Astrid: 'Deklica, ki jo nosimo s seboj, prosi za razumevanje, skrb, zdravo zaščito in ogromno ljubezni'

Skladba 'Hey, Julie' je nekaj posebnega. Vokal, aranžma. Ni tipično slovenska. Kdo ali kaj je bil navdih zanjo, za besedilo in kdo sploh je Julie oz. Juliana Széchenyi?

Navdih zanjo je bil Tomaž (Zupančič, op.p.), ki mi je v svoji študentski sobici za kratek trenutek pokazal nek svoj demo posnetek. Kakor je zdaj že v najini navadi, na tak način zelo na hitro dobiva skladbo, ki je res 'catchy'. Rečem mu: "Snemaj," in posnameva vokalno linijo. Takrat sem predvsem razmišljala, zakaj se je zdaj pojavila ta moja Julie in zakaj želim ravno njej posvetiti skladbo. Dejstvo je, da je Juliana še kako resnična oseba, s katero sem lani nekajkrat "vozičkala" po Tivoliju in centru Ljubljane, medtem pa sva obdelali vse tematike, ki so bile takrat zame najbolj boleče – pomanjkanje časa zase, stres zaradi materinstva, stres zaradi različnih situacij, ki so se mi dogajale. Imela sem torej nekoga, ki sem mu lahko zaupala in ki me je resnično razumel. Julie mi je v tem času povedala tudi dve zgodbi, ki sta me iskreno prizadeli in želela sem jo "prijeti za roko in jo poljubiti znova in znova". Na koncu refrena je "Julie, will you marry me?" in ta stavek sem resnično izrekla. Ne vem, zakaj točno, ampak rekla sem ji, da če bo morala oditi iz naše države, se bom pač poročila z njo. Mislila sem povsem resno, da ne bo pomote.

Skladbo je pospremil videospot z arhivskimi posnetki iz vaše mladosti, kjer so ujeti prisrčni trenutki s starejšo sestro. Kaj sporočajo ti kadri oz. kaj želite sporočiti s skladbo?

S sestro Renato sva bili nerazdružljivi nekje do obdobja njene pubertete, kar povsem razumem. Takrat nisem razumela in je bila zame to izredno boleča izkušnja. Nikoli nisva zares obnovili vezi, ki sva jo imeli kot otroka, čeprav se zdaj dobro razumeva in mislim, da je najboljša teta, kar bi si jih moja Ava lahko želela.

V videu vidim ogromno ljubezni, njene najprisrčnejše nasmehe in skrb zame. Vidim dve majhni deklici, ki bi ju tako rada objela in ju predvsem zaščitila. Ni jima bilo vedno lahko, čeprav sta imeli lepo življenje. Skladba v prvi vrsti govori o mojem pogovoru z Julie, ko mi je povedala svojo zgodbo. Govori o iskrenem, sočutnem pogovoru s prijateljico in o tem, da bi morale na enak način govoriti same s seboj. Pa smo dostikrat ravno do sebe zlobne, neprizanesljive, imamo pretirana pričakovanja in grd nabor besed: grda, debela, lena, nevredna. V resnici pa deklica, ki jo nosimo s seboj, prosi za razumevanje, za skrb, zdravo zaščito in ogromno ljubezni. Tega se ravno letos učim tudi sama in spremembe so očitne. 

Videospot je namenjen tudi moji mami, ki je vse te posnetke skrbno posnela in hranila vsa ta leta. Pa vsem tem živopisanim spominom, ki jih je ustvarila za naju.

Ko ravno govorimo o preteklosti, otroštvu ... Kaj vas je v mladosti najbolj izoblikovalo?

Menim, da so se popolnoma vse stvari zgodile z razlogom. Zdaj, ko so se mi malo začele odpirati priložnosti tudi na kariernem področju, opažam, da je bila vsaka situacija podlaga za to, kar prihaja. Predvsem pa je največje odkritje, kako pomembna so za nas "negativna" občutja. Žalost, jeza in podobna. Vsaka zavrnitev. Vsakič, ko se kdo ni hotel družiti z menoj, mi je zelo hitro postalo jasno, zakaj je tako. Vsakič, ko sem izgubila, sem vedela, da bom enkrat samo še zmagovala. Samo še malo tehnike potrebujem. Še samo malo kondicije. Še samo nekaj ur vaje. Samo še ...

Časi se močno spreminjajo. Meja med spoloma je vse bolj zabrisana. Kaj danes žensko dela žensko in kaj dobro glasbo še loči od hiperprodukcije in hitov po tekočem traku?

Jaz osebno ne bi rekla, da je meja med spoloma bolj zabrisana kot včasih. Samo ženske smo začele jasno in glasno izgovarjati svoja imena. Pokazale smo vse svoje talente, svojo karizmo, svojo lepoto in vse vrline, ki jih nosimo s seboj. Čeprav sem uspešna, delovna in odločna, sem še vedno lahko mama, gospodinja – z naglasom na drugem 'o' – in od glave do pet urejena dama. Mislim, da dandanes res ni več pravil. Jaz vedno pravim, da je treba "surfati" na valovih, ki ti jih pošilja vesolje. 

Dobra glasba je zadnje čase malce trpela, ampak zato pa so nove generacije tiste, ki delajo spremembe. Jaz resnično verjamem samo v kvaliteto in globino. Česa drugega se sploh ne mislim iti – če bo zato trpela moja denarnica, me ne zanima niti malo. Čeprav v resnici ne dvomim v uspeh moje glasbe. Samo malo potrpljenja in trdega dela, pa bo. Hiperprodukcija pa v nobeni panogi ni dobra. Za planet je predvsem škodljivo v čemerkoli pretiravati. Mislim, da bo ravno ta beseda tista, ki bo človeštvo pogubila. Hiperprodukcija. Oblačil. Mesa. Avokada. Papirja. Plastike. Hiperprodukcija "trash" glasbe je še najmanjši problem.

Nedavno ste režirali videospot za skladbo 'Devojke'. Kako to, da ste se znašli v režiserskih vodah? Nam lahko kaj več zaupate o tem projektu in ali lahko pričujemo še več izdelkov, pri katerih boste stali za kamero?

Mami je za rojstni dan dobila res dober fotoaparat, malo za tem pa sem gledala film Larsa von Trierja z naslovom 'Melancholia'. Sedela sem tri centimetre od ekrana, tako kot majhni otroci, in imela od začetka do konca filma odprta usta. Potem sem mami "popalila" fotoaparat in ji ga nikoli nisem vrnila. Najprej sem snemala stvari, ki so mi bile všeč – odleski svetlobe na različnih predmetih, detajli, zanimivi pripetljaji. V navdih mi je bil vedno Paolo Sorrentino s svojim briljantnim načinom povezovanja filma z glasbo. In tako sem se enkrat "vrgla v mrzlo vodo" in posnela 'Tel Aviv', ki je ravnokar v montaži, in montažer pravi, da je vse tako narobe, da je prav smiselno". 

No, pri 'Devojkah' sem imela čudovito ekipo. Najčudovitejšo direktorico fotografije Veroniko Francesco. Obožujem njeno predanost, milino in izrazit talent. Vse se je začelo z mrzlim tušem na vikendu pri Tomažu. Jaz bom posnela "spot". Potem sem morala nujno kupiti nov zvezčič in začela zapisovati ideje. V enem mesecu je bilo vse splanirano in z ekipo petnajstih ljudi sem se podala na dvodnevno snemanje. Material je čudovit, izkušnja pa nepozabna. 'Devojke' so videospot za intro moje prihajajoče plate, zmontirala pa bom tudi kratko estetiko – kratek film z istim naslovom. 

V mesecih od novembra 2022 do februarja 2023 bo izšel tudi EP z naslovom 'Triptich', kjer bom zajela tri skladbe, s tremi videospoti, v treh jezikih. Razmišljam, da bi izdajo podprla z interaktivno umetniško instalacijo in koncertom. Veselim se. V tem času sem malo prestrukturirala izrek "sit back and enjoy the ride". Ja, absolutno, ampak še bolj pa "sit front and take the wheel". Brez nič ni nič.