Atletinja Nika Glojnarič: ''Seveda si en dan želim, da bi podrla rekord Brigite Bukovec''

Čeprav si Nika Glojnarič nekoč želi postati slovenska rekorderka, je v svojih napovedih previdna. ''Vsak rekord je postavljen z namenom, da ga je mogoče doseči ali preseči. Vendar pa je v športu težko napovedovati ali obljubljati prihodnost, saj je veliko dejavnikov, ki vplivajo na rezultate in dosežke,'' se izziva zaveda Nika.

Še nedolgo nazaj ste se spogledovali s koncem kariere. Športnikom se je običajno težje kot s poškodbami boriti z glavo, s psiho ... Kaj je vas prepričalo, da nadaljujete?

V svoji športni karieri sem se vsekakor soočila s številnimi izzivi, predvsem v zvezi s poškodbami gležnja in hrbta. Vse te poškodbe so me močno prizadele – tako telesno kot psihično. Kljub tem pritiskom sem našla motivacijo, da sem nadaljevala s športom. Ena ključnih stvari, ki me je prepričala, da ne odneham, je bila moja strast do športa. Šport mi predstavlja nekaj več kot le fizično aktivnost. Je del moje identitete in način izražanja. Ne glede na težave, s katerimi sem se srečala, sem se borila naprej. Poleg tega sem se zavedala, da so težave in poškodbe sestavni del športa. Vztrajala sem s fizioterapijo, rehabilitacijo in iskanjem strokovne pomoči, da bi povrnila moč in okretnost v mišicah. Osredotočala sem se na cilje in svojo vizijo, kjer sem si želela doseči najboljše rezultate. To mi je dalo dodatno moč in voljo, da sem se dvignila in nadaljevala kljub vsem oviram.

Dejali ste, da ste med okrevanjem psihično močno napredovali. To ni tako redek pojav, obenem pa je lahko poškodba tudi ovira, če ne izgine strah pred novo poškodbo. Kako je uspelo vam to pustiti za sabo?

Res je, da sem med procesom okrevanja po poškodbi dosegla velik napredek na psihičnem področju. Kljub temu pa želim poudariti, da strah pred novo poškodbo še vedno obstaja in je v mojem primeru močno prisoten. Soočanje s strahom pred novo poškodbo ni bil enostaven proces. Bilo je obdobje, ko sem se spraševala, ali bom lahko spet tekmovala na enaki ravni, ali bo moje telo zdržalo pritiske in obremenitve športa. Vendar mi ni preostalo drugega, kot da se soočim z dejstvom, da je strah del mojega športnega življenja. Pomembno je bilo, da sem se naučila ravnanja s tem strahom. Prvi korak je bil, da sem sprejela svoje občutke in se zavedla, da je strah normalen odziv. Nato sem se osredotočila na gradnjo zaupanja v svoje telo in sposobnosti. S pomočjo trenerja in partnerja sem postopoma nadgrajevala svojo telesno moč, kar mi je pomagalo zmanjšati strah pred novo poškodbo. S tem sem ponovno začela verjeti, da je moje telo sposobno in pripravljeno na nove izzive.

Pa ostaniva še pri psihološki pripravi. Ali posebej delate tudi na tovrstnem ''treningu''?

Na žalost nimam možnosti za posebno psihološko pripravo, čeprav bi si jo želela. Finančna sredstva so v mojem primeru zelo omejena, kar mi preprečuje dostop do specializirane pomoči na področju psihološke priprave. Zavedam se, da je psihična stabilnost ključnega pomena za dosege vrhunskih rezultatov in premagovanje športnih izzivov. Kljub pomanjkanju sredstev sem se naučila samostojno uporabljati nekatere tehnike in strategije, ki mi pomagajo pri psihološki pripravi. To vključuje vizualizacije, pozitivni samogovor in dihalne vaje. Čeprav bi želela imeti strokovno pomoč in usmerjanje pri psihološki pripravi, se zavedam, da je včasih treba biti ustvarjalen in se zanašati na lastne vire. Upam, da se v prihodnosti situacija izboljša in da bom imela možnost dostopa do psihološke podpore.

Dejali ste, da vaš čas šele prihaja. Bo nekoč padel tudi rekord legendarne Brigite Bukovec na 100 metrov z ovirami? Kaj je pravzaprav vaš karierni cilj? Slovenski rekord, olimpijska medalja ali morda kaj drugega? Ali če vprašam drugače, kaj je vaš kratkoročni in kaj dolgoročni cilj?

Kot atletinja se zavedam, da sta postavljanje rekordov in doseganje velikih uspehov del tekmovanj in pomemben del mojega razvoja. Kar zadeva rekord Brigite Bukovec na 100 metrov z ovirami, je to izjemen dosežek, ki je vreden spoštovanja. Vsak rekord je postavljen z namenom, da ga je mogoče doseči ali preseči. Vendar pa je v športu težko napovedovati ali obljubljati prihodnost, saj je veliko dejavnikov, ki vplivajo na rezultate in dosežke. Karierni cilj je, da vsako leto izboljšujem svoje sposobnosti in dosežem najboljše rezultate, ki jih zmorem. Glede kratkoročnih ciljev si prizadevam za stalno napredovanje, izboljšanje osebnih rekordov ter doseganje dobrih rezultatov na mednarodnih tekmovanjih. Te cilje postavljam z namenom, da se razvijam kot športnica in da dosežem najboljše rezultate, ki so mi trenutno dosegljivi. Kar zadeva dolgoročne cilje, si želim nadaljnje rasti in se uveljaviti na mednarodni ravni. Ciljam na to, da se uvrstim med najboljše ovirašice na svetu ter da predstavljam svojo državo na najpomembnejših tekmovanjih, kot so olimpijske igre, evropska in svetovna prvenstva. Seveda pa si en dan želim, da bi podrla tudi rekord Brigite Bukovec.

Dejali ste že prej, pa vprašam še enkrat. Kaj je tisto, kar vas motivira, da vsak dan znova obujete šprinterice in garate na stezi, v fitnesu? Kaj vam je skozi kariero pomagalo, da vztrajate?

Moja motivacija za vsakodnevno obuvanje šprinteric in garanje na stezi izvira iz strasti do športa, želje po napredku ter doseganje novih ciljev. Kljub nepravičnostim v športu in pomakanju podpore sem se odločila, da vztrajam naprej, in ne bom dovolila, da me to ovira.

Kje imate še rezerve oz. kaj je vaša najbolj šibka točka? Finiš, tehnika preskakovanja ovir, morda štart?

Moja najbolj šibka točka je trenutno tek v cilj in ohranjanje ritma med ovirami. Kot specifična disciplina zahteva tek čez ovire posebne veščine in koordinacijo, ki jih še naprej izboljšujem. Kljub prizadevanjem je ta del zame še vedno izziv. Poleg tega je tek čez ovire disciplina, ki zahteva tudi nekaj sreče za doseganje dobrih rezultatov, saj je lahko nepredvidljiva. Kljub temu se trudim izboljševati svoje sposobnosti in premagovati svoje šibke točke.

Vrhunski šport od posameznika veliko zahteva, istočasno pa mu tudi veliko da. Kaj je vam dal šport, kar lahko uporabite tudi v vsakdanjem življenju?

Vrhunski šport mi je prinesel številne koristi, ki jih lahko uporabim tudi v vsakdanjem življenju. Med najpomembnejšimi je zagotovo ohranjanje telesne kondicije, kar mi pomaga ohranjati zdrav način življenja in da se počutim dobro v svoji koži. Poleg tega sem zaradi športa razvila veliko energije in vzdržljivosti, kar mi pomaga pri premagovanju izzivov in doseganju ciljev tako na športnem, kot tudi na osebnem področju. Disciplina, ki sem jo pridobila skozi šport, mi pomaga tudi pri organizaciji in vzdrževanju reda v svojem vsakdanjem življenju. Vendar pa je treba omeniti, da šport prinaša nekatere izzive in poškodbe. Poškodbe in bolečine so del tega, kar doživljam v vrhunskem športu. Vendar sem se naučila, kako se spopadati s temi izzivi in se učiti iz njih. Vztrajnost, potrpežljivost in vzdržljivost, ki sem jih pridobila skozi šport, mi pomagajo premagovati težave in se hitreje opomoči po poškodbah. Skupaj gledano mi je šport prinesel veliko dragocenih izkušenj in lastnosti, ki jih lahko uporabljam v vsakdanjem življenju.

Nedavno ste šele kot tretja Slovenka prebili magično mejo 13 sekund. Kaj pomeni ta mejnik v vaši glavi in ali se je po poškodbi in vračanju na steze kaj spremenilo v vašem načinu treninga, da ste nato posegli po osebnih rekordih?

Še do danes nisem čisto predelala teka pod 13 sekundami. Enostavno sem še v svojem svetu, če lahko tako rečem. Tek pod 13 sekundami je zame res nekaj posebnega in mislim, da še dolgo ne bom pozabila tega teka. Po poškodbi gležnjev sva se z očetom odločila, da za eno leto pustiva ovire in se osredotočiva na šprint. Medtem je telo malo pozabilo ter se odpočilo od napora. Mislim, da sva se z očetom zelo dobro odločila, da sva eno leto naredila premor ter delala samo na hitrosti. Pri treningih nisva čisto nič spremenila. Delala sva enako kot prej, samo brez ovir. 

Kdaj ste se sploh zaljubili v tek, v atletiko in zakaj ste izbrali prav tek čez ovire? In kdaj ste vedeli, da bo to vaše življenje? Kaj je bila tista prelomna točka?

V atletiko sem se zaljubila v osnovni šoli oziroma pri devetih letih. Že od malih nog sem bila zelo energična in vzdržljiva, zato sta me oče in mati vpisala v atletski klub Brežice. Vsak drug dan sem se peljala na treninge v blagovnico v Brežicah. Tudi sami trenerji so opazili, da sem zelo hitra, zato sem tudi kmalu začela trenirati štirikrat na teden. Z ovirami me je spoznal moj bivši trener Henrik Omerzu. Na začetku sem imela kar nekaj težav, saj je bilo to zame nekaj novega. Kmalu zatem pa sem se zaljubila v ovire, zato ker so v meni predstavljale nek izziv. Res pa je, da imam kakšen dan, ko mi ne gre in enostavno ovir ne morem videti. Moja prelomna točka so bile tekme, ki sem jih začela na ovirah. Že na samem začetku sem dokazala, da lahko zelo dobro odtečem ter se kosam z drugimi tekmicami. Iz tekme v tekmo sem napredovala ter izboljševala osebne rekorde, kar je bila nekakšna potrditev, da so ovire moja disciplina in da lahko posežem po višjih stopničkah.

Se še spomnite svojega prvega nastopa?

Če povem iskreno, ne. Takrat še to nisem tako dojemala kot sedaj. Najbolj se spominjam tekem, na katerih sem naredila norme za največja tekmovanja. Normalno, da takšne ostanejo v spominu za zmeraj. Tek pod 13 sekundami si bom zapomnila najbolj od vseh do sedaj. Želja pod 13 sekundami je bila res velika in sem zelo srečna, da sem kot tretja Slovenka prebila to magično mejo.

Kot rečeno. Pred nekaj leti ste bili ena najbolj obetavnih atletinj, potem pa je v vašo kariero zarezala poškodba – poškodba gležnjev. Poškodbe so sestavni del športa, a na vsakega vplivajo drugače. Kaj so poškodbe naučile vas?

Prva pomembna lekcija, ki sem se jo naučila, je bila sprejemanje in potrpežljivost. Poškodba me je prisilila, da sem se soočila z dejstvom, da obstajajo stvari, ki jih ne moremo nadzorovati. Sprejela sem, da je okrevanje proces, ki zahteva čas. Poškodbe so me še bolj spodbudile, da sem se bolje posvetila pravilnem ogrevanju, krepitvi mišic in skrbi za pravilno tehniko. Zavedam se, da je celostna skrb za zdravje ključna za dolgoročen uspeh v športu. Poškodbe so me naučile, da sem močnejša, kot sem si mislila. Kljub težavam sem se naučila vztrajati, se boriti in si prizadevati za vrnitev na stezo.

Trenira vas oče. To ima verjetno določene prednosti, saj vas oče pozna do obisti. Kakšna je vajina dinamika na relaciji trener-varovanka in kakšna na relaciji oče-hči?

Najina dinamika na relaciji trener-varovanka in oče-hči je zelo edinstvena. Kot trener me oče pozna do obisti, saj me spremlja skozi vse moje športno potovanje. Ve, koliko sem sposobna, ter vidi mojo moč ter šibkosti, kar je nedvomno prednost. Najin odnos na treningu je profesionalen. Oče se drži svoje vloge trenerja in me usmerja ter svetuje glede na moje potrebe in cilje. To pomeni, da se na treningu osredotočiva na tehnične vidike, moč, vzdržljivost ter druge pomembne elemente. Vendar pa se zavedava, da je pomembno tudi vzdrževati ravnotežje med trenerjem in varovanko ter očetom in hčerko. Po treningih ali tekmah si vzameva čas, da se umakneva iz vloge trenerja in športnice ter se sprostiva kot družina. Dinamika na relaciji oče-hči izven športa je polna ljubezni, podpore in razumevanja. Najbolj ključno je, da ohranjava jasno komunikacijo in spoštovanje v obeh vlogah. To nama omogoča, da uspešno ločiva športno sfero od osebne.

Kako se spopadate s pritiskom in kako prenašate neuspehe?

Tako, da se opiram na podporo svoje družine, partnerja, prijateljev in trenerja. Pogovori z njimi mi pomagajo pridobiti drugačno perspektivo in podporo, kar je ključno pri spopadanju s pritiskom. Prav tako se zavedam pomena dobrega samooskrbovanja in skrbi za svoje duševno in čustveno počutje. Vključujem tehnike sproščanja, kot so dihalne vaje, poslušanje glasbe, ali pa se ukvarjam s svojimi hobiji, ki me veselijo. To mi pomaga ohranjati ravnovesje in zmanjšuje pritisk. Kar zadeva neuspehe, jih sprejemam kot del procesa učenja. Zavedam se, da neuspehi ne določajo moje vrednosti in da so priložnost za izboljšanje ter doseganje boljših rezultatov v prihodnosti.

Nam lahko na kratko opišete, kako sploh potekajo vaši treningi in kakšna je vaša tekmovalna filozofija?

Moji treningi so specifični glede na mojo disciplino in se prilagajajo glede na čas sezone ter moje individualne potrebe. Treniram štirikrat do petkrat na teden po največ dve uri. V ponedeljek delam hitrost in eksplozivnost, v torek imam uteži ter poskoke, v sredo naredim lažji trening, da se spočijem za četrtek, ko imam tehniko ovir. V petek ponovno naredim lažje uteži ter v soboto distance in ovire. Nedelja pa je čas za počitek. Moj trener oziroma oče vseskozi spremlja moj napredek, analizira moje šibkosti in prilagaja treninge glede na to. Trenutno sva osredotočena na hitrost med ovirami, tehniko in vzdržljivost.

Kar zadeva mojo tekmovalno filozofijo, sledim načelu dajanja najboljšega od sebe in uživanja v trenutku. Svoje tekmovalne cilje si zastavljam realistično in se osredotočam na lasten napredek ter osebne dosežke. Pomembno mi je, da ostanem osredotočena na svoje delo in izkoristim vsako tekmo kot priložnost za napredek.

Brigita Bukovec je dejala, da je od svojega športa lahko živela, a da je imela srečo. Lahko to trdite tudi vi? Kako trd je kruh atleta, kot ste sami?

Resnično se ne morem pohvaliti, da lahko živimo od svojega športa, tako kot je to uspelo Brigiti Bukovec. Finančno stanje atletov je izjemno zahtevno in večina se nas ne more preživljati samo z denarjem, ki ga dobimo v atletiki. O denarju v atletiki ne morem govoriti, saj večino časa živim v minusu. Za svoje športno udejstvovanje sem odvisna od sredstev, ki jih vloži moja družina, ter denar, ki si ga zaslužim s svojim delom poleg napornih treningov. Pridobivanje sponzorjev je izjemno težko v atletiki, še posebej v primerjavi z drugimi športi. Vsaka najmanjša finančna podpora bi bila zelo dobrodošla, saj so stroški opreme in športnih izdelkov izredno visoki. Vsak prispevek bi mi omogočil lažji dostop do nujnih sredstev in pripomogel k izboljšanju mojih rezultatov. Vsekakor pa se kljub finančnim omejitvam trudim vztrajati, postavljati realne cilje in se osredotočati na svoj napredek v športu. Nenazadnje, šport je moja strast in veselje ter bom še naprej sledila svojim sanjam ne glede na finančne ovire.

Kako ste se skozi leta spremenili kot športnica, kot oseba, vaš tekmovalni značaj? Kaj bi danes sporočili svoji mlajši različici na začetku svoje športne poti in kaj nadobudnemu mlademu športniku, ki želi poseči po zvezdah?

Skozi leta sem doživela številne spremembe, tako kot športnica kot oseba. Postala sem bolj disciplinirana, vztrajna in samozavestna ter bolj začela verjeti v svoje sposobnosti. Skozi treninge, tekmovanja in življenjske izkušnje sem rasla na več ravneh, kar me je naredilo še močnejšo. Če bi se lahko pogovorila s svojo mlajšo različico na začetku svoje športne poti, bi ji svetovala, da naj si postavlja realistične cilje in da naj pričakovanja uskladi s sredstvi in pogoji v okolju, v katerem živi. Poudarila bi, da so izkušnje ključne za rast in da je pomembno uživati v procesu ter biti potrpežljiv. Mlademu športniku, ki si želi poseči po zvezdah, pa bi povedala, da naj sledi svojim sanjam in si zastavi visoke cilje, vendar naj bo obenem realen in se zaveda, da bo pot do uspeha zahtevna. Pomembno je biti predan, trdo delati in biti pripravljen na vzpone in padce. Na koncu bi poudarila, da so izkušnje in odraščanje sestavni del športne poti. Sprejemanje izzivov in učenje iz neuspehov ter uspehov nam pomaga rasti in postati močnejši. Pomembno je, da vztrajamo, verjamemo vase in se ves čas razvijamo tako kot športniki kot tudi kot osebe.

Česa vas je v življenju najbolj strah in kaj vam predstavlja največji izziv?

V življenju me je najbolj straši neizpolnjevanje svojih ciljev in neizkoriščanje svojega potenciala. Strah me je, da bi zamudila priložnost in ne bi uspela v športu in drugih vidikih življenja. Največji izziv zame je premagovanje lastnih omejitev in premikanje izven svoje cone udobja. To pomeni soočenje z neznanim, sprejemanje tveganj in premagovanje ovir, tako fizičnih kot psihičnih. Izziv je tudi vztrajati in ohranjati motivacijo, ko se pojavijo težave ali neuspehi na poti do ciljev. Kljub temu se trudim spopadati s strahovi in izzivi ter se osredotočiti na svoj razvoj in rast. Zavedam se, da so strahovi in izzivi del življenja in da je pomembno, da se jih ne bojimo, ampak jih sprejemamo kot priložnost in napredek.

Google razen vaših športnih rezultatov o vas ne ve kaj dosti. Kdo je Nika Glojnarič, ko ni tekačica oz. vrhunska športnica? Kaj najraje počnete, ko nimate obutih šprintaric?

Nika Glojnarič je več kot le tekačica in vrhunska športnica. Ko nisem v vlogi športnice, uživam v številnih drugih dejavnostih in interesih. Med mojimi najljubšimi hobiji je branje, saj mi knjige omogočajo pobeg v drugačne svetove. Prav tako sem navdušena nad naravo in aktivnostmi na prostem, kot so pohodništvo, tek v naravi, sprehodi, saj mi ti trenutki omogočajo sprostitev. Poleg tega cenim čas s prijatelji in družino, saj so te odnosi zame izjemno pomembni. Uživam v druženju, pogovorih in ustvarjanju skupnih spominov.