Živa legenda: vse, kar (verjetno) niste vedeli o legendarnem Alu Pacinu

Alfredo James Pacino, kot je njegovo pravo ime, je začel igralsko kilometrino nabirati v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je začel nastopati v stranskih vlogah, nase pa prvič resno opozoril na newyorški off-Broadway sceni z vlogo v igri The Indian Wants the Bronx Israela Horovitza ter romantični drami The Panic in Needle Park (1971).

Leta 1972 je dobil zelo iskano vlogo Michaela Corleoneja, za katero so se potegovala velika imena, kot so Jack Nicholson, Robert Redford, Warren Beatty in Ryan O'Neal, a dobil jo je takrat še povsem neznani Pacino, ki si ga je želel sam Coppola. In zvezda je bila rojena. Vse ostalo je zgodovina. Njegova igra v prvih dveh delih trilogije je ena najboljših v zgodovini sedme umetnosti. Nazadnje smo Ala Pacina lahko gledali v filmih Bilo je nekoč v Hollywoodu Quentina Tarantina in Irec Martina Scorseseja.

Vse, kar niste vedeli o legendarnem Alu Pacinu:

Al Pacino je srednjo šolo pustil pri sedemnajstih in si na začetku kruh služil s priložnostnimi deli. Med drugim je bil hišnik, gledališki uslužbenec, natakar, biljeter, poštni uradnik in vložiščnik.

Pacino se je 25. aprila 1940 na Manhattnu v New Yorku rodil italijansko-ameriškim staršem. Njegovi stari starši so prišli v ZDA iz sicilijanskega mesteca Corleone, od koder je bil tudi oče njegovega lika v filmu Boter, Vito Corleone, ki ga je igral sloviti Marlon Brando.

Glavno vlogo v komediji Slap Shot (1977), ki je šla v roke Paula Newmana, je Pacinu spolzela iz rok, ker ni znal drsati.

Pacino nikoli ni bil poročen, z leti pa so ga romantično povezovali z igralkami Jill Clayburgh, Debro Winger, Tuesday Weld, Penelope Ann Miller in Diane Keaton. Z igralko in pevko Beverly D’Angelo ima dvojčka (sina in hčero), še prej pa se mu je v zvezi z učiteljico igre Jan Tarrant rodila hčerka. Nazadnje je bil v zvezi s 40-letno Meita Dohan, ki pa ga je februarja zaradi prevelike starostne razlike zapustila.

Kot najstnik je zavrnil članstvo v legendarni newyorški igralski instituciji Actors Studio, kjer so se igre učili igralci, kot so Marlon Brando, Paul Newman, Jack Nicholson in Jane Fonda ter je znana kot zibelka metodične igre (igralci se popolnoma vživijo v svojo vlogo). Danes je Pacino eden od njenih predsednikov.

Al Pacino je na televiziji debitiral leta 1968 z vlogo v policijski seriji N.Y.P.D.

V karieri je bil nominiran za devet oskarjev, a prejel le enega, in sicer za vlogo v filmski klasiki Vonj po ženski Martina Bresta, v katerem je zaigral karizmatičnega slepega moškega Franka Slada. Da se je pripravil na vlogo, se je družil z učenci šole za slepe.

V najstniških letih so ga prijatelji klicali Sonny, kot je bilo ime tudi njegovemu liku v biografskem filmu Pasje popoldne (1975). Med drugim je imel v mlajših letih tudi vzdevek The Actor (Igralec), kar ne potrebuje posebne razlage.

Dva najboljša prijatelja Ala Pacina sta umrla zaradi predoziranja z drogami. Prvi je umrl star komaj 19 let, drugi pa pri tridesetih. Pacino je priznal, da je začel kaditi že pri devetih, a trdil, da se je vedno izogibal trdim drogam.

Življenje ga je na najbolj težko preizkušnjo postavilo leta 1962, ko mu je umrla mama Rose Gerardi – stara je bila le 43 let – kmalu za tem pa še dedek. ''Pri dvaindvajsetih sem bil v popolnem razsulu, saj sem izgubil dve najbolj pomembni osebi v svojem življenju.''

Preden je odkril strast do igranja, je želel postati igralec baseballa.

Po ločitvi staršev – mame Rose in očeta Salvatoreja Pacina – se je z mamo preselil v južni Bronx, kjer je ponavljal vsebino in like, ki jih je videl v filmih, ter sodeloval v šolskih igrah. V šoli so ga imeli za precej problematičnega mulca, ki je delal težave.

Zavrnil je številne slovite filmske vloge, med drugim vlogo Han Sola v znanstvenofantastični franšizi Vojna zvezd, pa Teda Kramerje v filmu Kramer proti Kramerju in Roya Nearyja v filmu Bližnje srečanje tretje vrste.

Pacino je dolgoletni ljubitelj Williama Shakespearja. Leta 1996 je režiral in nastopil v dokumentarnem filmu V iskanju Riharda, ki temelji na Shakespearovi igri Richard III, v kateri je Pacino nastopal v sedemdesetih letih.

Bil je prvi filmski igralec, ki je isto leto prejel dve nominaciji za oskarja za dve različni vlogi, in sicer za Vonj po ženski (glavna vloga) in za stransko vlogo v zvezdniško obarvanem filmu Glengarry Glen Ross.

Je eden redkih igralcev s ''trojno krono'' (Triple Crown of Acting), saj je za svoje dosežke prejel oskarja, emmyja (za televizijske dosežke) in tonyja (za gledališke dosežke).

Poleg omenjenega filma V iskanju Richard je režiral in igral še v treh neodvisnih filmih, in sicer Chinese Coffee (2000) in Wilde Salome (2011) in Salome (2013).