Glasbenica Astrid: ''Otrok nikoli ni kriv za slabo počutje svojega starša''

Nam lahko razgalite ozadje singla Stanovanje, kaj predstavlja, kakšne je zgodbo videospota, ki prihaja?

Šele ko sem začela z montažo videospota, sem ugotovila, kdo sploh je "ona". Je hologram, ki ga je ustvaril "on". Po svojih merilih. Vedno ga čaka doma, vedno je urejena, spodobna in mu govori same lepe stvari. Če mu ni do njene družbe, je enostavno ne prižge. Ko ga ni doma, ostane sama. Stoji na balkonu, opazuje ptice, nebo, ceste in vrvež ljudi. Razvije svoj notranji svet, v katerem si želi, da bi lahko odšla. Ko ne zmore več, se izniči, on pa se vrne v prazno stanovanje.

Kako je potekalo snemanje? 

Tomaž je imel idejo, da bi na različne strunske instrumente posnela ista dva akorda, v različnih ritmičnih vzorcih. Igrala sva se tudi s postavitvijo mikrofonov, ko sva snemala vokal, saj sva jih postavila kar v krog. Sama sem stala v sredini, zaprla oči in poskušala vsaki črki vdahniti življenje. Tomaž je potem precej dolgo skladbo varil in se igral z miksom – poskušal je doseči, da dogajanje v zvočni sliki resnično komplementira besedilu, ki ga interpretiram. Na koncu smo se lotili miksa in masteringa. Če v avtu ne zveni dobro, potem še nismo gotovi ...

Videa in montaže sem se tokrat lotila sama, pa tudi vsega artworka, ki ga uporabljava v namene promocije skladbe. Vedno bolj se zavedam, kaj hočem, in tega ne morem vedno razložiti neki tretji osebi, ki nikoli ni živela v mojem norem domišljijskem svetu. Osvobajajoče je vse delati sam. 

Skladbo ste nameravali premierno predstaviti ob 18:48? Gre za datum? Morda letnico? 

Mislila sem, da bom skladbo izdala na svoj rojstni dan, ob 18:48, ampak smo se tik pred zdajci odločili drugače. Premierno smo ga predstavili v oddaji Notice z Nejo Jerant, na Valu 202. Skoraj vsak dan pogledam na uro ob 18:48. Je rdeča nit moje umetniške poti. Je pa tudi letnica, a o tem morda kdaj drugič.

Kako zelo se je vaše življenje spremenilo, ko ste postali mama? Kaj vam je dalo oz. vas naučilo materinstvo?

Moje življenje je čudovito, odkar sem mama. Ni pa vedno lahko. Ampak nikoli zaradi otroka, to je najbolj zanimivo. Otrok nikoli ni kriv za slabo počutje svojega starša. Z nekaterimi zakopanimi občutji, strahovi in travmami se pač ne moreš spopasti, dokler jih nekdo ne potegne na plano. Starševstvo je velikokrat borba. Predvsem sam s seboj. Materinstvo mi je dalo predvsem ogromno neke zdrave samozavesti. Veliko bolj sem prisotna, odkar sem mama.

Katero vlogo v življenju pa imate najraje? 

Vloga matere je ultimativna vloga in to imam najraje. Čeprav obožujem oder in sem strasten karierist, je to vloga, ki je večna in me najbolj izpopolnjuje. Njej je vse podrejeno in zaradi nje vse tudi obstaja. Kdaj si želim, da bi lahko dlje spala ...

Na vašem Instagram profilu lahko spremljamo, da se ob vikendih zadnje čase spremenite v zapeljivo pevko, ki poje in pleše med gosti. V čem se najbolj najdete, izrazite? S harfo? Plesom? Petjem? V vlogi mame? Kot pedagoginja?

V vseh vlogah. Sem človek, ki stremi k notranji sreči. Če se v kaki vlogi ne bi počutila dobro, bi jo verjetno hitro opustila. Če pa sem lahko čisto iskrena s teboj ... Moj idealni scenarij je ustvarjati svojo glasbo in z njo potovati po svetu ter imeti ekipo ljudi, s katerimi resnično dobro sodelujem. V tem scenariju je ves čas prisotna tudi hčerka, s katero želim postopoma deliti vse aspekte svoje kariere, jo peljati s seboj v studio, na tonske probe, na koncerte itd. 

Kje vas lahko vidimo oz. poslušamo danes?

Redno nastopam v restavraciji Nebo v centru Ljubljane, kjer pojem, plešem in igram harfo. Želela bi si, da bi bilo več nastopov, kjer bi predstavljala svojo glasbo.

Znanje o glasbi predajate tudi naprej. Poučujete namreč glasbo na srednji šoli. Kaj imate radi pri tem poklicu in česa ne?

Všeč mi je delo z mladimi in resnično uživam ko pripravljam učne ure. Rada sem inovativna. Postavila sem si dva glavna cilja – dijakom privzgojiti ljubezen in spoštovanje do umetnosti nasploh ter doseči, da se bodo k uram glasbe radi vračali. Pomembno mi je, da vzljubijo znanje in začnejo raziskovati svet okoli sebe. 

Kakšna učiteljica ste?

To je sicer vprašanje za moje dijake, lahko pa povem, kakšna si želim biti – prijazna, spoštljiva in "v službi mladine", ki prihaja za nami. Želim si, da bi jim bila snov, ki jo pripravim, v navdih. 

Pred časom ste nastopali pod imenom Astrid in Avantgarden, kjer sta vam družbo delala Jani Hace in Martin Štibernik. Danes niste več ''avantgardni'', a niste sami, saj zdaj sodelujte s Tomažem Zupančičem, ki se skriva v ozadju. Se je s to spremembo spremenil tudi vaš glasbeni izraz? Kaj lahko pričakujemo od vas v prihodnosti?

Tomaž se nikakor ne skriva, njegova pozicija pa je bolj podobna objemu kakor ozadju. Njegova percepcija glasbene slike pač objame mojo in tovrstnega sodelovanja sem si vedno želela. Od naju lahko v prihodnosti pričakujete veliko ljubezni do umetnosti nasploh. Resnično pa sem hvaležna Janiju in Martinu, ker sta bila izjemna sodelavca, mentorja in prijatelja. Ustvarili smo čudovite glasbene biserčke, na katere sem zelo ponosna. 

Se da v Sloveniji živeti kot karierna glasbenica?

Mislim, da se vse da, če si človek tega zares želi. Vendar pa je čas, da začnemo glasno komentirati situacijo, v kateri se je znašla kulturna scena v Sloveniji. Od tega, da menim, da jo peščica ljudi poskuša načrtno izkoreniniti in je naša naloga, da ostanemo čuječi, kritični in usmerjeni k spremembam na tem področju, do tega, da imamo katastrofalen sistem izplačevanja avtorskih pravic ipd. Poskušam biti pozitivna in kreativna, a je težko, če moraš plačati toliko in toliko položnic, hkrati pa vlagati v svoje projekte, ki pa denarja ne vračajo v enaki meri. Zgolj kot ustvarjalec težko preživiš, kar pa nikakor ne pomeni, da bi morali obupati. Umetnost, ki nastane z veliko truda, trme in zagnanosti nosi v sebi neverjetno energijo. Vredno je. 

Kaj vas je v življenju najbolj razočaralo?

Takih trenutkov je bilo ogromno, a sem si zadala za cilj, da ne bom postala otopela, hladna in neprijazna. Zdi se mi predvsem plemenito, da človek ohrani samega sebe, svojo toplino, ljubezen do sočloveka in pripravljenost pomagati. 

Brez koga danes ne bi bili to, kar ste?

V prvi vrsti brez staršev in sestre. Nato brez same sebe in svojega trmastega karakterja. Navsezadnje pa zaradi svoje hčerke. Vsak človek, ki ga srečamo v življenju, oblikuje del nas in naše prihodnosti – eni bolj, drugi manj. 

Kaj je vprašanje, ki vam ga nihče ne zastavi, pa si želite da bi vam ga in kakšen bi bil vaš odgovor?

Včasih si želim, da bi me kdo resnično hotel spoznati in opustiti neke domneve. Celo življenje se ukvarjam z nekimi scenariji, ki si jih ljudje naredijo na podlagi nepreverjenih dejstev ali bežnih srečanj. V resnici sem tako zelo mila in čustvena, velikokrat me bolijo grde besede, krivice in laži. Dejansko ne znam lagati, resnično težko skrijem svoje občutke. Želela bi si več iskrenega spoštovanja zaradi vsega, kar sem. 

Kakšna je običajno reakcija ljudi, ko jim rečete, da ste harfistka? Kdo vas je sploh navdušil nad harfo?

Ljudje so po navadi navdušeni nad dejstvom, da sem magistra petja in harfistka. Navdušila me je sestra. Nad veliko stvarmi, s katerimi se danes pravzaprav ukvarjam. 

Nam lahko zaupate kakšno zabavno anekdoto s koncerta oz. nastopa?

Nazadnje sva imela koncert v Zorici in tam sem resnično uživala. Intimno vzdušje, teatralen vibe in publika, ki ti prisluhne. Za to živim. Zabavno je predvsem dejstvo, kako zelo nesamozavestna sem na tonskih probah. Odkar pomnim. Včasih celo jokam. Potem pa stopim na oder, začnem z nastopom in kar naenkrat me nič več ne moti, prsti znajo igrati, glas dela ... Tudi na tem koncertu sem bila na tonski probi tako zelo nesamozavestna, da me je vse bolelo. Resnično mi je mar, da je koncert na najvišjem nivoju in seciram vsak ton. 

Kaj vas je v življenju najbolj zaznamovalo?

Materinstvo, zagotovo. 

Kaj najbolj ljubite nad dejstvom, da ste ženska in ali je katere stvar, zaradi katere si kdaj želite, da bi bili moški?

Obožujem biti ženska. Moške spoštujem in se od njih učim celo življenje, a nikoli ne bi zamenjala svojega spola. Veliko razmišljam o ženski energiji, o magiji, ki se mi pretaka po krvi. Za večino svojih prijateljic bi rekla, da so čarovnice in da njihove duše s seboj nosijo modrosti naših prednic. Pogovori so tako zanimivi, pikantni, odkriti, čustveno inteligentni in zabavni, druga z drugo smo empatične, podpiramo se. Rade potujemo v globine – smo ljubiteljice detajlov.