Anka Pogačnik: Velikokrat v življenju sem že slišala komentar: Zakaj judo, to je moški šport

Kdaj ste spoznali, da se želite judu posvetiti v celoti in da bo ta šport postal vaš življenjski slog? Kaj je bila tista prelomna točka in kako ste se sploh znašli v tem športu?

V judu sem se znašla čisto po naključju. V šoli sem obiskovala veliko različnih športov, vendar sem vseeno vsakodnevno doma skozi okno opazovala, kako v sosednji stavbi trenirajo judo. Nekega dne so starši predlagali, da skupaj z bratom preizkusiva ta šport, saj naju tako ne bi bilo treba peljati daleč na treninge. Bilo mi je zelo všeč in kmalu sem dobila nove prijateljice.

Nisem vedela, da bo judo postal moja življenjska pot. Samo počela sem tisto, v čemer sem uživala. Že pri kadetinjah sem začela dosegati zelo dobre rezultate, ti so mi prinesli v šoli status športnika in olimpijsko štipendijo ter mi dali motivacijo, da sem vztrajala. 

Slovenci smo v judu dosegli že številne uspehe. Je to za vas breme v smislu visokih pričakovanj ali dodatna spodbuda?

Slovenski uspehi v judu so zame vsekakor samo dodatna motivacija in spodbuda, saj so dekleta in fantje s tem dokazali, da se da narediti uspehe. 

Kljub uspehom in olimpijskim medaljam pa se zdi, da je judo še vedno precej obskuren šport v Sloveniji in medijsko slabo pokrit. Od tega se verjetno pri nas ne da ravno živeti? Ali pač?

Ne, žal se samo od juda ne da živeti. Sem pa že kar nekaj let zaposlena v Slovenski vojski kot vrhunska športnica, kar mi je res v veliko pomoč, saj lahko nemoteno treniram in tekmujem, prav tako pa mi teče delovna doba. Prav tako mi s sredstvi, kolikor mi lahko, pomaga tudi matični klub Judo klub Triglav Kranj in pa podjetje Štern Group. Hvaležna pa sem tudi podjetju Suzuki Slovenija, da so mi dali sponzorski avto, ki mi je v veliko pomoč pri mobilnosti.

Se vam zdi, da je judo v Sloveniji dovolj cenjen? 

Ne, mislim, da ne. Glede na to, da je judo eden najuspešnejših športov na poletnih olimpijskih igrah, je premalo zanimanja za ta šport. 

Katere so bile največje ovire, s katerimi ste se soočali na svoji karierni poti in kako ste jih premagali?

Največja ovira za vsakega športnika so vsekakor poškodbe. So sestavni del športa, vrhunskega še toliko bolj. Najhujši trenutki so bili takrat, ko nisi sposoben delati tistega, kar si vajen, ne veš, kdaj in kako uspešno se boš lahko vrnil. Ob takih trenutkih sem še toliko bolj hvaležna za ljudi, ki so bili ob meni in verjeli vame. 

Kaj je vaš karierni cilj in kateri dosežek vam je bil do zdaj v največje zadoščenje?

Glavni cilj so zame olimpijske igre prihodnje leto v Parizu. Že uvrstitev tja bi bil velik dosežek, saj so mi prejšnje ''pobegnile'' za eno mesto.

Vsak rezultat ima posebno mesto, najbolj vesela pa sem bila tretjega mesta na evropskem članskem prvenstvu prejšnje leto v Sofiji. 

Kakšni so pogoji treningov pri nas? Smo konkurenčni tujini?

Pogoji za treninge v Sloveniji niso dobri. Veliko klubov ima dotrajano telovadnico ali pa so primorani trenirati kar v šolskih telovadnicah. V tujini imajo res velike judo centre, kjer imajo vso infrastrukturo, ki jo športnik potrebuje, in je za njih poskrbljeno veliko bolje. Pri nas se mora vsak klub oziroma športnik znajti po svoje. Predvsem pa nam doma v Sloveniji primanjkuje dobrih trening partnerjev, zato smo primorani še toliko več potovati, iskati trening partnerje drugod oziroma se povezovati z drugimi klubi.   

Kako se soočate s porazi, neuspehi in pomanjkanjem motivacije? Verjetno ste imeli težke trenutke v karieri ...

Porazi in neuspehi so pač sestavni del športa. V karieri jih verjetno pride celo več kot tistih lepih trenutkov oziroma so lepi hitreje pozabljeni. Vem, da brez njih ne gre, je pa vsakič, ko pride do njih, težko, saj vem, koliko ur treninga in truda je bilo vloženega. Jih pa poskušam jemati kot lekcijo in dodatno motivacijo za naprej.

Pomemben del športa je psihološka trdnost, še posebej v judu. Kako skrbite za ta del priprave?

Pri psihološki pripravi 100-odstotno zaupam svojih trenerjem. Skupaj z njimi pred tekmovanjem, ko vidim žreb, naredimo video analizo nasprotnic in sestavimo načrt, ki se ga poskušam držati. Sama se poskušam pred tekmo osredotočiti samo nase, kako vsiliti svoj judo nasprotnicam. Sem pa zelo vesela, da z istima trenerjema delam že nekaj let in na samem tekmovanju vidita, kdaj potrebujem dodatno motivacijo, kdaj pa me morata pustiti samo na miru. 

Pri vašem športu je pogosto problematično zbijanje teže pred tekmami, saj gredo nekateri včasih v ekstreme. Kako sami zbijate težo in koliko pred tehtanjem se to začne?

Sama z zbijanjem teže nimam prevelikih težav. Tekmujem v kategoriji do 70 kilogramov, moja normalna teža pa se giblje nekje med 73 in 74 kilogrami. Zato zbijati začnem dokaj pozno, samo nekaj dni pred tekmovanjem. Še bolj sem pozorna na to, da jem zgolj kvalitetno hrano, izločim sol, po potrebi koristim savno in pa na treningih oblečem oblačila za zbijanje kilogramov. 

Kaj vas je naučil judo, šport, česar vas življenje verjetno ne bi?

Prek juda sem videla in obiskala ogromno sveta, spoznala res veliko ljudi, s katerimi bom ostala v kontaktu tudi po koncu kariere. 

Kaj sploh krasi dobrega judoista?

Judo je več kot samo šport, je način življenja. Nauči nas spoštovanja, ponižnosti, reda in discipline. Predvsem pa dobrega judoista krasijo trma, vztrajnost in delavnost.   

Katere so vaše največje prednosti v primerjavi s tekmicami in na čem morate  delati oz. največ delate?

Moja prednost je, da sem levičarka. Teh je manj, zato sodim med manj ugodne nasprotnice, poleg tega pa imam veliko tehnik tudi v desno. Kar pomeni, da sem nevarna v obe smeri. 

Največ rezerv pa imam po mojem mnenju pri moči, saj je kar nekaj nasprotnic fizično močnejših od mene. 

Moč v judu ni vse. Koliko je odvisno od same tehnike in koliko od fizične superiornosti tekmeca?

Težko vprašanje. Judo pomeni mehka pot in nas uči, da s čim manj sile vržemo nasprotnika. Vendar ni čisto tako, vsekakor je pomembno oboje. Brez dobre tehnike ne gre, je pa veliko odvisno od same telesne zgradbe tekmovalca. Hitrost, moč, eksplozivnost, koordinacija in dobra tehnika so zelo pomembni elementi dobrega judoista, vendar se njihovo razmerje razlikuje glede na težnostne kategorije.   

Po vaših opažanjih imajo ljudje še danes predsodke, če se ženska ukvarja z borilnim športom?

Ja. Velikokrat v življenju sem že slišala komentar, zakaj judo, to je moški šport, vendar ni tako. Judo je primeren za vsakogar in zelo sem vesela, da se vedno več deklet odloča za ta šport. 

Kaj bi svetovali mladim, ki se želijo ukvarjati z judom ali kakšnim drugim športom na profesionalni ravni?

Predvsem naj uživajo in vztrajajo v tem, kar delajo. Za vrhunske rezultate v športu je potrebnega zelo veliko odrekanja in prilagajanja, vendar je tisti občutek ponosa, ko dobiš medaljo, zagotovo vreden vsega tega. 

Kako se pripravljate na pomembne tekme in kako se spopadate s pritiskom in pričakovanji?

Za pomembne tekme imam enak protokol kot za vsako drugo. Pritiski in pričakovanja vedno so, na vsako tekmovanje grem s ciljem osvojiti  medaljo. Tekom tekmovanja pa poskušam vse skupaj odmisliti, se osredotočiti predvsem nase in prikazati dobre borbe. Ne oziram se proti medalji, ampak se osredotočam na vsako borbo posebej.

Kateri so ključni elementi vašega treninga, ki so vam pomagali doseči vrhunske rezultate?

Jutranji treningi so predvsem namenjeni fizični moči in kondiciji, popoldanski pa izpopolnjevanju judo tehnik in taktike ter borbam. 

Kako je judo vplival na vašo osebnost in vas oblikoval kot osebo?

Skozi judo sem se naučila delavnosti, organiziranosti s časom, vztrajnosti ter odzivanja ob porazih in zmagah, prav tako pa spoštovanja do drugih in skromnosti. 

Kako si predstavljate življenje po športni karieri?

Po  karieri želim še vedno nekako ostati v stiku z judom. Želim si svoje znanje prenašati na mlajše generacije v klubu. Po izobrazbi sem diplomirani inženir logistike in kasneje bi se želela zaposliti na tem področju, saj me to zanima. Prav tako pa si želim ustvariti družino s svojim partnerjem. 

S čim ste se v življenju do zdaj najtežje sprijaznili in kaj je bil najboljši nasvet, ki ste ga dobili?

Najtežji trenutek v moji karieri do sedaj je bil na svetovnem prvenstvu leta 2020 v Budimpešti, ko sem zaradi spornih sodniških odločitev izgubila borbo, ki bi mi prinesla nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. Takrat sem se umaknila iz juda in potrebovala kar nekaj časa, da sem stvari predelala v svoji glavi in se ponovno vrnila nazaj z enakim ciljem – olimpijske igre 2024 v Parizu. Najboljši nasvet, ki sem ga takrat dobila, je bil, da se vsaka stvar v življenju zgodi z razlogom in res je tako. Verjetno bi po tistih olimpijskih igrah zaključila kariero, tako pa sem do danes osvojila še veliko več, kot sem si takrat sploh predstavljala, da lahko.