To je vrhunski dirkalnik, ki so ga izdelali slovenski študentje!

Njihov najnovejši dirkalnik tehta vsega le 162 kilogramov. Vsi deli so optimirani, monokok iz ogljikovih kompozitov tehta le dobrih 20 kg. »Znanje je bilo pridobljeno v petih letih. V začetku sezone 2014/2015 smo si zadali cilj, da bomo skrbeli, da bo dirkalnik eden najlažjih v svetu. To smo dosegli tako, da smo se posluževali veliko simulacij in optimizacijskim metodam. Dirkalnik smo konstruirali na samo mejo, luščili grame tukaj in tam in na koncu je izpadel najlažji dirkalnik do sedaj. Največji napredek smo naredili na karbonski samonosni karoserija, ki tehta samo 24 kg ter lastnoročnem izdelanem karbonskem platišču, ki tehta 1,1 kg,« je povedal predstavnik ekipe Andraž Kranjc. Tudi večina ostalih delov je kompozitnih: obese, volan, sedež, polgredi, sesalni sistem motorja in aerodinamične površine.

Večina delov je izdelanih posebej za ta dirkalnik v številnih slovenskih podjetjih, ki sponzorsko pomagajo študentom. Tako je dirkalnik odličen primer zmožnosti slovenskega znanja. »Dirkalnik je v celoti ročno narejen s strani naše ekipe. Edini standardni deli na vozilu so motor, zavorne čeljusti, diferencial ter ležaji. Za našo ekipo je bilo v končni fazi ceneje narediti vse strojne dele lastnoročno, kakor pa da bi jih kupili. Mogoče lahko tudi temu pripišemo zahvalo, da je dirkalnik tako lahek in zmogljiv. Inovativne rešitve so del razvojnega procesa v naši ekipi. Veliko delov se niti ne da kupiti, zato jih večinoma naredimo sami,« pojasnjuje Kranjc. »Ekipa je začela leta 2010 in takrat je bila postavljena osnova dirkalnika. Vsako leto potem pride do izboljšav, ki dirkalnik naredijo lažji in hitrejši. Največ idej pride v bistvu iz same ekipe in želje po napredku in inovacijah. Večinoma se držimo principa več glav več ve. Največji prenos znanja je seveda na tekmovanjih. Ekipe ne skrivamo svojega znanja in ga z veseljem pokažemo inženirjem iz drugih držav. Velikokrat je tako, da se na tekmovanju vidi postrojenje sistema druge ekipa ter se vzporedno vidijo možnosti za napredek. Tako si ekipa gradi bazo znanja, ki se je v petih letih zelo razširila.«

Navzven GPE15 spominja na bolid za dirko Pikes Peak. Velika krilca so študenti razvili zato, ker iščejo vsak dodaten kilogram aerodinamične sile k tlom, ki močno pripomore k hitrim časom na zaprtih stezah tekmovanj Formule Student. Koncept dirkalnika je tako podrejen hitrim spremembam smeri pri hitrosti med 40 in 80 km/h ter pospeškom in pojemkom med 30 km/h in 100 km/h. Že pri hitrosti 50 km/h dirkalnik brez težav dosega 2 g bočnega pospeška. Motor v zadku dirkalnika je enovaljni KTM 450 SXF, ki so ga – seveda – močno predelali. Med drugim je predelan za delovanje na etanol namesto bencina. Menjalnik so študenti robotizirali s pnevmatskim sistemom, tako da prestavljanje poteka z obvolanskimi ročicami in brez sklopke. Ravno na letošnjem dirkalniku so namesto elektro motorja za ta namen prvič uporabili pnevmatiko, kar se je izkazalo za zanesljivejšo rešitev. Z mesta dirkalnik 100 km/h doseže v manj kot 4 sekundah. Kranjc verjame, da je kar nekaj njihovih 'rešitev' takšnih, ki bi jih bilo mogoče prenesti tudi v avtomobilsko industrijo. »V bistvu celoten dirkalnik bi se dal prenesti v avto industrijo. Avto industrija se premika k čim manjši porabi goriva, kar bi majhna masa vozila zelo pripomogla k temu cilju.« Kot pojasnjuje, v ekipi velikokrat pridejo na plano ideje, želje in sanje o tem, da bi kdaj v prihodnosti izdelali lasten dirkalnik in ga morda celo prodali.

Brez sponzorjev ne bi šlo ...

Testiranja dirkalnika potekajo tako, da vozijo tekmovalne discipline. »Največ testiramo in vadimo za vzdržljivostno dirko, ki je dolga 22 kilometrov,« pravi Kranjc. »V tej disciplini odpove velika večina dirkalnikov, saj gre v osnovi za prototipne dirkalnike. Poleg vzdržljivostne dirke, vadimo osmico, pospeševanje ter sprint.« Kot še dodaja, brez sponzorjev, ki jim odstopijo lastno testno progo v okolici Maribora, da lahko tam vadijo, ne bi šlo.

Pri izdelavi dirkalnika so naleteli na nekaj težav. Letos so zaradi finančnih težav dirkalnik uspeli dokončati nekoliko kasneje kot običajno, zaradi česar so morali izpustiti nekaj najviše rangiranih tekmovanj v Nemčiji, Veliki Britaniji in Avstriji. »Za izvedbo takšnega projekta je potrebno več tisoč ur dela ter veliko odrekanja,« pojasnjuje. In škoda je, da zaradi takšnih težav ne morejo izkoristiti vseh možnosti. »Projekt vsako leto približno stane 100.000€. Vsa sredstva so pridobljena s strani sponzorjev, za kar se jim zelo zahvaljujemo. Zelo smo hvaležni, da v naši mali Sloveniji obstaja posluh s strani podjetji za takšen projekt,« pojasnjuje Kranjc.

Iz leta v leto boljši rezultati

Kljub nekaterim težavam so na dirkah na Madžarskem in Českem uspeli pokazati velik potencial in dosegli nekaj izjemnih rezultatov. Na Madžarskem so postavili tretji najhitrejši čas na 22 km dolgi dirki, osrednji disciplini tekmovanja, skupno pa so bili 8. zaradi nekoliko slabših rezultatov na predstavitvi inženirskih rešitev in poslovnega načrta. Na Češkem so v vseh nižjih disciplinah odrezali odlično: dosegli so 1. mesto bočno pospeševanje (skidpad), 2. mesto avtokros, 2. mesto inženirski dizajn, 3. mesto poslovni načrt, 5. mesto pospeševanje v ravnini, 7. mesto stroškovni načrt, na glavni dirki pa se je žal zlomil nosilec diferenciala in je zato niso končali. Posledično se je potencialna uvrstitev med prve tri spremenila v 13. mesto.

Iščejo že nove člane

Ekipa že zbira člane in sredstva za novo sezono, ko bodo skušali dirkalnik pripraviti dovolj zgodaj za obširen program testiranj pred najpomembnejšimi tekmovanji. Kdo pa se jih sploh lahko pridruži? »Vsak študent mariborske univerze lahko postane naš član. Z leti postajamo zelo interdisciplinarni projekt in združujemo študente iz Fakultete za strojništvo, Fakultete za elektrotehniko računalništvo in informatiko ter Ekonomsko-poslovne fakultete. Študent je sprejet v ekipo na podlagi rešenega kviza iz 250 strani dolgega pravilnika, ki je osnova za snovanje dirkalnika in kakršno koli delo. Pravilnik razpiše ameriška organizacija SAE. Poleg omenjenega je pa seveda od študenta zaželena predanost projektu in želja po napredku,« pravi Kranjc, ki ne skriva, da so ciliji in želje vsakega člana ekipe seveda dokončati študij, nato pa nadaljevati delo v tej smeri. »Da postaneš dober inženir je potrebno ogromno samostojnega dela. Večino znanja za takšen projekt je pridobljeno samostojno z lastnim raziskavam in testiranjem. Fakultete nam poskušajo pomagati z strojno in programsko opremo ki jo imajo. Po pravici povedano, naše fakultete nimajo dovolj sodobne strojne opreme, ki je potrebna za razvoj takšnega dirkalnika. V takšnih primerih nam pomagajo visoko inovativna slovenska podjetja. Želeli bi si boljše delovne razmere, saj se naše delavnice trenutno nahajajo v starih prostorih srednje tehnične šole v Mariboru ter seveda več razpoložljivega orodja,« še pravi in dodaja, da si želi, da bi v prihodnje k sodelovanju uspeli pritegniti čim več sponzorjev, v imenu celotne ekipe pa se za sodelovanje zahvaljuje vsem dosedanjim sponzorjem.«

Sodelovanje na tekmovanjih Formula Student jim pomeni ogromno. »Ogromno izkušenj, ki jih veliko inženirjev takoj po končanem študiju nima. To vidijo tudi naši sponzorji, pri katerih je velikokrat praksa, da se člani pri njih zaposlimo. Del teorije, pridobljene v povezavi s praktičnim izkušnjam, so zelo dobra iztočnica za kariero inženirja,« je prepričan.