Ob 90. jubileju: vse, kar niste vedeli o dirki formule 1 v Monaku

Dirkanje v kneževini ob Sredozemskem morju je prvič potekalo že leta 1929, točneje 14. aprila, ko je Monako gostil prvi dirkalni grand prix oz. veliko nagrado.

Kljub 90-letnici ne gre tudi za 90. izvedbo, pač pa 77. dirko in 66. v formuli 1. Monako ima s 3.340 kilometri najkrajši krog na koledarju formule 1, a z 78 krogi proga na Azurni obali praktično nadomesti manjko v kilometrini kroga, čeprav je z 260,286 kilometra še vedno najkrajša. Hitrost v šestem ovinku je najnižja med vsemi zavoji na dirkališčih formule 1.

Največ zmag tu ima legendarni Brazilec Ayrton Senna, ki je konkurenco pokoril šestkrat, s petimi zmagami pa mu sledita Nemec Michael Schumacher in Britanec Graham Hill, ki je dobil vzdevek Mr. Monaco. Nemec je do leta 2018 držal rekord kroga s časom 1 m 14,439 s, ki ga je s Ferrarijem F2004 postavil leta 2004, lani pa ga je z Red Bullom podrl Max Verstappen, ki je uro ustavil pri 1:14,260. Ekipa z največ uspeha v kneževini je britanski McLaren (15 zmag), največ stopničk pa ima Ferrari.

Prvič so se bolidi formule 1 po ulicah Monaka preganjali leta 1950, po otoškem Silverstonu pa je to druga najstarejša dirka. Poleg dirke 500 milj Indianapolisa in vzdržljivostne dirke 24 ur Le Mansa sodi monaška med tri najbolj prestižne vsakoletne avtomobilistične dogodke na svetu. Vsako leto organizatorji v luči varnosti progo obdajo s 33 kilometri varnostnih ograj in porabijo 3600 pnevmatik za ''gumirane'' varnostne ograje.

Do zdaj sta samo dva dirkalnika pristala v Sredozemskem morju, in sicer je izlet v morje ''uspel'' Albertu Ascariju leta 1955 in Paulu Hawkinsu leta 1965. Oba sta jo odnesla brez resnih poškodb, Ascari si je zgolj zlomil nos. Najstarejši voznik, ki se je kdajkoli preganjal po ulicah Monaka s formulo 1 je bil Monačan Louis Chiron, ki je leta 1955 nastopil star 55 let (nazadnje je točke osvojil leta 1950).

Tudi letos bo na dirki nastopil domačin, in sicer Charles Leclerc, ki se je družini formule 1 pridružil lani, letos pa dirka za Ferrari. Svoje krstne zmage so tu dosegli Juan Manuel Fangio, Maurice Trintignant, Jack Brabham, Denny Hulme, Patrick Depailler in Riccardo Patrese. Dirkači v povprečju na krog 62-krat zamenjajo prestavo, s polno močjo pa najdlje vozijo skozi tunel, kar traja okoli 7,5 sekunde.

Ker prireditev uporablja mestne ulice, priprave na dirko ohromijo promet v tej drugi najmanjši državi na svetu za skoraj dva meseca, saj se začnejo že šest tednov pred dirko. Ta zaradi ozkih ulic, ki ne dopuščajo veliko prehitevanj, ni pretirano zanimiva, vrstni red pa pogosto določijo kvalifikacije. Med najbolj slavne zavoje sodijo Sainte Devote, Casino in Rascasse, ki so trije od skupno 19 in kjer se je spisalo največ zgodovine, čeprav sta enako ''slavna'' tudi predor in del ob pristanišču. Zadnji ovinek je poimenovan po očetu Velike nagrade Monaka, Antonyju Noghèsu. Pred njegovo smrtjo leta 1978 se je imenoval Gazometer.

Če z vidika gledalca dirka ni posebej razburljiva, pa je zato toliko bolj iz perspektive dirkača, ki po pravilu tu izbirajo najbolj mehke pnevmatike. Nekdanji svetovni prvak Nelson Piquet je nastop v Monte Carlu primerjal z letenjem helikopterja v dnevni sobi. Za razliko od preostalih dirk so tu prosti treningi že ob četrtkih in ne petkih, kot je to sicer običaj. Dirka za VN Monaka neprekinjeno poteka od leta 1955 in je v tem segmentu rekorderka med dirkališči formule 1. Časovni limit dirke je dve uri in je bil v Monaku do zdaj nekajkrat presežen. Leta 1996 se je dirka prav zaradi te prekoračitve končala tri kroge pred koncem. Slavil je Olivier Panis, le štiri vozila pa so takrat končala dirko. VN Monaka namreč velja tudi za zelo selektivno dirko.