Takratna svetovna dirkaška organizacija FISA je skupino B ustanovila z namenom, da so se dirk za svetovno reli prvenstvo lahko udeležili tudi proizvajalci, ki so letno izdelali 200 ’civilnih’ dirkalnikov. Pogoji za dirkanje v obstoječih skupinah A in N so bili štirisedi avtomobili z minimalno letno ’serijsko’ proizvodnjo 400 primerkov.
Skupino so ustanovili leta 1982, sledilo pa je pet najbolj razburljivih let v svetovnem reli prvenstvu.
Tipični recept za sodelovanja s skupini B je bil dvosedi dirkalnik z možnostjo štirikolesnega pogona in skorajda neomejeno zalogo moči. Proizvajalci so letno izdelali 20 dirkalnikov, za tem pa je sledila omejena serija 200 ’cestnih’ primerkov, ki so jih ponudili petičnim ljubiteljem tega prvenstva. Nesporni vladarji vseh terenov pa so bili Renault 5 Turbo, Peugeot 205 T16, Ford RS200, Audi Quattro, Rover Metro 6R4 ter Lanciina dirkalnika Delta S4 in 037.
Kljub temu, da je pravilnik dovoljeval štirikolesni pogon, je med proizvajalci prevladovalo mnenje, da je takšna konfiguracija preveč zapletena. Večina je še vedno prisegala na prenos moči na zadnji kolesni par, pri Audiju pa so tvegali in poizkusili srečo z Audijem Quattro Sport, kmalu pa so jim sledili tudi ostali. Kljub temu, da velja avtomobil po splošnem prepričanju za nekronanega kralja reli preizkušenj, ni bil nepremagljiv.
Nemci so osvojili dva naslova svetovnih prvakov med vozniki in dva med konstruktorji. Leta 1985 in 1986 jim je ’sprašil’ rit Peugeot 205 T16 s sredinsko nameščenim 1,8-litrskim štirivaljnikom, štirikolesnim pogonom in 330 kilovati moči! Konstruktorski naslov pa so leta 1983 osvojili tudi Italijani z Lancio 037. Njihova delta S4 pa naj bi z mesta do hitrosti 100 km/h pospešila v vsega dveh sekundah … in to na peščeni podlagi!
Dirkaška ruleta
Kultura gledalcev na reli tekmah je bila takrat na alarmantni ravni. Dirkači so dobesedno ’orali’ skozi trume gledalcev, ki so stali na cesti in v zadnjem trenutku odskočili pred dirkalnikom. Stali so na obeh straneh dirkaške steze, največ pa jih je bilo ravno na izletnih conah na zunanjih straneh ovinkov. Svoje so doprinesli brutalni dirkalniki, ki jih je bilo težko voziti, še težje pa je bilo z njimi dirkati. Dirkači so nemalokrat potarnali, da njihove misli in reakcije ’’ … ne dohajamo zmogljivosti dirkalnikov … ’’, kar so bile Toivonenove zadnje besede pred nesrečo, v kateri je skupaj s sovoznikom izgubil življenje.
Skupina B je terjala življenja Italijana Attilia Bettege, finske dirkaške legende Henrija Toivonena in njegovega ameriškega sovoznika Sergia Cresta. Na reliju po Portugalski je leta 1986 dirkač Joaquim Santos, medtem, ko se je poskušal izogniti gledalcu na stezi, izgubil nadzor nad svojim Fordom RS200 in trčil v maso gledalcev ob cesti – trije so poškodbam podlegli, ranjenih pa je bilo preko 30.
Skupino B so po tragični nesreči in smrti posadke Toivonen – Cresto, ko sta na reliju na Korziki, zgrmela s ceste in zgorela v razbitinah Lancie Delta S4. ’Hudičevi’ dirkalniki od leta 1987 niso smeli več nastopati, od takratnega obdobja pa je ostal rek ’’WRC je za fantke, pravi moški so dirkali v skupini B!’’
KOMENTARJI (10)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV