Starodobnik, ki je pisal zgodovino

»Nesreča se me je močno dotaknila, ker je bil Rolf Wüthericht, ki je tistega usodnega 30. septembra sedel zraven Jamesa Deana, moj mehanik na dirkah,« se danes spominja Hans. James, igralec ter amaterski dirkač, naj bi potem, ko je kupil prestižnega spyderja, Wüthericht najel, da ga na dirkah usmerja in pripravlja njegovo novo igračko na štirih kolesih. »Wütherichta je ob trku vrglo iz avtomobila in utrpel je hude poškodbe. Zlomil si je oba kolka in čeljust, najverjetneje pa tudi dušo. Po nesreči namreč nikoli več ni prišel v pravo ravnovesje. Bil je izvrsten mehanik, a je imel precej težko osebnost,« pravi Hans Hermann, ki še danes ne verjame, da je bila Wütherichova smrt leta 1981 res avtomobliska nesreča. »Za kaj takega je bil preprosto preveč dober voznik. Prepričan sem, da je storil samomor.«

S poschejem 550 spyder je torej povezanih kar nekaj tragičnih dogodkov. Posebnost tega modela avtomobila je ta, da so izdelali samo 115 primerkov, kar pomeni, da je danes prava redkost med starodobniki. Porschejev muzej je nedavno nabavil tretji primerek in zanj odštel kar 2,5 milijona evrov. Želijo si tudi Hermannovega spyderja, a je ta po njegovih besedah neprecenljiv. Poleg spyderja Jamesa Deana, ki je bil v nesreči uničen in nato prodan po delih, je ta primerek z vpadljivimi sponzorskimi nalepkami in štartno številko 55 najbolj znan in priljubljen primerek v zgodovini. To je avtomobil, s katerim je Hans Hermann leta 1954 Carreri Panamericana vtisnil svoj pečat.

»Dobri časi v gorah«

Porsche je bil svoj čas sicer res dirkalnik, dovršeno uravnotežen z motorjem za sedeži, a več kot 110KM iz 1,5-litrskega štirivaljnika leta 1954 niso mogli izvabiti. Z vsega 550 kilogrami teže je iz aluminija narejen avtomobil vendarle že takrat sodil med ekstremno lahka vozila. »Še posebej zanimivo se je bilo z njim odpraviti v gore,« se spominja Hermann, »a zadnja etapa je bila preveč ravna.« To je šlo na roke močnejšim tekmecem, saj je bila hitrost Spyderja »vsega 210, 220 kilometrov na uro«.

Če se sedaj preselimo v leto 2014, se nehote pojavi vprašanje, kako se je bilo takrat s tem 3,70 metra dolgim in le 98 centimetrov visokim avtomobilom brez strehe mogoče peljati 220 na uro, saj je bil videti vse prej kot stabilen. »Ja, res se ves čas trese in premika,« pravi Hans Herrmann, ki je s 'svojim' spyderjem šele lansko poletje lahko naredil nekaj hitrih krogov na zgodovinskem dirkališču Solitude v Stuttgartu.

Pri reliju gre za stotinke sekunde

'Driftanje' zahteva svoj čas. Umetnost naj bi bila, vozilo ohranjati na meji. »To je čudovit občutek, če ga seveda znate obvladati.« In kot vsi dirkači, tudi Herrmann pravi, da se tega pač ni mogoče naučiti. Da mora biti to posamezniku prirojeno. Reli starodobnikov ima tudi nekaj opraviti s tekmovanjem in konkurenco, saj gre tudi tukaj celo za stotinke sekunde. Vsekakor ni treba, da si nujno hitrejši od drugih, temveč je najpomembneje to, da dosežeš cilje. Vendarle je Bernhard Maier, direktor prodaje pri družbi Porsche, živahno pritiskal na plin v Herrmannovem nekdanjem junaškem avtomobilu.

In že na sopotnikovi strani je čutiti, kako živahen je ta avtomobil, tudi po vseh teh letih. »Še vedno požira ovinke kot za stavo,« je dejal Maier ter dodal, da obstaja določena hitrost, pri kateri se spyder začne vrteti, oziroma vsaj trzati, a da je potrebno takrat ohranjati hitrost. Sovoznik ima ves čas občutek, da ga nagiba v desno. Morda je tudi zato umesen pomenljiv napis na vratih starodobnika 'Prosimo, ne naslanjajte se!'.

Nenadoma se motor neha vrteti

V porscheju 550 spyder se ne morete nasloniti. Vozilo je namreč tako ozko, da lahko dve osebi komajda sedita, ko pa voznik prestavi v tretjo ali četrto prestavo, ima občutek, kot da sedi na levi nogi sopotnika. Čuden občutek, ko nimaš nobenega stika z vrati. A nalepka z napisom o nenaslanjanju naj bi bila po besedah sodelavcev v muzeju nalepljena samo zaradi takratnih serijskih pravil. V preteklosti naj bi namreč pogosto imeli težave z vrati, ko so se rade odpirale, kar naj bi do danes povsem odpravili.

V tem težkem položaju je skorajda nemogoče razpravljati o čemerkoli, saj spyder nima strehe (niti zložljive), zato morajo potniki nositi zaščitne čelade, pa tudi motor ni ravno tih. Med vožnjo Maier, izučeni mehanik nenadoma pripomni »Slišite to? Nekako neenakomerno. En cilinder ne deluje več pravilno, najbrž je kriva vžigalna svečka ali pa kabel.« Dejstvo je, da je čutiti, da je avtomobil izgubil nekaj svoje lahkotnosti, vendar s sopotnikovega sedeža to ni mogoče natančno oceniti.

Po mnenju tistih, ki so že imeli čast sedeti za volanom, je motor naravnost sijajen. Mogoče je malo glasnejši kot je dejansko hiter in zagotovo med 3000 in 4000 vrtljaji ni pametno preveč pospreševati, saj se lahko začne hitro dušiti. A je še vedno hiter in vidi se, da je v njem veliko življenja. Večina avtomobilov te starosti ima strašansko slabe zavore in dotrajano krmilo – spyder ne sodi mednje. Potem ko se ga človek enkrat navadi, ugotovi, da je precizen in varen. Poleg tega se je z njim kljub starosti mogoče voziti hitro, ampak res hitro.