Za izračunavanje možnosti za radijski stik z Nezemljani SETI-jevi znanstveniki že vse od začetka delovanja uporabljajo t. i. Drakovo enačbo, ki jo je v 60. letih prejšnjega stoletja razvil SETI-jev znanstvenik iz Kalifornije Frank Drake. S pomočjo enačbe lahko približno izračunamo število civilizacij v vesolju, ki imajo tehnologijo za radijsko oddajanje. Enačba v izračun vzame kar nekaj različnih faktorjev.
Problem je v tem, da je vrednost večine naštetih faktorjev precej špekulativna. Kljub temu so Drake in njegovi kolegi ocenili, da je v galaksiji okoli 10.000 tehnično razvitih civilizacij, ki proti nam pošiljajo signale. Prav ta številka je znanstvenike privedla do domneve, da bo do stika z zunajzemeljskimi civilizacijami prišlo v naslednjih dveh desetletjih.
Njihove napovedi slonijo predvsem na enem izmed faktorjev v enačbi, ki pa je milo rečeno precej optimističen. V enačbi je možnost za razvoj življenja na primernih planetih (tistih z vodo, skalami in atmosfero) namreč skoraj vedno 100-odstotna. V tem sicer je nekaj logike: temeljni pogoji za razvoj življenja so enaki za celotno vesolje in ker so ti pogoji že relativno kmalu po nastanku Zemlje privedli do razvoja življenja na njej, morajo enaki pogoji omogočiti življenje tudi na ostalih primernih planetih. Na nedavni SETI-jevi novinarski konferenci je ruski astrobiolog Andrei Finkelstein tako izjavil, da je „razvoj življenja neizogiben, prav tako kot je neizogiben nastanek atomov.“
V nedavno objavljeni raziskavi pa astrofizik David Spiegel z univerze Princeton in fizik Edwin Turner z univerze v Tokiu trdita, da je takšno razmišljanje popolnoma napačno. S pomočjo statistične metode,imenovane bayesiansko sklepanje sta znanstvenika prišla do ugotovitve, da je življenje na Zemlji sicer lahko povsem običajno, lahko pa je tudi neverjetno redka izjema, ter da ni prav nobenih razlogov za favoriziranje katerega koli zaključka. Spiegel in Turner tako pravita, da sta s svojo raziskavo izbrisala enega izmed faktorjev v Drakovi enačbi, na katerega so se iskalci zunajzemeljskih civilizacij močno opirali, ter ga nadomestila z vprašajem.
Čeprav je res, da je življenje na Zemlji vzklilo izjemno hitro (v prvih nekaj sto milijonih letih), pa raziskovalci poudarjajo, da v nasprotnem primeru (če bi se življenje začelo razvijati kasneje) ne bi bilo dovolj časa za razvoj inteligentnih bitij oz. ljudi. Torej smo pri izračunih števila inteligentnih civilizacij v praksi pristranski. Na Zemlji je razvoj inteligentnega življenja trajal vsaj 3,5 milijarde let in edini razlog, da danes sploh lahko razmišljamo o tem, je, da se je evolucija začela izjemno hitro. Ljudje smo imeli torej pri razvoju golo srečo, ki pa na žalost nima nič opraviti z možnostjo za razvoj življenja na za to primernih planetih. Spiegel in Turner pravita, da „čeprav se je življenje na Zemlji začelo že kmalu po tem, ko je slednja postala primerna za bivanje, to povsem sovpada z dejstvom, da je življenje v vesolju izjemno redko.“ V svoji raziskavi to trditev tudi matematično podkrepita. Izsledki njune raziskave pa nikakor ne pomenijo, da smo v vesolju sami, „temveč le pomanjkanje razlogov, da bi mislili, da nismo.“ Raziskovalca zaključujeta, da bi morali biti „bayesianski navdušenci nad zunajzemeljskimi civilizacijami zaradi hitrega nastanka življenja na Zemlji pravzaprav optimistični, a hkrati samo to ni zadosten faktor za preveliko samozavest pri iskanju vesoljcev.“
Naš lasten obstoj pač pove zelo malo o nastanku življenja na drugih planetih. Po mnenju obeh znanstvenikov bi dva primera namesto enega samega naredila gromozansko razliko. Za primer, če bi se neodvisno življenje razvilo tudi na Marsu, bi znanstveniki z veliko večjo verjetnostjo lahko določili pogoje za nastanek življenja.
KOMENTARJI (38)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV