Bombnik velja za največje serijsko turbopropelersko letalo, kar so jih kdaj izdelali. V dolžino je merilo 50 metrov, premer kril je znašal enormnih 70 metrov, letalo pa je tehtalo 75 ton. B-29 je za primerjavo v dolžino merilo 30 m, v širino 43 m, tehtalo pa je 34 ton. Njegova ogromna krila so omogočala nizke vzletne hitrosti, ogromne rezervoarje za gorivo, doseganje izjemnih višin, posadka pa je znotraj kril med poletom lahko dostopala do pogonskih motorjev. Prvotne različice je poganjalo šest 28-valjnih nazaj obrnjenih motorjev, ki so poganjali šestmetrske trikrake propelerje. Vsak od motorjev je zmogel 2,1 megavat moči, kasneje so ga opremili z izboljšanimi 2,8-megavatnimi motorji. Kljub močnejšim motorjem je B-36 potreboval zelo dolgo vzletno stezo, motorji pa so se zaradi nenavadne konfiguracije pogosto pregrevali in nemalokrat vneli. Kasnejšim različicam so zato namestili še po štiri reaktivne motorje, ki jih je posadka aktivirala med vzletom in med bombardiranji, med letom pa so motorje izključili. Skupna moč vseh desetih motorjev je znašala 30 megavatov.
Z ’mirovnikom’ je upravljala 15-članska posadka (poveljnik, dva pilota, dva mehanika, navigator, namerilec, dva radijska operaterja, opazovalec in pet topničarjev), njegova notranjost je bila tlačno zatesnjena, piloti pa so polet z njim opisovali kot ''bi sedel na verandi in pilotiral svojo hišo''. Kokpit in prostor za posadko je z bivanjskimi prostori povezoval poseben predor, po katerem so se letalci premikali z vozičkom. Bivanjski prostori so zajemali pograde in jedilnico, kjer si je posadka odpočila med dolgotrajnimi 45-urnimi poleti. B-36 je poletel s hitrostmi do 700 km/h, med izvidniškimi nalogami pa je preletel 15.000 km in se dvignil do višine 18.000 km. Zaradi njegove velikosti so na njem izvajali številne eksperimente. Na krovu so prevažali nuklearni reaktor kot potencialni pogonski vir, v hangar in pod krilo so mu, v upanju na večji bojni domet, ’pripeli’ dva vojaška lovca F-84, a so projekt po nesreči, ki je terjala življenja posadk obeh udeleženih letal, ukinili. Nekaj ’zanimivih’ incidentov se je pripetilo tudi ob eksperimentiranju z jedrskimi bombami – eno so ’izgubili’ ob strmoglavljenju nad Britansko Kolumbijo leta 1950, eno pa so ponesreči odvrgli med pristankov v Novi Mehiki. Nobena od bomb na srečo ni bila aktivirana … vsaj tako pravijo, nesreči pa so dolgo prikrivali javnosti.
Letalo je bilo oboroženo z do šestimi daljinsko vodenimi 20-milimetrskimi topovi, poneslo pa je lahko do 40 ton bomb. Bilo je edino letalo, ki je lahko brez posebnih predelav poletelo z jedrskimi bombami. V vsej operativni zgodovini so izdelali 380 takšnih letal, ki so večino časa preživela na prostem, saj dovolj velikih hangarjev zanje preprosto niso imeli. Vzdrževalci so se soočali z neprijetnimi posegi pri temperaturah od 40 °C pa do – 51 °C, ko so po vsakem poletu na vsakem letalu zamenjali 336 vžigalnih svečic, ob tem pa jih je veliko padlo s poledenelih kril. Letalo so pred vsaki vzletom pripravljali 6 ur, dodatno uro pa je za vse vzletne protokole potrebovala tudi posadka, ki je največkrat poletela na izvidiniške misije nad Rusijo in Kitajsko. V tem primeru so jih opremili s kamero velikosti osebnega avtomobila, ki je vsebovala 300 metrov filmskega traku, leča pa omogočala razločevanje predmetov v velikosti žogice za golf z višine 12 kilometrov.
Po desetih letih obratovanja, so ’mirovnika’ dokončno upokojili. Ob razvoju reaktivnih letal je postal prepočasen in preveč okoren, rezervoarjev ni bilo moč polniti med letom, materiali so bili podvrženi stresu in koroziji, Rusi pa so iznašli radarsko vodene rakete, ki so dosegle višino 20 km. B-36 je odšel v pokoj, nebu pa je zavladal B-52.
Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV