Andrej Lavrič, zmagovalec prvega Bara: 'Življenje je eno samo in čutim odgovornost, da podarjeni čas kar se da dobro izkoristim in porabim zase'

Bar je leta 2005 v Sloveniji, kar se tiče pravih resničnostnih šovov, oral ledino. Postali ste prvi zmagovalec. Kako se spominjate tistih časov? Kaj vam je poleg zmage najbolj ostalo v spominu?

Res bo kmalu minilo že poldrugo desetletje od prvega resničnostnega šova in moje zmage, a se še vedno z nasmehom na ustih in s hvaležnostjo v srcu spominjam tistih časov. To je bila lekcija in pol, ki se je ne da pozabiti, kakor tudi tega ne, kako sem se iz gole radovednosti prijavil v šov; kako sem po nočnem študentskem delu direktno prišel na razgovor, kjer sem bil očitno tako uspešen, da sem bil izbran med glavnih dvanajst tekmovalcev; pozneje pa, tako razmišljam sedaj, sem si s samo udeležbo razširil svoje obzorje, hkrati pa tudi okvirje, ki sem jih imel o življenju. Izkušnje, pridobljene v šovu, so vsekakor vplivale na nadaljnji potek mojega življenja in doživljanje le-tega. Spominjam se pestrih treh mesecev 'pod kamerami', napetih vikendov – saj sem bil kar sedemkrat na vročem stolu (od dvanajstih možnih); kako težko je bilo včasih vztrajati pri moji viziji o življenju, medsebojnih odnosih med ljudmi, pri prepričanjih in vrednotah, ki so mi bile privzgojene od doma, ter se ne prilagoditi skupini, ne prevzeti razmišljanj, ki zame niso bila sprejemljiva. Tako sem pod pritiski šova, sotekmovalcev in celotne Slovenije spoznaval, kdo v resnici sem, kaj predstavljam in kakšna stališča zagovarjam – kakor tudi, kako pomembno je, da vztrajaš na tistem, kar se ti zdi, da je prav. To občutijo ljudje, to so najbrž občutili tudi gledalci pred ekrani, zato se danes še posebej rad spomnim trenutka, ko je voditelj oddaje razglasil število klicev – in sem po mnenju večine zasluženo zmagal. Potem se je začel drugi del 'šova': gostovanja v radijskih in televizijskih oddajah, vabila na te in one prireditve, intervjuji – pa tudi negativni komentarji razočaranih, ker ni zmagal njihov favorit, torej drugi tekmovalec. Med naštetim se še vedno najraje spomnim trenutka, preden sem bil razglašen za zmagovalca: bil sem popolnoma miren, a prepričan vase in v to, da bo večina gledalcev ustrezno ovrednotila moja ravnanja in prepričanja, ki so bila usmerjena v pozitivno, korektno, nekonfliktno in požrtvovalno sobivanje in delo. Zmaga in denarna nagrada sta bili pika na i mojemu trudu in trem mesecem garanja, a največja lekcija in vrednost doživetega so bila spoznanja: kdo v resnici sem, kje stojim in kaj moram še narediti, da bi se čim bolj približal zastavljenim ciljem. Po temeljitem obračunu svojih dejanj in sanj mladostnika o idealnem svetu sem spoznal, da moje določene predstave o življenju niso v harmoniji z resničnostjo, ki teče ob meni in pogosto (zavedno ali pa nezavedno) tudi mimo mene.

Na šov ste se prijavili iz radovednosti in dejstva, da ste se takrat še iskali. Nekoč ste dejali, da vam je Bar podaljšal pot odraščanja. Se vam ne zdi, da je bila to morda bližnjica do odraslosti, saj ste v samo treh mesecih spoznali, katera pot ni prava in ste lahko skrenili z nje. Marsikdo porabi precej več časa!

Eno je ugotoviti, kaj ti ni všeč in katera pot ni prava, nekaj popolnoma drugega pa je najti pot do cilja, za katerega veš, da se je zanj vredno žrtvovati, vložiti svoj čas, energijo in tudi denar. Šova Bar nikoli nisem doživljal kot bližnjico do odraslosti, ampak kot pomembno ločnico na premici mojega življenja. Bila je neverjetna izkušnja, zunaj mojih okvirjev (na to so me spominjali sotekmovalci kakor tudi ljudje), ki mi je konec koncev pokazala 'slovenski blišč', napolnjen s pozitivnostjo in še v večji meri z negativnostjo. Medijska prepoznavnost traja toliko časa, dokler si zanimiv. Sam moraš vedeti in spoznati točko, ko si rečeš, da je bilo dovolj. Spoznanje mita, ki ga lahko ponazorim s slovenskim pregovorom: »Kar se sveti, še ni zlato«, je kruto zavedanje vsakega posameznika, kakor tudi, da ima vsaka medalja dve plati. Tako je bilo tudi pri meni: v nekem trenutku moraš obrniti na tisto stran medalje, ki te vodi k realno zastavljenim ciljem. Ne smeš živeti v iluziji – na bleščavi strani medalje. Iz te, če smem to tako imenovati, 'pustolovščine mojega življenja', sem potegnil ostrejše védenje, kdo sem, kaj mi kot posamezniku življenje ponuja, za kaj se je vredno boriti in truditi in tudi kako to narediti. Kakor koli obrnem, verjamem v miselnost, da ni situacija tista, ki naredi človeka, ampak je bistvo spoznanje: kaj lahko jaz iz situacije potegnem, se naučim ter v prihodnje to uporabim v svojem življenju.

Resničnostni šovi so se v zadnjem desetletju v Sloveniji precej razpasli. Spremljate katere izmed njih, npr. Ljubezen po domače ali Gostilna išče šefa, ali ste z njimi v celoti zaključili? Vemo, da ste se po zmagi hitro umaknili izpod soja žarometov, prav zaradi prej navedenih spoznanj.

Moram priznati, da ne gledam televizije, ker je v svojem domu nimam. Bolj zanimivo se mi zdi, da lahko pogledam kakšen film v družbi ali sam, se pogovorim o vsebini, sam razmislim o poanti, ki mi jo ponudi, preberem kaj. 

Do danes sem srečal kar nekaj tekmovalcev iz resničnostnih šovov in vedno znova so potrjevali moje spoznanje, da so le-ti namenjeni predvsem zabavi in ne pokažejo, kdo v resnici je tekmovalec, ampak predstavijo podobo, velikokrat vzeto tudi iz konteksta dogajanja, z namenom čim boljše prodaje oziroma gledanosti. To je bil tudi razlog, da sem imel celo leto svojo spletno stran, kjer sem obveščal ljudi, kaj se z mano dogaja, kje v Sloveniji bom, da smo se videli v živo ter da so se zainteresirani na lastne oči prepričali in spoznali, kdo je 'Andrej iz Bara 1'. Ko je prišel nov zmagovalec Bara 2, sem na novega leta dan stran ukinil. 

V času šova sem spoznal, kaj vse se dogaja v zakulisju, kako pomembno vlogo imajo razni psihološki testi, formule in castingi, kaj se dogaja v živo in kako je na koncu situacija prikazana na malih zaslonih. Žal je velikokrat resnica samo nek približek, a to je na koncu 'šov biznis' in visoka gledanost. Približki zame pač niso dovolj. 

Neiskrenost je tisto, zaradi česar sem se umaknil iz medijskega sveta. Prepogosto sem imel izkušnje, ki so me pripeljale do zaključka, da sem dober za ljudi toliko časa, dokler imajo korist od mene oziroma lahko služijo na moj račun. Spoznal sem tudi nekaj posebnih in srčnih posameznikov, a ko so nastopile tudi grožnje ...  sem naredil rez čez vse skupaj.

Zakaj menite, da so resničnostni šovi pri nas tako zelo priljubljeni? Je to neke vrste novodobna oblika antične tragedije, le da s srečnim koncem, da v ljudeh zbuja katarzo? Ali pa so naša življenja res tako prazna, da jih enostavno polnimo z zgodbami drugih in se naslajamo nad napakami, problemi in nesrečo drugih?

Vsak živi svoje življenje skozi svoje oči, svojo prizmo, svoj referenčni okvir in vidi ter doživlja realnost na podlagi svojih izkušenj, zato ne upam delati posplošitev. Sicer ugotavljam, da so splošno ljudje premalo kritični, preveč zaupljivi, premalo razgledani, včasih naivni ali preprosto ne uporabijo navadne kmečke pameti, da bi presodili, kaj gledati, da bi jih navdahnilo biti boljši.  

Svoj čas doživljam kot zelo dragocen, saj je to edina valuta, ki je ne moremo kupiti in jo imamo vsi enako vsak dan. Življenje je eno samo in čutim odgovornost, da podarjeni čas kar se da dobro izkoristim in porabim zase. Uživam, ko svoje življenje živim in doživljam v vlogi glavnega igralca 'svojega filma'.

Ste še v stiku s katerim izmed sotekmovalcev? Tisti, ki so pred petnajstimi leti spremljali Bar, se spominjajo, da ste pogosto sedeli na stolu za izločanje in čeprav so se vas tekmeci želeli znebiti, jim ni uspelo, saj ste bili nekakšen 'kralj ljudskih src'. Zakaj so vam imeli ljudje raje od drugih kandidatov?

Vesel sem, da so ljudje videli v meni osebo, ki jo je bilo vredno podpreti, kljub dejstvu, da nisem bil sprejet med sotekmovalci. Slišal sem marsikateri razlog, zakaj so me posamezniki podprli: bil sem iz Ljubljane (drugi veliki 'moj nasprotnik' je bil iz Maribora), preko televizije so me spoznali kot delavnega, marljivega; kot osebo, ki ni nastopač, so se pa našli ti, ki so trdili, da sem prijazen, iskren in z vrednotami, ki jih velja podpreti; nekateri so me podprli, ker drugemu niso privoščili oziroma ga niso marali ... Vsak je imel svoje razloge, da me je na koncu podprl. Moje gonilo skozi šov je bilo: ostati ponosen in zvest samemu sebi, ne glede na to, kakšen bo razplet šova, zavedajoč se, da bom tudi po tem, ko bo vsega konec, le Andrej, ki bo lahko šel po ulici z dvignjeno glavo. In čutim, da mi je to je uspelo! 

V preteklosti ste dejali, da ste denar, ki ste ga prejeli ob zmagi, porabili za študij in vložili v prihodnost. Končali ste pedagoško fakulteto, vmes ste se posvetili prostovoljnemu delu. Kdo je Andrej danes in kako zelo se razlikuje od 20-letnega Andreja, ki se je prijavil v resničnostni šov?

Primerjava obeh Andrejev je praktično nemogoča, saj sta to dve zelo različni osebi. 20-letni Andrej je šele dobro začel spoznavati odraslo življenje, imel romantične predstave o življenju, kako bo postal učitelj matematike in tehnike, imel štiri otroke, hišo ... Iluzorne predstave najstnika. Doba odraščanja in iskanja sebe je za mano, študija sta zaključena in prav tako strokovna izpita. Živim na svojem in se sam preživljam, zavedam se, kdo sem in kakšna je moja vrednost ter živim svoje življenje. To sta dva popolnoma različna Andreja. 

V preteklosti sem uspel zaključiti smer matematike in tehnike, vendar se v učiteljski vlogi v našem rigidnem šolskem sistemu nisem počutil domače. Tako sem zaključil še drugo smer na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, socialno pedagogiko. Med študijem sem se posvečal obštudijskemu dodatnemu izobraževanju in prostovoljnemu delu. Danes delam kot svetovalec na področju socialnega varstva v nevladni neprofitni organizaciji Prelomi. Po novem letu pa začenjam s svojim novim projektom – tudi v poslovnih vodah.

Za medije ste bili zadnja leta bolj kot ne nedosegljivi. Z razlogom. Bar bi namreč najraje izbrisali iz svojega 'rezimeja'. Vendarle je bila to pomembna življenjska izkušnja. Kaj svetujete nekomu, ki razmišlja, da bi se prijavil v tovrsten šov?

Za medije nisem bil nedosegljiv. Verjamem, da glede na številne nove tekmovalce, šove in zmagovalce, so bili le-ti medijem bolj zanimivi. Res pa je, da sem si z zrelostjo tudi sam postavil drugačne cilje in prioritete. 

Na šov Bar nikoli nisem gledal kot na nekaj slabega ali na nekaj, kar bi obžaloval. Bila je življenjska izkušnja, iz katere sem v dani situaciji, skladno s svojimi zmožnostmi in z znanjem, izluščil največ. 

Nasvetov v zvezi s šovi ne dajem; bi pa na posameznike, ki se zanje odločajo, apeliral, da naj se dobro pozanimajo, v kaj se resnično spuščajo, naj kritično premislijo, ali je udejstvovanje v šovu vredno njihovega truda, časa in energije; ter kaj želijo s tem doseči. Biti samo na ekranu je premalo.

Vas na ulici danes kdo še prepozna kot Andreja, zmagovalca prvega Bara?

Redko se zgodi, da me še kdo prepozna na ulici. A ko oz. če me, mi marsikdo reče, da se 'prvega vedno spomniš'. 

Kako koronakriza vpliva na vaše življenje? Ste v tem času prišli do kakšnega novega pomembnega spoznanja, morda življenjske lekcije?

V času korone delam od doma in posledično sta se sama dinamika dela in tudi način življenja močno spremenila. Kljub koroni, vsem restrikcijam in splošni situaciji, ki se po svetu dogaja, vsak dan usmerjam svoj fokus v malenkost in jih uresničujem. Iz situacije poskušam izvleči maksimalno. Uči me, kako lahko poskrbim zase s tem, kar imam, in se ne obremenjujem s tem, česar nimam. Koliko stvari resnično človek potrebuje, da je srečen? Prepogosto namreč živimo na avtopilotu: vsak dan vedno ena in ista rutina, služba, večeri in dan se ponovi. Preveč stvari je postalo samoumevnih, pa tudi sam način razmišljanja. Nikoli nisem verjel v to, da kolikor imaš, toliko veljaš. Zaradi tega čutim, da je epidemija tudi priložnost, da vsak izmed nas malo pobrska po sebi, kaj so njegove vrednote in cilji, ki jih ima – in zasleduje, če ga to resnično osrečuje. To je tudi čas in priložnost za izboljšanje odnosov s pomembnimi bližnjimi osebami. Nenazadnje sem sam dodaten čas namenil poglabljanju odnosov z najbližjimi, branju knjig, ki so me že dolgo čakale, saj zanje nikoli ni bilo dovolj časa; pomembna je tudi izboljšava kuharskih veščin (smeh), meditacija ... Konec koncev; to je čas, ko smo več sami s seboj in se tako lažje začutimo v vsej svoji BITI.

Če bi lahko na svetu spremenil eno stvar, katera bi to bila?

Da bi ljudje bolj optimistično začeli gledati na svoje življenje, svet in čas, v katerem živimo, saj verjamem, da bi posledično prišli tektonski premiki. 

Kaj vam danes prinaša notranje zadovoljstvo?

Velikokrat se šalim, da je moje srednje ime Radovedni Taček, ker sem še vedno radoveden kot majhen otrok. Raziskovanje, odkrivanje novih spoznanj in znanj, vseživljenjsko učenje, pomoč sočloveku ter globoki in iskreni odnosi, ki gradijo. 

Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga prejeli v življenju?

Živi v sedanjosti in nikoli ne pozabi, da si kreator svojega življenja in svoje realnosti. 

POP TV te dni praznuje 25 let. Se morda spomnite, kateri film ali oddajo ste prvo spremljali na našem programu?

Z veseljem sem si včasih pogledal oddajo Lepo je biti milijonar z Jonasom Žnidaršičem.