Veste, zakaj je v avtomobilu hupa?

Ste se kdaj vprašali, zakaj so si prvi izdelovalci avtomobilov sploh izmislili hupo? Ne, ne za opozarjanje drugih udeležencev, da ne znajo voziti in za pozdravljanje pripadnic nežnejšega spola. Opozorilni sistem je v avtomobile vgrajen že več kot stoletje.

Pri prvih avtomobilih so ugotovili, da bi bilo dobro, če bi imela vozila vgrajen sistem, s katerim bi bilo druge udeležence (recimo kočijaže) mogoče opozoriti na bližajoče se vozilo. Britanska vlada je našla rešitev in leta 1865 so uveljavili pravilo, da morajo biti vsa motorna vozila 'označena' s pešcem, ki hodi pred vozilom in ima podnevi na sebi zastavo, ponoči pa svetilko. Kmalu so ugotovili, da gre za velik nesmisel – zakaj bi se vozili z avtom, če se premikamo s hitrostjo pešca, stalnega spremljevalca? Sicer je bilo v tem tedaj nekaj smisla – prve prehitre voznike so lahko policisti dohiteli in ustavili kar s kolesom. A 'zakon lokomotive' oziroma 'zakon rdeče zastave', kakor so pravilo imenovali, je kmalu padel v vodo. Začeli so iskati novo rešitev. V Massachusettsu je zakonodajni organ predlagal opremljenost vozil z zvoncem, ki bi zazvonil, vsakič ko bi kolo opravilo en krog okoli svoje osi. Še ena bizarna ideja je recimo bila, da bi imel voznik na voljo ognjemet, s katerim bi lahko druge opozoril, da se premika.

Sčasoma so bili avtomobili opremljeni z najrazličnejšimi sistemi za signalizacijo, s katerimi so druge voznike opozarjali, da se premikajo. Med rešitvami so se tako pojavili razni zvonci, piščali ali ročne troblje, s katerimi so opozarjali nase, a so bili sistemi tišji od hup, ki jih poznamo danes.

Sčasoma je tehnologija napredovala in avtomobili so postajali vse hitrejši. Med letoma 1910 in 1920 so avtomobile opremljali s sirenami z večjim spektrom tonov, nato pa so ta široki spekter zamenjali s standardiziranim zvokom. Dogovor, ki je nekako obveljal, so troblje v enotnem tonu, večinoma v tonu Es ali Ces. V šestdesetih letih so določili višja tona Fis in Ais, saj so ugotovili, da se zvok hupe v prejšnjih dveh tonih v hrupu zaradi prometa slabo sliši.

Danes so hupe glasne (med 107 in 109 decibeli) in pogosto nepogrešljive. Čeprav so svojo pot obstoja pričele kot del varnostne opreme, jih danes uporabljamo za opozarjanje v primeru nevarnosti, za pozdravljanje, izražanje jeze in nestrinjanje – skratka prek hupe marsikateri voznik izrazi celo paleto svojih čustev. Ko boste prihodnjič nekoga nekam poslali in mu potrobili, ko bo izsilil prednost, se spomnite, kako bi ga lahko v preteklosti preganjali z rdečo zastavico ali ognjem. Zagotovo boste takoj boljše volje!