Uradno so ga imenovali ’Lunar Roving Vehicle’ (vozilo za ’potikanje’ po Luni), kaj kmalu pa se ga je prijel vzdevek lunarni buggy. Z razvojem vozila za prevažanje po Zemljinem naravnem satelitu so začeli z namenom koloniziranja Lune.
Načrtovali so večtedenske odprave, med katerimi bi astronavti zbirali kamnine, raziskovali površje, izvajali znanstvene poskuse, opravila pa bi jim močno olajšala lunarna vozila. Kot prvi je takšna prevozna sredstva v svojih znanstvenih člankih omenjal nemški vojni prebežnik in vodilni znanstvenik raketne znanosti Wernher von Braun. Omenjal je uporabo težkih tovornih vozil, s katerimi bi prevažali zaloge.
Načrtovali so večtedenske odprave, med katerimi bi astronavti zbirali kamnine, raziskovali površje, izvajali znanstvene poskuse, opravila pa bi jim močno olajšala lunarna vozila. Kot prvi je takšna prevozna sredstva v svojih znanstvenih člankih omenjal nemški vojni prebežnik in vodilni znanstvenik raketne znanosti Wernher von Braun. Omenjal je uporabo težkih tovornih vozil, s katerimi bi prevažali zaloge.
Z razvojem lunarnega buggyja so začeli tik pred pristankom Apolla 11. Na razpis so se prijavila štiri ameriška podjetja, izbrali pa so Boeing. Letalski proizvajalec je razvil elektroniko in navigacijski sistem, za pogonski sklop pa so poskrbeli pri General Motorsu. Za 29 milijonov evrov so v sedemnajstih mesecih razvili in izdelali štiri vozila, ki so bila namenjena odpravam Apollo 15, 16 in 17 in eno rezervo.
Lunarno vozilo je na Zemlji tehtalo 210 kilogramov, na Luninem površju pa pičlih 35 kilogramov. V dolžino je merilo tri metre in je lahko popeljalo dva astronavta in 490 kilogramov tovora. Šasijo so izdelali iz aluminijaste cevne konstrukcije, ki je omogočala, da so buggyja zložili in obesili na lunarni pristajalni modul. Opremljen je bil z dvema sedežema, preprostima varnostnima pasovoma, nastavljivimi nasloni za noge, barvno kamero, komunikacijsko anteno in celo naslonom za roke. Za navigacijo je skrbel poseben računalnik, ki je s pomočjo giroskopa in števca poti beležil vsak premik in si zapomnil točno lokacijo pristajalnega modula. V primeru odpovedi računalnika so se astronavti s posebno analogno napravo lahko orinetirali glede na položaj sonca.
Vozilo so poganjali štirje 190-vatni elektromotorji, ki so bili vgrajeni v vsako od posebnih žičnih koles. Astronavti so z buggyjem upravljali s pomočjo posebne krmilne palice, ki je ’ukazovala’ dvema servomotorjema. Ta sta krmilila vsa štiri kolesa, kar je omogočalo izjemno okretnost in zgolj trimetrski obračalni radij. Energijo so shranili v 36-voltnih srebro-cinkovih baterijah kapacitete 242 Ah. Astronavti so z njim dosegli najvišjo hitrost 18 km/h, shranjena energija pa je zadoščala za 92 kilometrov poti. V treh misijah so skupno prevozili 44,18 kilometra, z njim pa se nikoli niso oddaljili več kot osem kilometrov od pristajalnega modula, da bi se astronavti v primeru okvare varno vrnili do izhodiščnega mesta.
Vozilo so poganjali štirje 190-vatni elektromotorji, ki so bili vgrajeni v vsako od posebnih žičnih koles. Astronavti so z buggyjem upravljali s pomočjo posebne krmilne palice, ki je ’ukazovala’ dvema servomotorjema. Ta sta krmilila vsa štiri kolesa, kar je omogočalo izjemno okretnost in zgolj trimetrski obračalni radij. Energijo so shranili v 36-voltnih srebro-cinkovih baterijah kapacitete 242 Ah. Astronavti so z njim dosegli najvišjo hitrost 18 km/h, shranjena energija pa je zadoščala za 92 kilometrov poti. V treh misijah so skupno prevozili 44,18 kilometra, z njim pa se nikoli niso oddaljili več kot osem kilometrov od pristajalnega modula, da bi se astronavti v primeru okvare varno vrnili do izhodiščnega mesta.
Vsi trije ’avtomobilčki’ so po uporabi ostali na Luni, enega od njih pa je med odpravo posnela sonda ’Lunar Reconnaissance Orbiter’. Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV