Note smrti – melodija, ki oznanja grozo

Kaj imajo skupnega filmi Izžarevanje, Batman se vrača, Bližnje srečanje tretje vrste, Gospodar prstanov: Bratovščina prstana, Peklenska pomaranča, Sam doma in TV-serija Igra prestolov? Melodija, ki jo sestavljajo štirje značilni toni in so v tragičnih oz. dramatičnih trenutkih del filmske glasbe. Te štiri tone povezujemo s smrtjo, in to že vse od 13. stoletja.

Kar slišimo, je Dies irae, gregorijanski napev iz 13. stoletja, katerega avtor je Tomaso de Calano in so ga uporabljali za maše zadušnice (ob pogrebih). Dies irae v prevodu pomeni strašen dan, sicer pa gre za dan jeze oz. sodni dan, ki je v krščanski in islamski eshatologiji dan poslednje sodbe, ko je Bog ob koncu sveta ljudi razdelil na slabe – tiste, ki bodo pogubljeni in gredo v pekel – in dobre – tiste, ki bodo zveličani in bodo šli v nebesa.

Pozneje se je melodična fraza prebila v necerkvene melodije, saj so Dies irae začeli uporabljati skladatelji, kot so Mozart (Rekviem), Berlioz (Symphonie fantastique), Liszt (Totentanz) in Verdi (Messa a Requiem), v 20. stoletju pa je s pojavom nemega filma postal tudi del sedme umetnosti.

Zakaj se ob zaporedju teh štirih not počutimo tako nelagodno? Gregorijanski napev temelji na izmenjavi avtentičnega in plagalnega t. i. dorskega modusa. Če bi danes zaigrali te štiri note, bi dejali, da je melodija napisana v molu, ta pa ima negativno konotacijo, saj simbolizira žalost, temačnost. Tona E in F sta le pol tona narazen, naša ušesa pa so ''naučena'', da jim ta tona skupaj nista všeč. Poleg tega gremo v frazi po lestvici navzdol in toni postajajo nižji, kar prav tako enačimo z žalostjo, medtem ko obratna smer pomeni veselje, srečo. Če združimo mol, polton in vedno nižje tone, dobimo srhljivo melodijo, ki še dodatno dramatizira prizor.