Na prvi pogled ni nič posebnega, za vrati pa se skriva samosvoj svet

Debele kovinske cevi varnostne kletke uokvirjajo prostor z le dvema sedežema in precej pusto armaturko, iz katere prav predrzno štrli ročica menjalnika. Ne, tu ni nobenega razvajanja, udobja ali praktičnosti. Ni niti najcenejše avdio opreme, ni klimatske naprave, ni zračnih blazin, ni elektronskih pomagal. Iz prostora med voznikom in sovoznikom namesto poličke in naslona roke štrli navpična palica, ki predstavlja ročno zavoro in morda še najbolj očitno namiguje, da je ta avtomobil igračka.

Ampak nevarna in precej draga igračka. Dirkalnik razreda R2 sicer nima velikih spojlerjev, zabuhlih blatnikov in stotin konjičev pod motornim pokrovom, tudi ne štirikolesnega pogona, kot na primer razred R5 ali celo WRC, a je v nasprotju s finančno nerealnimi razredi za slovensko dirkanje relativno dosegljiv. Za nekaj deset tisočakov – najem za sezono slovenskega prvenstva z relativno kratkimi reliji znaša dobrih 30.000 evrov – namreč dobimo pravi dirkaški paket: povsem nastavljivo dirkalno podvozje, sekvenčni menjalnik, brutalne zavore ...

Ja, vem, 135 kilovatov pod motornim pokrovom se na papirju ne zdi veliko, mnogo družinskih karavanov ponuja večjo zalogo moči, toda ta reli dirkalnik ima bistveno manjšo maso – le okoli tone, kratek sekvenčni menjalnik brez uporabe sklopke in zaporo diferenciala na sprednjem kolesnem paru, ki skrbi za optimalno izkoriščanje motorne moči na gumi z boljšim oprijemom. In seveda je avtomobil z dirkalnim podvozjem in dirkalnimi gumami tako ali tako neprimerno, nesmiselno ali kar bogokletno primerjati s serijskimi vozili, ki so v resnici prevozna sredstva.

Tudi s športnimi. Če govorimo o končni hitrosti tega dirkalnika, jo je nemogoče opredeliti, saj je odvisna od nastavitve menjalnika in trase relija, kjer več kot 180 km/h načeloma nikoli ni potrebnih. In pospešek? Ja, seveda so vsi superšportni avtomobili z ogromnimi pogonskimi agregati in/ali turbopuhali bolj presunljivi, a če pomislimo, da tudi vse te užene na primer gepard z dvema sekundama do 100 km/h, je mogoče prav, da se osredotočimo na tisto, kar je res pomembno, zabavno in ekskluzivno – ohranjanje hitrosti skozi ovinek. Pa seveda tudi izgubljanje hitrosti – zaviranje. In tu se začne dirkalni reli avto oddaljevati od še tako športnih štirikolesnikov, ki jih seveda pusti daleč za seboj v prahu, ko asfaltno podlago zamenja makadamska.

Predvsem pa je svoja zgodba v občutku za volanom. Tu je svet, v katerem izginejo vsi podatki, specifikacije, detajli, primerjave ... Ko zategneš dirkalne pasove in čelado, vse postane nepomembno. Avtomobil izgine, ostaneta le kača ovinkov, ki se zvijajo pred teboj, in bučanje pogonskega sklopa, ki se pomika proti 8000 vrtljajem na minuto in ki skuša preglasiti sovoznikovo branje ovinkov.

Jan Medved, ki s tem pežojčkom dirka v letošnjem državnem reli prvenstvu, mi je sicer navrgel kopico uporabnih nasvetov, a skoraj ves razum se za volanom posveti koncentraciji, ostalo pa preplavijo čustva vzhičenosti in navdušenja, tako da vse, vključno z nasveti, izginja v pokanju izpušne cevi za avtomobilom. Razred R2 se za volanom izkaže za lahkotnega, odzivnega, igrivega in ne le finančno, ampak tudi vozniško obvladljivega.

Za amaterje je to idealen paket razmerja med zmogljivostmi, užitki in stroški. Kar dokazuje tudi v slovenskem prvenstvu, kjer se zdi, da bodo prav v razredu teh dirkalnikov z dvokolesnim pogonom bitke letos najbolj zanimive.