Pred 30 leti skrivnostno izginil, teorije še danes burijo duhove

Richey Edwards, kitarist in tekstopisec britanske rock skupine Manic Street Preachers, je bil enigmatična in karizmatična osebnost alternativne glasbene scene devetdesetih let.

Znano je, da so bila njegova besedila temačna in introspektivna, njegov nastop na odru intenziven, pa tudi to, da se je boril s svojimi osebnimi demoni. Izginil je 1. februarja 1995 pri 27 letih.

Njegovo izginotje je ostalo ena največjih skrivnosti v svetu glasbe – njegovo telo ni bilo nikoli najdeno, teorije o njegovi usodi pa še danes sprožajo razprave.

Pred nekaj dnevi je minilo 30 let od njegovega izginotja, skrivnostna zgodba pa se začne tistega dne, ko se je pevec zjutraj odjavila iz hotela v Londonu in odpravil v Wales – ravno na dan, ko bi moral z bendom odpotovati na turnejo v ZDA. Istega dne je prečkal most Severn, ki povezuje Anglijo z Walesom. Tam se sled za njim izgubi in začne se ena najdlje trajajočih skrivnosti britanskega indie rocka.

Njegovega telesa nikoli niso našli. Splošno prepričanje je, da si je pri 27 letih vzel življenje, uradno pa je bil razglašen za mrtvega novembra 2008. Toda ne obstaja noben dokončen dokaz, da je storil samomor, kar je njegovo zgodbo spremenilo v misterij, ki je skozi čas le rasel.

Manic Street Preachers so od samega začetka razdvajali mnenja. Ko so se v zgodnjih devetdesetih pojavili iz propadlega rudarskega mesteca Blackwood v Monmouthshiru, so komaj znali igrati na inštrumente, a so se hitro uveljavili kot največji provokatorji svoje generacije.

Richey je bil sprva voznik skupine, a ko so odkrili njegov talent za pisanje in igranje, je postal redni član skupine. Prav on je bil zaslužen za glasbeno smer priljubljenega benda.

"Richey je bil glavni tekstopisec, govorec, pesnik, filozof in medijski strateg skupine," pravi Sara Hawys Roberts, soavtorica knjige Withdrawn Traces: Searching for the Truth About Richey Manic.

Ko se je njihova velika vizija oblikovala, je Edwards postal središče privlačnosti Manicsov, a hkrati tudi outsider znotraj lastnega benda. Ni bil pravi glasbenik in redko je sodeloval v studiu – vse kitarske dele je igral pevec James Dean Bradfield. Na odru je bil njegov ojačevalec pogosto utišan. Tam je bil zato, da so ga gledali, ne poslušali.

Štiri leta pred izginotjem je Edwards šokiral javnost z incidentom, ko si je vrezal napis 4 Real na roko. To se je zgodilo po enem intervjuju. Med pogovorom v garderobi si je z britvico zarezal omenjeni napis, kri pa je kar tekla po njegovi podlakti.

Ta incident mu je prinesel slavo, a z njo so prišle tudi nove težave. Trpel je za motnjo hranjenja, ki je navdihnila pesem 4st 7lb z albuma The Holy Bible, in se vse bolj umikal vase. Pretirano je pil in pristal na rehabilitaciji. Ko se je vrnil, je deloval izolirano, celo od prijateljev iz skupine.

V enem od zadnjih intervjujev je priznal, da se čuti nesposobnega za ljubezen.

"Nikoli nisem imel dolge zveze. Ko nekoga ljubim, se počutim ujetega," je nekoč dejal.

In tako se je 1. februarja 1995 vse končalo. Tistega dne bi moral leteti v Ameriko na promocijsko turnejo. V preteklih dveh tednih je s svojega računa dvignil 3.350 evrov. Zgodaj zjutraj je zapustil hotel v Londonu in se odpravil proti Walesu. Njegov avto so našli na parkirišču blizu mostu Severn, ki je znan kot lokacija številnih samomorov. Cestnina je potrdila, da je tisti dan prečkal most. A ostalo je nejasno, ob kateri uri – ob 2.55 popoldne ali ob 2.55 zjutraj.

Teorije, da je zaigral svojo smrt, so se pojavile takoj. Pozneje so sledila domnevna srečanja z njim – v Goi, na Kanarskih otokih in celo v knjižnici v Newportu. Številni oboževalci so trdili, da so glasbenika videli v Indiji, na Fuerteventuri in na drugih koncih sveta, a nikoli ni bilo uradne potrditve, da je to res bil on. Nazadnje naj bi ga videli leta 2004. Njegova družina ni nikoli dobila odgovorov, kar je njihovo bolečino le še povečalo.

Manicsi so nadaljevali svojo pot. Njihov prvi album po Edwardsovem izginotju, Everything Must Go, je postal velik britpop hit. Wire je prevzel vlogo glavnega tekstopisca in skupina je začela ustvarjati bolj optimistične zvoke.

"Richey je bil eden mojih najstarejših prijateljev, a nisem bil jezen, da so ga ljudje pozneje idealizirali. To se dogaja v rock'n'rollu. Tudi mi smo kot otroci počeli enako z Jimom Morrisonom in Ianom Curtisom. Rock zvezde, ki umrejo mlade, vedno ostanejo legendarne," je dejal Wire. 

Vir: showbuzz.dnevnik.hr