zadnje čase opažam, da se ilustratorji poslužujejo digitalnih tehnik. Res je mnogo enostavneje in hitreje ustvariti ilustracijo z digitalnimi pripomočki. Včasih drugače ne gre, vseeno pa zagovarjam tradicionalne tehnike in podpiram ilustratorje, ki jih uporabljajo.