Najbolj vroče ‘mačke iz pekla’

Hellcats so nastale leta 2006 in gre za povsem žensko heavy metal skupino. Skupino sta ustanovili sestri Saša in Sonja Zagorc, ki sta tudi avtorici besedil in glasbe. Zaradi majhnosti slovenskega glasbenega prostora sta kar nekaj časa iskali talentirane glasbenice z željo po igranju in ustvarjanju v obsegu tovrstnega glasbenega žanra. Takih v Sloveniji ni veliko, saj je taka pot naporna in predvsem zelo netipična za punce. In dekleta so zelo hitro osvojila srca slovenskih oboževalcev, v zadnjih desetih letih pa tudi marsikaterega v tujini. Punce so namreč nastopale po praktično vsej Evropi in Rusiji.  

Plošča
Novembra 2013 so Hellcats izdale ploščo Divja pot, ter angleško verzijo Warrior Princess, ki je ugledala luč sveta v Milanu. Sestri sta avtorsko ploščo ustvarjali praktično od prvih korakov skupine leta 2006. Poleg basistke Saše in bobnarke Sonje sta ploščo posneli še vokalistka Ajda Kovačič, ter kitaristka Katja Mavec. Prva skladba na plošči Mačke pekla se imenuje kar po imenu skupine in je pravzaprav njihova himna. Za naslovno pesem, Divja pot, so dekleta posnela tudi videospot, ki je v tujini pod imenom Steelrider požel lepe uspehe. Na Divji poti boste srečali deset avtorskih skladb, ki so v celoti delo sester Zagorc, pri produkciji pa sta sodelovali s producentom Davorjem Kontićem iz Studia Conti. Mastering je delo producenta Gregorja Zemljiča.

Plošča je bila pri nas in v tujini izredno dobro sprejeta. Pisalo se je na kupe recenzij, prežetih s pohvalami in pozitivnimi vtisi. Glas o novi plošči se je valil od Slovenije do Nemčije, Belgije, Francije, Skandinavije, pa do Amerike in celo Japonske.

Poleg videospota za pesem Divja pot (Steelrider), režiserja Simona Podgorška, so posnele videospot za pesem »Prerojena«  (angl. Now is my time). Njihove ideje je odlično udejanjil režiser Jure Plešec. Pesem je polna energije in pozitivizma, videospot pa zajema zgodbe iz njihovega življenja prepletene z energijo odrskega nastopa. Videospot za pesem Sanjam demone(Demon Dreams), režiserja Perice pa je bil med predlogi za naj spot leta 2015. Trenutni videospot je za skladbo »Naprej«(I am).

Hellcats vsekakor vodi vztrajnost ter močna želja po ustvarjanju, zato z vso vnemo delajo naprej. Trenutno pripravljajo nov album.

Metal se vsaj zdi bolj domena moških. Ste kdaj imele težave s tem, da gre za povsem dekliški band? In kako to, da ste se sploh odločile za metal?

SAŠA: S Sonjo sva začeli nastopati kot duet že v osnovni šoli, v okviri glasbene šole. Sonja je igrala prečno flavto, jaz klasično kitaro. To je bila povsem druga zgodba, izvajali sva predvsem glasbo klasičnih skladateljev. V najstniških letih sva poslušali rock in metal glasbo, kar je tudi vplivalo na kasnejše ustvarjanje. S prečne flavte in klasične kitare sva prešli na bobne in bas kitaro, našli sva prostor za vaje in 2003. leta tudi kitaristko in pevko. 2006. leta je bil naš prvi nastop, kar štejemo kot začetek skupine Hellcats. Takrat se še nisva zavedali, da sva v bistvu formirali prvi vse-ženski metal bend pri nas, nama je pa postalo kaj hitro jasno, da bo kar burno, ko so se po raznih forumih fantje razpisali češ, kaj se te ženske gredo in naj se raje držijo štedilnika. Presenetilo nas je, da so se z njimi strinjale tudi nekatere punce, da je metal samo moška stvar in, da se ženske naj ne bi lotevale niti preigravanja skladb legendarnih bendov kot npr. Manowar. Nismo se ozirale na to in si s časoma pridobile veliko podpornikov v tujini, še posebej v severni Evropi in Ameriki, pri katerih so ženske v metal in rock glasbi stalnica že vrsto let. Začeli sva ustvarjati avtorsko glasbo in po nekaj letih in menjavah v zasedbi smo izdale prvo ploščo Divja pot, v slovenskem in tudi v angleškem jeziku (Warrior Princess).

Glede na to, da ste koncertirale praktično po vsej Evropi in kot smo že omenili tudi Rusiji, ali opažate kakšno razliko med koncertiranjem v Sloveniji in po Evropi. Morda glede organizacije, občinstva in tako naprej?

SONJA: Zaradi majhnosti naše dežele se turneje po Sloveniji bistveno razlikujejo od turnej drugje po svetu. V Sloveniji se po vsakem koncertu turneje lahko v kakšni uri vrneš v domačo posteljo, medtem ko v tujini prepotuješ več sto kilometrov, da prideš v drugi kraj, kjer imaš koncert. Rusija je bila še posebno doživetje, kjer smo prepotovale vsak dan cca. 300km po poledenelih in luknjastih cestah, da smo prišle do naslednjega poseljenega kraja. Vmes pa same bele, zasnežene poljane posejane z brezami. V Rusiji smo prepotovale več kot 1500km v enem tednu. Nekateri kraji so bili tako odročni, da so bili ljudje res veseli, da smo prišli do njih. Tam smo doživele ene najlepših sprejemov oboževalcev in novinarjev.

Največja razlika med koncerti v Sloveniji in drugod po Evropi, je bila v dinamiki in glasnosti publike. V Nemčiji in Rusiji so oboževalci precej glasnejši in aktivnejši pod odrom kot pri nas, kjer večinoma bolj mirno opazujejo vse skupaj. Prijetno nas je presenetila tudi organizacija koncertov v Rusiji, kjer je bilo vse planirano že več mesecev vnaprej in to do najmanjše potankosti. Honorarji so bili največji v Nemčiji, prodaja promocijskega materiala pa cveti po vsej Z in S Evropi. Ženske bende nasploh zelo podpirajo v skandinavskih deželah.

Trenutno delate na novem albumu. Nam lahko izdate kaj več?

SONJA: Album je še v času nastajanja. Avtorsko se ne bo nič spremenilo, besedila in glasbo piševa Saša in jaz. Album bo zopet v dveh jezikih, slovenskem in angleškem, saj želiva zadostiti vsem oboževalcem, tako v Sloveniji, kot v tujini. Je res, da izdelava albuma ni mačji kašelj, še posebej, če vse delaš sam, če si perfekcionist in nočeš le seštevati število skladb/albumov v svoji karieri, ampak si želiš, da bi vsaka pesem, ki jo izdaš nekaj pomenila. Naše pesmi so zgodbe našega življenja. Skozi pesmi predstavljamo življenje, ki ga doživljamo, naše strahove, situacije, ljubezenske zgodbe.. Vedno sva radi pozitivni, verjameva, da pozitivne misli premagajo vsako težavo, zato tudi radi ustvarjava pesmi, ki govorijo o notranji moči, po drugi strani pa tudi o hrepenenju in sanjah, saj le sanje, postavitev ciljev v prihodnosti in sledenje le temu, prinesejo zadovoljstvo in srečo. V naših pesmih se dobro čuti naš glasbeni okus. Rade imamo trše zvoke kitar in bobnov. Da se čuti rokerska energija. Želimo si, da so ljudje, ki poslušajo našo glasbo srečni in veseli, da se na naših koncertih dobro počutijo. Življenje je eno samo, ustvarjajmo si lepe trenutke. Upava, da bo naša nova plošča vzbujala lepe občutke vsakemu, ki jo bo poslušal.

Nam morda lahko zaupate kakšno zabavno anekdoto iz turnej?

SAŠA: Na turnejah je tako, da v kratkem času doživiš veliko zanimivih anekdot. Večina je bilo zabavnih, nekatere pa tudi ne. Ko potuješ po deželah z različnimi kulturami, ne moreš preko njihovih kulinaričnih specialitet in nekatere dežele so bile še posebej radodarne s pogostitvami. V Nemčiji so bila zaodrja najbolj bogato založena s hrano in pijačo ter darili organizatorja, tam smo videle največji žar, premera 3 metre, ki je visel na štirih debelih verigah, ki so držale nekaj kg mesnih dobrot. Na festivalu v Wurzburgu kjer smo si zaodrje delile med drugimi z metal legendami Sodom, je vsaka skupina dobila s hrano in pijačo napolnjen hladilnik in fantje iz skupine Dew Scented so nam podarili vsa bavarska piva, ki jih niso mogli spiti, da smo jih lahko odnesle domov in podarile prijateljem. V Rusiji smo jedle odlične ruske juhe, pred glavno jedjo so nas vedno vprašali:”Boste meso ali piščanca?” Nepozabni so bili tudi ruski WCji, vsak je bil presenečenje zase. Na poti od Moskve proti naslednjem mestu- Kalugi in nato Ryazanu smo se kar nekajkrat ustavili na bencinskih črpalkah in pogled na wc ni bil ravno prijeten, vedro namesto kotlička za izpiranje, zunanji wc “na štrbunk”, ki je bil v bistvu izkopana luknja v ledenih tleh, vrata, deska na kabini, ki je prekrila samo predel od glave do trebuha. Smo imele pa tudi neprijetno izkušnjo na turneji po Italiji, ko so nam v Milanu vdrli v kombi sredi belega dne, na plačanem parkirišču in nam pokradli kar veliko glasbene opreme in vse kovčke, računalnik itd. Takrat smo bile prisiljene prekiniti turnejo in se vrniti domov.

Mnogo glasbenikov samo odigra pesmi, ki so jih napisali drugi, ve pa svojo glasbo ustvarjate same. Ima to poseben čar za vas?

SAŠA: Zadnje čase so pri nas postali zelo popularni tako imenovani 'cover bendi'. Tudi me sem in tja zaigramo kakšno priredbo bendov, ki so nam všeč, še vedno pa prisegamo na avtorsko skladbo. S svojo glasbo in teksti izražaš sebe in svoj pogled na svet, oddajaš lastno energijo in kažeš svoja čustva. Ni primerjave v občutkih, ko igraš lastno skladbo, ki je nastajala v določenih življenjskih situacijah in najboljši občutek na svetu je, ko vidiš, da oboževalci pojejo z nami pesmi, ki smo jih ustvarile same. To je res poseben čar. Priredbe pa tudi pašejo malo za zraven, če ljudje še ne poznajo naše glasbe, da se malo sprostijo.

Dajte našim bralcem opisat kako nastane skladba. Kako poteka celoten proces?

SAŠA : Večinoma se naš ustvarjalni proces začne tako, da se dobiva s Sonjo, zagrabim kitaro in nato prepevava in se snemava, ena drugo dopolnjujeva. Besedilo začne ena ali druga, nato pa skupaj dokončava. Posnetek nato pokaževa pevki in kitaristki in ga skupaj v prostoru za vaje zvadimo.

Kaj bi predlagale morebitnim glasbenicam, ki bi se rade spustile v slovensko rock ali metal sceno?

SAŠA IN SONJA: Čim več je potrebno vaditi, ustvarjati in nato svoje delo pokazati publiki. V Sloveniji je še vedno premalo žensk v rock in metal glasbi, to je bil tudi povod za ustanovitev festivala Dan rock žena, ki sva ga skupaj ob dnevu žena ustanovili leta 2015. Na njem se vsako leto predstavijo rokerice, ki ustvarjajo svojo lastno glasbo. Naslednji Dan Rock Žena bo 8.marca 2019 v ljubljanskem klubu Orto bar, kjer bomo Hellcats zopet predstavile ženske glasbenice iz Slovenije in tujine.