Brane T. Červek: ''V naravi imaš na izbiro samo eno, in tisto je najboljše na svetu – skromnost''

Kako se je začela vaša preživetvena zgodba? Kdaj ste ''odkrili'' naravo? Kdaj ste začutili, da je to vaše naravno okolje in ne kakšna pisarna? Nekoč ste se za pol leta opravili v gozd … Dve leti ste preživeli v Avstraliji med domorodci …

Že od nekdaj me je nekaj globoko v sebi vleklo v naravo. Naprej me je gonila čista radoved­nost, in ta se je izkazala za moje poslanstvo. Vedno sem se spraševal, zakaj je to, ono. Iskal sem knjige o preživetju v naravi, a na žalost je bilo le malo pristnih. Večinoma so bile le izpeljanke ena od druge in prepisane. Eden je dal lepše fotografije, drugi risbe, nikoli pa nisem našel nekega izvirnika, ki bi me prepričal. Vse je bilo plitko in nedoživeto. Zato sem šel do starih ljudi in jih spraševal, kaj so jedli med vojno, ko je vladala lakota. Kako so se znašli v težkih trenutkih. Dobil sem nešteto različnih odgovorov. Vse sem preizkusil na lastni koži in se velikokrat zastrupil do te mere, da me je skoraj pobralo. Tako sem dobil ogromno osebnega znanja, informacij in izkušenj. Vse, kar danes učim, je dalo najprej čez moje telo z znojem, žulji, krvjo, solzami in dušo.

V gozd sem šel nedolgo po vrnitvi iz JLA, kjer smo glavnino časa preživeli na terenskih usposabljanjih. Pred osamosvojitveno vojno sem se vrnil domov. Nato sem se intenzivno lotil preživetja v divjini. Narava, narava in še enkrat narava. Osama v gozdovih je bilo, kot bi živel drugo življenje. To mi je dalo nešteto odgovorov, predvsem pa potrditev, v kar sem vložil toliko svojega časa in naporov.

Pri aboriginih, ki so me posvojili, sem se prepričal o svojem znanju, naučili pa so me svojih prvo­tnih socialnih veščin in številnih skrivnosti. Učenje pri domorodcih je bila nadgradnja tistega, kar sem že vedel in verjel, da je dokončno. Tam sem se bolj kot teh­nike naučil pomembnosti skupine. Ko sem prišel tja, sem videl, kako moraš zares delovati v družbi. Prej sem bil en človek za vse, tam pa sem moral biti timski igralec. V Avstraliji sem po dveletnem usposabljanju pridobil status mednarodnega inštruktorja preživetja v naravi s certifikatom.

Torej vse to je tisti temelj, da sem ustanovil šolo preživetja v naravi z imenom "S.S.F.N. – The School of Survival from Nature – Special Forces Training". Danes kot vodja in inštruktor že 30 let profesionalno delujem na vojaškem, vse bolj pa tudi na civilnem področju.

Ko govorimo o vaših usposabljanjih, ne moremo mimo primerjav z Bearom Gryllsom, ki je iz boja za preživetje naredil spektakel. Si lahko gledalec ustvari realno sliko ob gledanju tovrstnih preživetvenih šovov? Če ne, zakaj ne?

Aha spet … želel bi si, da ljudi že spreobrnemo v napačnem prepričanju, kaj preživetje v divjini sploh je. Na preživetje moramo gledati s precej globlje perspektive, saj gre za kulturo, ki ima izjemno etnološko vrednost, in ta še vedno traja, čeprav je že korajda izginila – vsaj tista primitivna, kot ji neupravičeno in z žaljivim priokusom pravimo. Pazi, a to 'primitivno' znanje nas je živelo in preživelo na deset tisoče let … v zadnjem, sodobnem stoletju pa smo priča izumrtju na milijone vrst in na poti lastnega in to z vso znanostjo in pametjo, ki jo premoremo.

Ko govorimo o preživetju, gre za širok nabor znanj in veščin, gre za učenje in vzgojo, ki ljudem skozi proces usposabljanja odpre nove razsežnosti dojemanja sebe, okolice, sveta ter pomembnosti sobivanja in sodelovanja. Ok, Bear Grylls in njegova zgodba na ekranih je zame čisto kaskaderstvo. Povezava s pravim preživetjem je skoraj nična. To so šovi, ki morajo biti zaradi gledanosti zelo atraktivni, izpostavlja se neumnim in smrtnim nevarnostnim, kar je pravo nasprotje tistega kot to, kar sem sam in kar je bistvo mojega poslanstva. Gledalec si zato preživetja v naravi samo na podlagi takšnih oddaj ne more predstavljati. Takšni šovi so prilagojeni akcije željnim gledalcem, ki dogajanje najraje spremljajo z varnega zavetja doma.

Zakaj? Ker ustvarjalci zgodbo postavijo v okolje, kjer se načelno prej ali slej vse najde in vse srečno izide, dejansko so okoliščine velikokrat povsem različne. Človek je takrat v stresu, pogosto poškodovan, zajame ga panika, nezaupanje, utrujenost, nima prave opreme … predvsem pa sodoben človek nima volje, nima potrpežljivosti in ne spoštovanja do sebe, kaj šele do narave.

Katere so najbolj začetniške napake, ki jih danes dela človek v naravi? Jo preveč podcenjujejo?

Drži. Ljudje premalo poznajo sami sebe, v naravi pa ni nič samoumevnega. Panika, utrujenost … Vse prej našteto vodi k dodatnim napakam. Velikokrat ljudi zalotim izreči besede "to sem že slišal" ali pa "to sem že videl", a ko jih postavim pred dejstvo, da mi to pokažejo in dokažejo, da to zmorejo narediti sami v živo tu in zdaj, pa se pojavijo izgovori. Nekako bi temu lepše rekel blebetanje, neodgovornost in izguba stika z realnostjo samopodobe. Večina ljudi ne zna poskrbeti zase, kaj šele za kaj drugega, ko ni nikjer več blizu stikal in gumbov. Kaj šele prespati sam v divjini, ko v temni noči nekje v tvoji bližini zaslišiš zadnje krike in rjovenje pravkar uplenjene živali, ki jo ta trenutek žre druga večja žival, zanetiti ogenj brez pripomočkov, poiskati pitno vodo itd.

Ljudje narobe ocenjujejo sebe in svoje sposobnosti ter razdalje, zato neredko vržejo puško v koruzo in se vdajo. Človeška psiha je prva stvar, ki te trešči po glavi. Odločati se je treba razumsko, včasih nagonsko. Vloga psihološke pripravljenosti je vsaj 90-odstotna. Če nas um zapelje v negativo, gre naše stanje le še navzdol. Čim prej se je treba sprijazniti z realnim stanjem in skovati načrt. Najprej zato vzpostaviš nadzor nad samim seboj, narediš načrt, nato pa poskrbiš še za lastno varnost. Gre za neprestano opazovanje in prilagajanje, toda vedno z največjo mero spoštovanja, šele nato se lahko spremenimo v plenilca. O tem bi lahko govorili in govorili … najbolje bo, če pridete k meni na usposabljanje.

Že dolgo poučujete ljudi o preživetju. Lahko ocenite, koliko so se vaši tečajniki v vseh teh letih spremenili. Smo se ljudje pomehkužili? Nekoč ste dejali, da so pravi moški izumrli. Kje vidite glavni vzrok za to?

Na voljo imam veliko programov tako za individualce kot profesionalce, za podjetja kot teambuildinge s tematiko preživetja, za ljudi s posebnimi potrebami, za otroke in družine itd.

Današnjemu človeku, predvsem moškim, manjka pristen stik z naravo in krvjo. Dišijo kot ženske in imajo svetleča telesa in mišice, da te kap. Te pa začuda 'neverjetno' hitro uplahnejo, že ko le en sam dan ne dobijo vode, ko mora telo poskrbeti za temperaturo v hladni noči, ko je treba delati neprestano … takrat ovenijo hitreje kot rože v vazi. Telovadba in napenjanje v fitnesstudiih sta zdrava, tu ni kaj dodati, toda zveze s pravim delom telesa in uma v divjini izven te varne ''epruvetke'' je nekaj povsem drugega. V divjini se delo nikoli ne konča, odpirajo se dodatna čutila in poti do zapisov naših prednikov, ki jih nosimo v naših hrbtenicah in genih. Današnja generacija je digitalna. Vse preučimo na YouTubu, toda razlika med ogledom in doživetjem je gromozanska. Eno je imeti roko rdečo od tapkanja po zaslonu, nekaj povsem drugega pa si jo je umazati s krvjo, ko te kliče tvoj želodec.

Iz dosedanjih izkušenj na usposabljanju preživetja pri ljudeh zaznavam vse večji upad motoričnih sposobnosti in prilagodljivosti ter pomanjkanje logičnega pristopa k reševanju nastale situacije. Smo razvajeni in pomehkuženi. Na krožnik življenja smo si naložili veliko porcijo samoumevnosti. Vlada kronično pomanjkanje verodostojne komunikacije, nakopičili so se izbirčnost, prenajedanje, požrešnost in malomarnost. Zelo malo je načrtovanja in zagotavljanja osnov za preživetje vnaprej, posledice tega pa se kažejo v obliki panike, ki jo karikirajo nedelje in prazniki, ko deremo v trgovinske centre, kot da se bliža vesoljni potop. Pred seboj ima človeštvo torej zelo veliko nalogo, zato je moje poslanstvo še toliko pomembnejše, če želimo ohraniti našo vrsto. Mati narava je naša edinstvena univerza, ki je in ki bo kadarkoli obstajala. Vsi lahko črpamo znanje iz njene zakladnice. Postavlja pa se vprašanje, kako dolgo bo to sploh še mogoče in od koga naj bi se tega naučili, saj smo stik z resnično naravo že popolnoma izgubili. Morda od današnje ''civilizirane'' družbe, ki gradi prihodnost na materializmu in brezčutnem izkoriščanju ljudi in narave, vse zgolj za svoj ozek, časovno zelo kratek ego, in to prek vseh trupel? Zavedati se moramo, da smo pravzaprav vsi otroci, otroci matere narave, s katero ravnamo zelo zelo grdo in brezčutno. Čeprav radi govorimo o njeni krhkosti, bo narava tista, ki bo preživela  in si opomogla, a morda takrat brez nas. Spomnimo se, hranila je večje vrste od nas in tudi stradala je večje vrste od nas!

Naj na tem mestu omenim, da vodim zanimiv projekt 'V divjini s SSFN', ki je dobrodelne narave in katerega glaven namen je ozaveščanje prebivalstva o pomembnosti ohranjanja narave in preprečitve privatizacije voda – za prihodnost naših otrok.

O kakšnem preživetju pravzaprav govorimo v Sloveniji? Vendarle nismo v avstralski ali kanadski divjini. Pri nas gre verjetno bolj za preživetje, če se nam v naravi kaj zgodi.

Avstralska divjina je ultimativni test. Na kvadratnem kilometru te lahko čaka tona kač, krvoločni slanovodni krokodili, na nas nevarnost preži tako v vodi kot na kopnem, da ne omenjam izjemno visokih temperatur, vlažnosti, poplave ... Tega v Sloveniji ni, vsaj ne v takšnih dimenzijah, tudi razdalje so pri nas precej manjše. A za poškodovanca je lahko tudi naša planota velika kot Kanada ali Avstralija. Pa pustimo zdaj to, če že niste opazili, gre za velikanske podnebne spremembe, katerim smo lahko vedno pogosteje priča tudi pri nas … Ne, to ni pogojeno s celinami, ne z državami, gre za cel naš preljubi planet, gre za naš edini dom, ki ga imamo!

O preživetju največkrat govorimo v primeru nesreč. Ta nikoli ne počiva in se nam lahko pripeti v gorah, na taborjenju, med potepom skozi gozd ... Boj za preživetje nastopi tudi ob naravnih nesrečah. Če se spomnimo samo žleda izpred nekaj let, ko so bile police v trgovinah naenkrat na pol prazne. V takšnih okoliščinah in recimo v primeru poplav, ki v naši regiji niso redkost, se ljudje zelo različno odzovejo, in vsak si ne zna pomagati. Kot sem že namignil, gre za globalne klimatske spremembe, a z našo miselnostjo, razvajenostjo in požrešnostjo stojimo na izjemno tankem ledu, a se tega ne zavedamo.

Ima povprečen Slovenec zadostno znanje za preživetje? Kako pomembno je to? Osnove, logika …

Osnovno znanje in logika sta vsekakor pomembna. Digitalna mestna super srajca, ki doživi nesrečo in ostane v naravi ujeta sama, na dolgi rok nima veliko možnosti za preživetje. Kar je še bolj žalostno – sami sebi so največja grožnja in kazen. Tisti s podeželja pa so z naravo že bistveno bolj na ''ti''. Logika jim ''laufa'', imajo delovne navade, voljo, in ta je lahko odločilna za preživetje. Preživetje je namreč mnogo več kot le oznake in prepovedi v knjigi – kaj ja in kaj ne – je mozaik garanja, ki ga tvorijo pogum, vztrajnost, psiha, poznavanje samega sebe, tehnika in logika. Nagon je tisti delček, ki te spodnese ali pa ponudi oprijem, ostalo sta volja in znanje, ki omogočata, da okoliščine obrnemo sebi v prid, da na primer rastlino, ki je za človeka strupena, uporabimo za potrebe lova. Veščina preživetja v naravi je kultura, je etnografska vrednost, ki je skorajda izbrisana, ostaja le še kot senca velikega pomena in za mnoge znanstvena fantastika. Toda mar se ne začne vsak dan življenja z bojem za obstanek? Preživetje je za vsakega od nas najpomembnejše, le da je bojno polje veliko širše kot kdajkoli prej. Veščina je namenjena preživetju skupine in posameznika, ki se znajde v ekstremnih okoliščinah, kjer za preživetje nima druge možnosti kot tiste, ki si jo v danem okolju ustvari sam.

Delujete neustrašen. Verjetno pa je tudi vas kdaj strah …

Samo pogum je tisti, ki ve, da te je resnično strah! Strah je zdrav, pomaga ti izostriti čute in razširiti spekter zaznavanja. Vsako živo bitje ima vsaj enega svojega duha, 'angela' varuha, a se tega večina ne zaveda in ne ve, v kakšni obliki je z njim. Osebno za svojega vem in sem nanj zelo pozoren poleg vseh čutil, ki mi v divjini delujejo kot britev. Za svojega varuha vem iz časov, ko sem živel med aborigini v Avstraliji. Ko so me kot prvega Evropejca posvojili medse, sem tam med iniciacijo dobil še svoj bush name ime in postal z vsemi zahtevami med procesom iniciacije del njih. Naj le omenim, da sem bil zaradi svojega poguma sprejet v klan bojevnikov in dobil ime Gordja, kar pomeni sin strele. Od tedaj so oni in njihovi predniki vedno z mano, moj najbolj zvesti spremljevalec pa je sova, ki mi je že ničkolikokrat rešila življenje.

Usposabljate tudi vojake. Kako se ta tečaj preživetja razlikuje od tistega za civiliste? Je precej bolj surov?

Absolutno. Programi so namenjeni usposabljanju specialnih enot, izvidniških enot, pilotov ter posadk helikopterjev in letal, šol za častnike, gorskih enot itd. Izvajajo se v zahtevnih okoljih in še zahtevnejših okoliščinah, temeljijo na psiholoških dejavnikih in surovim izkušnjam posameznika. Nič ni samoumevno, delavnik je neomejen in traja ves čas izvajanja. Dan in noč nimata svojega ritma, napake se strogo kaznujejo in se usmerjajo k takojšnji rešitvi. Vse to se izvaja z namenom za bolj kakovosten kader, ki ga vsaka vojska še kako potrebuje. Na voljo so osnovni programi ter nadaljevalni in specialistični programi, vsi razen osnovnega so prirejeni kar se da podobnim razmeram, kot jih bodo vojaki srečevali na svojih misijah in delovanjih. Na svetu obstaja malo kakovostnih šol pod to tematiko, vendar je SSFN z dolgoletnimi izkušnjami zagotovo ena od njih, saj sem na svojih usposabljanjih sodeloval z večjimi vojskami, ki spadajo v sam vrh po usposobljenosti. Moj program spada med najtežjega v Slovenski vojski, poleg selekcije za specialno enoto, vendar ju ni mogoče oz. ju ni pošteno primerjati med seboj.

Na usposabljanjih se vojak srečuje z raznimi preprekami, največji pa sta njegova osebnost in sposobnost prilagajanja, ki je pogojena s psiho. Srečujejo se z velikim, a nadzorovanim pomanjkanjem pitnih tekočin, torej dehidracijo, podhladitvijo, preobremenjenostjo in poškodbami, vendar je vse z namenom – da vse te dejavnike spoznaš na svoji koži in si pripravljen na njih, za takrat, ko časa za popravke ne bo. Na 7-dnevnem tečaju kandidat po navadi izgubi do 9 kilogramov svoje telesne teže, kar zada hud šok telesu, vendar zato niso nič manj zdravi ali omejeni pri delovanju. Prav tako se vojaki srečujejo z raznorazno prehrano, ki je nepoznanega okusa in otežuje sposobnost zaužitja, dokler se usposabljanje ne prevesi v drugo polovico osebne ogroženosti. Takrat padejo vse prepreke, saj je telesu treba zagotoviti energijo za delovanje.

Med usposabljanjem sanjajo le o tistem, kaj bodo jedli, ko se vrnejo domov. A pozneje jih kot strela zadene spoznanje, da imamo doma in v trgovinah vsega preveč. Da imamo milijon vrst nečesa, pa nam nič ni dovolj všeč. V naravi imaš na izbiro samo eno, in tisto je najboljše na svetu – skromnost.

Brane T. Červek je sinoči preizkusil tudi preostale tekmovalce v kuharskem šovu MasterChef Slovenija. Kdo ga je najbolj navdušil in čigav ogenj je pogasil, lahko preverite na prenovljeni platfromi VOYO, kjer vas čakajo vse zamujene epizode, nove epizode pa si lahko predpremierno ogledate 24 ur pred predvajanjem na televiziji.