Anita Horvat: ''Za tekmo se vedno uredim – tako se na stezi boljše počutim''

Anita Horvat je naša največja adutinja v teku na 800 metrov po ''Joli'', ki se je v precej kratkem času iz kratkoprogašice razvilo v tekačico na srednje proge, morda ni izpolnila lastnih pričakovanj na nedavnem svetovnem prvenstvu v Budimpešti, kjer je merila na medaljo, zato pa visoki cilji 26-letne tekačice ostajajo, potem ko je že prebila časovni zid dveh minut.

Tek na 800 metrov je zelo taktična disciplina, zato je taktična zrelost je še kako pomembna za dosego dobrih rezultatov. Gre za eno najtežjih in hkrati najbolj atraktivnih disciplin. Taktika je zato zagotovo pomemben del vaših priprav. Kako si atletinje izborite svoj prostor na stezi? Vse vendarle ni v komolčenju, odrivanju ... Kako si sami izborite prostor na stezi

Veliko je odvisno od taktike, ki jo ima določena tekmovalka. Meni je v večini primerov najboljše teči na prvih pozicijah. Ponavadi se za pozicijo najbolj borimo prvih 200 metrih, takrat je tudi hitrost največja. Sama pa predvsem pazim, da me ne zaprejo na prvo stezo in da imam vedno prostor za napad. 

Kje imata sicer največ rezerv, ko gre za napredek in kaj je vaša ''konkurenčna'' prednost – morda 400-metraški korak?

Moje največje rezerve so še vedno v vzdržljivosti, največja prednost pa v hitrosti. Glede na osebne rekorde osemstometrašic na 400 metrov sem ena najhitrejših tekačic. To mi zelo pomaga pri hitrem finišu.

Kako se spopadate s pritiskom in pričakovanji, ki jih imate kot uspešna atletinja in od katere Slovenija še veliko pričakuje?

Pritisk je vedno prisoten, sploh če si postavim visoke cilje. Na tekmi skušam vsa pričakovanja in pritisk, ki si ga ustvarim, nekoliko odmisliti in se osredotičiti na samo tekmovanje.

Ste ena izmed redkih športnic pri nas, ki sodeluje tudi s športnim psihologom. Kako pomemben je ta del priprav za vas? Slovenci smo si z uspehi v nekaterih drugih športnikov vendarle začeli upati sanjati velike sanje in že nekaj časa nismo več zgolj statisti ... 

Res je, s Klemnom sodelujeva že kar nekaj let. Zame je psihološka priprava na tekmo zelo pomembna. Pomembno je, da se pred tekmo znam umiriti ali motivirati kadar je to potrebno. Misim tudi, da se za sodelovanje s športnim psihologom v zadnem času odloča vse več vrhunskih športnikov.

V tek na 800 metrov vas je prepričal trener Tevž Korent, saj v teku na 400 metrov niste dosegali želenih rezultatov, nekoliko prepočasni za svetovni vrh ste bili tudi še pred tem v teku na 200 metrov. Kako pa ste sploh pristali v atletiki? Kdaj ste se tako navdušili nad tekom, da ste se zavestno odločili, da želite temu posvetiti velik del svojega življenja?

Za atletiko sem se navdušila že kot otrok. Moja starejša sestra je bila namreč tudi atletinja. Spremljala sem jo na domačih tekmah in navdušeno navijala zanjo. Konc osnovne šole pa sem tudi sama začela s prvimi treningi. V teku sem od nekdaj uživala in kmalu sem vedela, da je to nekaj, kar želim početi v življenju.

Vrhunski šport veliko zahteva, a tudi veliko da človeku. Kaj vam je dal tek, česar vam življenje ne bi moglo dati?

Preko atletike sem se veliko naučila o svojem telesu, veliko sem prepotovala, spoznala veliko ljudi, ki jih drugače ne bi. Preko športa sem spoznala tudi svojega partnerja.

Kako zelo se razlikuje tek na 400 in 800 metrov? In kako treningi? Tek na 800 metrov namreč ne terja samo hitrosti, ampak tudi vzdržljivost.

Najbolj očitna razlika med diciplinama je, da se 400 metrov teče skozi celotno tekmo po svoji progi, 800 metrov pa se samo štarta na svoji progi, potem pa se od osem do 13 tekmovalk združi na isto progo. Kot ste že omenili, je za 800 metrov veliko več vzdržljivostnih treningov kot pa za 400. Tudi taktika na 400 metrov ni pomembna, medtem ko je na 800 zelo pomembna.

Kateri del vaših treningov najbolj sovražite in zakaj?

Težko rečem, da kateri del treninga res sovražim. Če pa že moram izpostavit nekaj dolgočasnega, pa so to dolgi teki in streching.

Kaj je tisto, kar vas motivira, da vsakič znova obujete šprinterice in trenirate?

V bistvu ne iščem vsakič, ko se odpravim na trening, motivacije, da trening naredim, saj so treningi zame že rutina oziroma del vsakdana. Ko mi postane težko in želim obupati, pa se spomnim na cilje, ki sem si jih postavila.

Kako velik izziv je za vas rekord Jolande Čeplak in kaj si pravzaprav želite v karieri doseči v čevljih tekačice na 800 metrov? Vam tovrstni mejniki kaj pomenijo? Kakšen je vaš ultimativni cilj v atletiki?

Res je, rekord Jolande Čeplak je izjemen in ostaja moj cilj. Mogoče v tem trenutku še ni dosegljiv, sem pa prepričana, da ga lahko dosežem. Največji cilj, ki si ga v svoji karieri želim doseči je olimpijska medalja.

Kako se soočate s porazi, neuspehi? Je to nekaj kar vas še dodatno podžge, ali vas ovira pri nadaljni poti?

Neuspehi oziroma porazi so del športa. Vem, da brez njih ne gre, je pa vsakič, ko pride kakšen neuspeh, težko, saj vem, koliko truda sem vložila v treninge in sam proces. So pa neuspehi dobra motivcija za prihodnje treninge.

Kdaj pa ste bili v življenju najbolj razočarani in česa vas je najbolj strah?

Najverjetneje je bilo moje največje razočaranje lani na evropskem prvenstvu. Bila sem kandidatka za medaljo, v kvalifikacijah pa sem se spotaknila in pada po tleh, evropsko prvenstvo pa končala kot zadnja tekmovalka.

Atletika v Sloveniji še zdaleč ni med najbolj priljubljenimi športi, zanimanje zanjo sta zadnje desetletje ohranjala Primož Kozmus in Kristijan Čeh, zdaj pa se zdi, da smo ponovno v zaletu in so pred nami spet časi, kot tedaj, ko so nastopale Brigita Bukovec, Brita Bilač in Jolanda Čeplak. Zakaj Slovenci tudi v teku nimamo svojega Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča? So krivi pogoji za trening? Pomanjkanje prave infrastrukture? Anatomija človeka?

Pogoji za treninge v Sloveniji so v tem trenutku zelo slabi. Imamo zelo stare in dotrajane stadione, do lanske katastrofe pa smo imeli le eno krožno dvorano. Upam, da bodo posledice katastrofe sanirane do zime, sicer bomo slovenski atleti zopet brez krožne dvorane. Težko rečem, zakaj za atletiko v Sloveniji ni zanimanja, saj imamo kar nekaj svetovno prepoznavnih atletov.

Trenirate z nekaterimi drugimi vrhunskimi slovenskimi tekačicami. Kako pomembno je, da imate dobre ''sparing '' partnerje, čeravno gre za individualno disciplino?

Super je, da imam na treningu tako dobre tekačice, saj lahko vedno z nekom treniram. Med seboj si lahko pomagamo, saj imamo različne kvalitete, s katerimi lahko pomagamo druga drugi. Treningi so tako tudi veliko bolj zabavni, kot pa bi bili, če bi jih delala sama.

Prehrana je prav tako pomemben del treningov. Kako zelo pazite na vašo prehrano oz. kako se prehranjujete?

Najbolj mi je pomembno, da ne pojem premalo. Vedno pazim, da so obroki kvalitetni in da je njihova energijska vrednost primerna. 

Kdo je Anita Horvat, ko ni atletinja in ne trenira ali teče?

Veliko svojega prostega časa namenim svojemu hišnemu ljublječku Jacku, ki me na žalost čaka doma, ko jaz potujem po svetu in tekmujem. V dnevih brez treninga rada obiščem svojo sestro in nečake, ki jih drugače zelo pogrešam. Imam dve nečakinji in enega nečaka, ki imajo vedno več energije od mene.  V kolikor imam tudi kakšen daljši premor med tekmami, odpotujem s svojim fantom na kakšno njegovo tekmo ali priprave. 

Ali imate pred tekmami kakšen ritual, nosite poseben nakit ali kaj podobnega?

Trenutno nimam nobenih posbenih ritualov. Sem jih pa imela pred leti, ko je bil moj tekmovalni dan vedno enak, če temu ni bilo tako, pa sem imela že v naprej občutek, da bo na tekmi nekaj narobe. Zdaj sem pred tekmami bolj spontana in sproščena.

Marsikdo ne ve, da ste se pred leti prijavili na tekmovanje za miss športa. Kako danes gledate na to izkušnjo in kaj vam kot športnici pomeni lepota? Se za tekmovanje uredite, kot bi šli ven v petek zvečer?

Izkušnja z miss športa je bila zame zagotovo zelo pozitivna.

Res je, vedno sem rada urejena. Tudi za tekmo se vedno uredim in porabim kar nekaj časa za frizuro in make-up – tako se na stezi boljše počutim.

Pa lahko atletinja kot ste vi, od športa živi?

Zadnjih pet let sem zaposlena v športni enoti slovenske vojske. Poleg tega mi ob strani stojita tudi sponzorja Mennyacht in Špan. Nekaj namenskih sredstev pa prispeva tudi Atletska zveza Slovenije.

Kako ste zadovoljni s svojimi nedavnimi nastopi na svetovnem prvenstvu v Budimpešti?

Z nastopom v Budimpešti nisem zadovoljna. Moji cilji so bili veliko višji od 16. mesta v polfinalu. Kljub temu, da sem polfinalni tek taktično izpeljala zelo dobro žal nisem mogla razviti svoje hitrosti v zadnji ravnini in priti do prvih dveh mest, ki bi me popeljala v finale.